Takrat je prevzel vodenje slovenske policije in takoj poskrbel za presenečenje. Neposrednost, brez izmotavanja in olepševanja dejanskosti, je presenetila domala vso medijsko srenjo, saj podobne preprostosti in sposobnosti priznavanja lastnih napak oziroma pomanjkljivosti do tedaj od ljudi, ki so zasedali ta položaj, nismo bili vajeni. Prvi mož slovenske policije je podoben način komuniciranja ohranjal skozi celoten mandat - vse do njegovega včerajšnjega konca. Predčasnega. Goršek je bil namreč ustoličen za petletno obdobje, a se je - po mnenju mnogih poznavalcev razmer v slovenski policiji vse prej kot nepričakovano - odločil, da se poslovi. Generalni direktor policije je ostal natanko tri leta in sedemnajst dni, še okoli pol leta dlje pa je policiste vodil kot vršilec dolžnosti te funkcije.
Čeprav med kolegi velja za strokovnjaka in v prvi vrsti policista, se zaradi načina, na katerega je prevzel policijsko dirigentsko palico, vseskozi ni mogel otresti neprijetnega pridiha političnosti. Goršek, ki je do nastopa direktorske funkcije vodil celjsko policijsko upravo, je bil namreč prvi in pravzaprav tudi edini favorit tedanje ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal, ki je prav zaradi njegovega imenovanja celo spodbudila spremembo veljavne zakonodaje. Njen kandidat je vztrajal, da se ne bo prijavil na razpis za generalnega direktorja, saj je bil prepričan, da takšen način iskanja vodje policistov ne zagotavlja apolitičnosti. Spremenjeni zakon o policiji je določil, da izbira generalnega direktorja te sila pomembne institucije ni več nujna z javnim razpisom, kmalu zatem pa je takratna vlada Gorška tudi uradno imenovala na ta položaj. A na neki način je prav to zaporedje dogodkov novemu generalnemu direktorju policije vtisnilo pečat, ki je v javnosti deloval kot madež na sicer zelo čisti policijski uniformi. Način imenovanja je zelo prav prišel tudi novi oblasti, ki je Gorškovo domnevno povezanost s Kresalovo uporabljala kot strelivo vselej, kadar je izrazila nestrinjanje s posameznimi policijskimi akcijami oziroma nalogami.
Poštenjak z mirnimi živci
Goršek je poštenjak, o njem nimam slabe besede, je najbolj splošen opis, s katerim ga označujejo njegovi najožji sodelavci, pa tudi veliko preostalih njegovih nekdanjih podrejenih. Med zaposlenimi v policiji velja za velikega strokovnjaka, razgledanega, s širokim kotom razmišljanja. Tudi njegovi nasprotniki priznavajo, da je v času svojega skrajšanega mandata ogromno naredil za izboljšanje odnosov v ustroju policije, čeprav se je bil na direktorski funkciji večinoma primoran ukvarjati predvsem z varčevanjem in reorganizacijami.
Stremel je k cilju, da bi policijsko delo čim bolj poenostavil in aktivno iskal rešitve, kako bi svojim uslužbencem prihranil nepotrebne birokratske naloge, ki so policiste v zadnjem desetletju vse bolj odmikale od njihovega temeljnega poslanstva. Hkrati pa velja za preprostega možakarja, ki si je bil kljub zelo natrpanemu urniku vedno pripravljen vzeti čas za pogovor z vsakim, ki je potreboval njegovo mnenje ali pomoč. Tako dostopnega generalnega direktorja po zatrjevanju članov njenih vrst policija še ni imela.
Najtežje mu je bilo zagotovo v zadnjih mesecih, ko je bil zaradi zaostrenih gospodarskih razmer in napovedanega varčevanja pri že tako nizkih plačah policistov postavljen med vladno kladivo in sindikalno nakovalo. Ko je bil zaradi svojega položaja po nalogu notranjega ministra Vinka Gorenaka primoran odpovedati pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij med policijo in policijskima sindikatoma, je trdil, da je ta odločitev napačna, kar se je kasneje tudi potrdilo. Sindikalni predstavniki ga imajo zaradi podobnih potez, večkratnega glasnega opozarjanja na nizke osnovne plače policistov in sposobnosti, da s premišljenimi izjavami in tehtnimi odločitvami ni nikoli prehiteval samega sebe, zelo v čislih. Vsi, ki ga bolje poznajo, pa v en glas zagotavljajo, da je bil policist od glave do peta, in to 24 ur na dan. Očitke o njegovi domnevni političnosti ostro zavračajo. Prepričani so, da je bil po strokovni plati pravi človek za vodenje slovenskih policistov. Izmed vseh dosedanjih direktorjev je bil med policisti najbolj prepoznaven, njegovi predhodniki pa so imeli v primerjavi z njim zagotovo veliko bolj politično funkcijo.
Preberite še današnji članek Utrujajoče plavanje v bazenu z morskimi psi
V zgodovino slovenske policije se bo Goršek zapisal kot generalni direktor, pod čigar vodstvom so policisti rešili nekaj najodmevnejših kriminalnih primerov. Znameniti rop SKB banke, za katerega verjetno skorajda nihče ni več mislil, da po dobrih šestih letih lahko doživi policijski zaključek, je prvi tovrsten uspeh. Omeniti velja še akcijo Balkanski bojevnik, kjer so policisti razbili izjemno dobro organizirano in močno razvejano mrežo preprodajalcev mamil, v podoben predal pa sodi tudi operacija z neuradnim imenom Očistimo Slovenijo, kjer so Gorškovi fantje in dekleta prekrižali načrte preprodajalcem prepovedanih drog in orožja. Še poseben uspeh so policisti pod Gorškovim vodstvom dosegli pri preiskovanju gospodarske kriminalitete, v okviru katerega so se v njihove zanke ujela mnoga razvpita imena iz poslovnega sveta, od Bineta Kordeža iz Merkurja, Boška Šrota iz Pivovarne Laško, Igorja Bavčarja in njegovega Istrabenza do Hilde Tovšak in Vegrada ter ostalih. Seveda zaslug ne gre pripisovati samo Goršku, a dejstva, da so se vse omenjene velike ribe v mreže preiskovalcev ujele prav v njegovem mandatu, nikakor ne gre prezreti.
Sodu so dno izbili Janković, Vodušek in neregistriran službeni avto
O njegovi zamenjavi se je kljub vsemu naštetemu začelo špekulirati takoj, ko je oblast v državi prevzela aktualna vlada. Tedaj so poznavalci sicer opozarjali, da se ga novi notranji minister Vinko Gorenak vsaj spočetka ne bo takoj znebil, ker si ne more privoščiti odprtja fronte znotraj ministrstva. V zadnjih tednih pa so se pritiski na Gorška zelo očitno vse bolj stopnjevali. Najprej je v javnosti odjeknila novica, da se je generalni direktor policije prevažal z neregistriranim službenim avtomobilom, kar so ugotovili njegovi podrejeni med rutinsko kontrolo prometa. Za prekršek si generalni direktor ni prislužil globe, temveč le opozorilo, kar je mnoge hudo zmotilo.
V nadaljevanju se je Gorškovo ime pojavljalo v povezavi s posnetkom, ki je bil objavljen na enem od spletnih portalov in domnevno prikazuje vožnjo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki divja po avtocesti ter krši predpise. Goršek je postal tarča očitkov, da se je policija prepočasi odzvala, ker proti županu ni takoj sprožila prekrškovnega postopka, sodu pa so najverjetneje izbila dno namigovanja v povezavi z aretacijo novinarja Vladimirja Voduška, ki je osumljen izsiljevanja. V zvezi s tem se je namigovalo, da je Goršek svoji nekdanji šefici Kresalovi dostavil kopijo telefonskih prisluhov, ki so jih preiskovalci napravili med preiskavo tega primera. Po tem je Goršek javno opozoril, da čuti intenzivno dogajanje, v katerem naj bi ga poskušali diskreditirati. Kot je dejal, vse izhaja iz preiskav, ki so se dogajale v zadnjem času.
Odločitev o odhodu je Goršek po naših podatkih sprejel na predvečer svojega odstopa. Utemeljil naj bi jo z dejstvom, da želi s tem zgolj zaščititi policijo, kar po njegovem ne bi bilo možno, če bi ostal na položaju. Era njegovega načelovanja se končuje približno tako, kot se je začela - Goršek se namreč kot kaže vrača na celjsko policijsko upravo, kjer najverjetneje ne bo zasedel nobene od vodilnih funkcij. Tisti, ki ga najbolje poznajo, pravijo, da bo ne glede na vse ostal stoodstotno predan policijskemu delu, čeprav za precej nižjo plačo.
Svojemu najverjetnejšemu nasledniku Karolu Turku, ki bo v fotelj prvega moža policije sedel 1. oktobra, menda zelo zaupa. A le čas bo pokazal, če bo novi generalni direktor uspel ohraniti avtonomnost ustanove, ki jo bo vodil, kar je Goršku ne glede na vse zelo dobro uspevalo.
