Drugi tujci so bili zaščiteni
Včerajšnja sodba, s katero je bila Slovenija obsojena, ker je kršila tri člene evropske konvencije o človekovih pravicah, je gospe Mezga dosodila 20.000 evrov odškodnine. Enako vsoto bo prejelo še pet od enajstih pritožnikov. Štirim med njimi zaradi posebnih (procesnih) okoliščin sodišče ni ugodilo, Milan Makuc, žrtev izbrisa, pa razsodbe ni dočakal.
Sodba, ki jo je ob 15.30 razglasil drugostopenjski veliki senat evropskega sodišča, je prelomna iz več razlogov. Po dvajsetih letih je sodišče prvikrat jasno povedalo, da je Slovenija izvajala diskriminacijo na osnovi etnične pripadnosti. Izbrisani so bili samo tisti stalni prebivalci, ki so se priselili z območja nekdanje Jugoslavije. Drugim tujcem s stalnim prebivališčem - denimo Angležem in Nemcem ali pa Azijcem in Afričanom - se ni zgodilo nič. Status so ohranili in nemoteno živeli naprej. Sodišče je zato odločilo, da je Slovenija obenem s kršenjem pravice do zasebnega in družinskega življenja - kar je osnovna kršitev, ki so jo doživeli vsi izbrisani - kršila tudi prepoved diskriminacije. O diskriminaciji na prvi stopnji pred dvema letoma sodišče sicer ni odločalo. Ugotovil jo je šele veliki senat, priložnost za to pa mu je dala sama država Slovenija, ker se je na prvostopenjsko razsodbo pritožila.
Obenem izbrisani (sodišče uporablja angleški izraz "erased" oziroma francoski "effacées") tudi niso imeli možnosti izrabiti učinkovitih pravnih sredstev za popravo svojega položaja, je ugotovila sedemnajsterica "višjih" sodnikov. O tem, da so bili izbrisani, jih namreč ni nihče obvestil, zato se tudi niso imeli komu pritožiti. "Ker jih ni nihče obvestil, so lahko verjeli, da se njihov status stalnih prebivalcev ni spremenil," je zapisano v obrazložitvi sodbe. Verjeli so, dokler jih ni presenetila aretacija ali deportacija. "Obenem sodišče daje težo [slovenskemu] ustavnemu sodišču, ki je leta 1999 ugotovilo, da so se pritožniki znašli v pravnem vakuumu," so še zapisali v Strasbourgu.
Zadoščenje tudi za ustavne sodnike
Leta 1999, ko je bila sprejeta prva ustavna odločba o izbrisanih, je bila sodnica ustavnega sodišča profesorica Dragica Wedam Lukić. Leta 2003, ko je bila sprejeta druga prelomna odločba, je ustavnemu sodišču tudi predsedovala. "Odločitev sodišča v Strasbourgu je dobra za izbrisane, ker so končno dočakali pravico," je komentirala včeraj, dobro uro po razglasitvi sodbe. "Pomeni pa tudi zadoščenje za nas, ustavne sodnike, ki smo o izbrisanih odločali. Daje nam občutek, da smo odločali prav." Odločitve ustavnega sodišča o izbrisanih je politični pol, ki mu pripada trenutna slovenska vlada, v preteklosti močno kritiziral in jih tudi ignoriral. V Strasbourgu so včeraj spomnili, da je trajalo sedem let, do uveljavitve aktualnega zakona o izbrisanih, preden je bila izpolnjena ustavna odločba iz leta 2003. "Samo upamo lahko, da bodo (oblast, op.p.) zdaj odločitev sodišča v Strasbourgu spoštovali in popravo krivic uredili tudi za druge izbrisane," je komentirala Wedam-Lukićeva.
Strasbourško sodišče je namreč državi naložilo, da naj "v roku enega leta ustanovi ad hoc kompenzacijsko shemo" za vse izbrisane. V "prevodu" to pomeni sprejetje zakona, ki bo sistemsko uredil popravo krivic. To se lahko zgodi z izplačilom odškodnin, pa tudi na druge načine, z opravičilom države, z uvedbo davčnih olajšav ali spodbud pri zaposlovanju izbrisanih. "Razsodba nedvoumno dokončno odpravlja dvome: izbris skupaj s posledicami je bil diskriminatoren," pravi Blaž Kovač iz Amnesty International Slovenije, organizacije, ki pomaga izbrisanim. "Najpomembnejša pa bo obveznost novega zakonodajnega postopka, ki bo uredil njihov položaj. Upajmo, da bo ureditev celostna." Kovač sodi med kritike zakona iz leta 2010, ki ga je pripravila tedanja notranja ministrica Katarina Kresal. V praksi zadnjih dveh let se je izkazalo, da je za izbrisane, ki danes zunaj Slovenije živijo v težkih socialnoekonomskih razmerah in ki niso vešči administrativnih postopkov, zakon preveč restriktiven. Statistika MNZ med drugim pravi, da doslej še nihče od izbrisanih ni uspel z zahtevkom za odškodnino. Do junija letos so zabeležili 172 tovrstnih postopkov, od tega jih je bilo 54 že pravnomočno zaključenih. MNZ je v odzivu na včerajšnjo sodbo zapisalo, da jo morajo zaradi obsežnosti še proučiti, poudarilo je, da morajo tudi "natančno preučiti načine za izvršitev obveznosti, ki jih je Sloveniji [sodišče] s sodbo naložilo". Obenem z ločenimi mnenji, med katerimi je tudi pritrdlino mnenje slovenskega sodnika Boštjana M. Zupančiča, obsega 97 strani.
Na sodbo so se pozitivno odzvali varuhinja človekovih pravic ter predstavniki izbrisanih. Aleksandar Todorović, eden prvih izbrisanih aktivistov, je dejal, da "se mora država končno soočiti s tem, kar je storila". Zagovornik izbrisanih in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic je v čustvenem odzivu zapisal, da je včerajšnja odločitev "zveneča klofuta, ki jo je Slovenija dobila iz Strasbourga". "Moj prvi vtis o sodbi, potem ko sem lahko prebral le njen izrek in v obrazložitvi preletel le točke o odškodnini, je za šest 'zmagovalcev' in za tistih mnogo tisoč, ki jim bo sedaj morala v enem letu Slovenija sama ponuditi ustrezne odškodnine, če noče, da bi jih tudi za njih določil Strasbourg, izvrsten," je zapisal Krivic.
