Ste vedeževalka ali jasnovidka? Kakšna je razlika?
Vedeževalec vedežuje z uporabo določene tehnike, jasnovidec pa v sebi vidi jasne slike prihodnosti. Včasih za kakšno konkretnejšo stvar uporablja tudi pripomočke, da se slika bolj izostri, na primer školjke ali kristale, usodo lahko bere z dlani ali iz kavne usedline, odvisno od situacije. Zase velikokrat pravim, da sem "šlogarica", sicer pa se imam za jasnovidko. Preprosto vidim stvari v prihodnosti, kar sem že velikokrat tudi dokazala.
Obvladate pa tudi vedeževalske tehnike?
Seveda. S tem sem se pričela ukvarjati že v srednji šoli, najprej s kartami. Nato sem prešla na kavno usedlino, ki je bila na primer zelo zanimiva tudi v družbi. Všeč mi je bila tudi tehnika branja z dlani: kot da bi z neba opazoval, kakšne vrtove imajo drugi ljudje. Preizkusila sem še več tehnik, skorajda vse, nihala, kristale, školjke. Nato sem se začela ukvarjati z zdravilstvom, tudi zato, da sem svoje telo očistila vse negativne energije; tako kot prehlada se lahko namreč od drugih nalezeš tudi njihovih skrbi. Opravila sem določene šamanske iniciacije, da lahko izvajam obrede in daritve ter pomagam strankam tudi takrat, ko vidim, da napoved ni rožnata. Najraje pa imam kristalno kroglo, saj v njej veliko bolj jasno vidim svoje vizije. Je kot nekakšno povečevalno steklo.
Kaj zahteva vaše delo?
Najprej seveda dolgoletne priprave. Veliko učenja, ki se nikoli ne konča. Nato so tu vsakodnevne priprave telesa, na primer čiščenje tretjega očesa in celotne glave. Gre pravzaprav za način življenja, ki se jasno kaže tudi doma. Sedem dni na mesec na primer izvajam določene obrede, med katerimi ne smem imeti spolnega odnosa, tako da je tudi moj mož prikrajšan za seksualno življenje. Veliko je treba žrtvovati.
Kakšno je merilo dobrega jasnovidca?
Štejejo le rezultati. Tako kot je mogoče kuhar najsrečnejši takrat, ko mu gostje rečejo, kako dobro je bilo kosilo, smo jasnovidci najbolj zadovoljni, če lahko kaj prispevamo, če gre ljudem, ki jim skušamo pomagati, dobro. Za svoje stranke sem enako vesela kot za svoje otroke, ko domov prinesejo petico. Vendar je to delo tudi odgovorno. Vedno moraš ostati zunaj stranke. Včasih te prosijo, da bi se namesto njih odločil, vendar tega ne smeš, lahko jih samo pripraviš do tega, da sami ugotovijo, kaj želijo. Nasprotno bi bilo razvajanje in s tem človeku škodiš.
Se človek z jasnovidnim darom rodi ali se lahko vedeževalskih tehnik tudi priuči?
Jasnovidci imamo določen naravni dar. A tako kot vsak drug talent je treba tudi tega vzdrževati. Treba se je veliko priučiti in znanje nadgrajevati. Tudi pevec mora svoj glas izpiliti, vsak najboljši kuhar se je moral kuhanja naučiti, vsak športnik mora nenehno vaditi in se izpopolnjevati. Tudi sama bi velikokrat raje lenarila, vendar tako ne gre. Talent resda mora biti, vendar brez učenja in rednega vzdrževanja ni ničesar.
Kako napovedujete prihodnost?
Nikoli ne govorim o konkretnih stvareh. Zato mi ni treba pripovedovati, 'včeraj sem bila pri tej in tej osebi, ki stanuje na tej in tej ulici', to me nič ne zanima. Takšne igle v senu ne vidiš in ne najdeš. Nostradamus je imel na primer zelo dvoumne vizije, vendar so te tiste prave. Za Jankovića nisem zares vedela, da bo zmagal, le pred očmi se mi je pojavil velik nasmejan obraz, "smejko“, in veliko veselje, zabava, nekdo, ki se smeji. To je bilo avgusta, ko še ni bilo Pozitivne Slovenije in se še ni vedelo, ali bo šel Janković sploh na volitve.
Preberite še članek iz Dnevnikovega objektiva Vedeževalci o politični prihodnosti.
To sporočilo ne pride skozi razum. Govorim o preblisku, ki pride od zgoraj, po srebrni nitki, kanalu, ki je kot radijski sprejem, včasih dober, včasih slab. Ko ti nekdo postavi vprašanje – pa ne takšno, kaj je v hladilniku, temveč ko potrebuje tvojo pomoč –, aktivira ta kanal in v tebi se sproži val, pridejo slike. Ne vidiš pa podrobnosti. Kdor pravi, da jih vidi, po mojem ne govori resnice.
So pri jasnovidnosti in vedeževanju tudi verski ali božji elementi?
Sama sem duhovno zelo religiozna, všeč so mi različne religije, vendar ne pripadam nobeni določeni. Zavedati se moramo božanskega v sebi, v vsakem posamezniku je namreč božanska prisotnost, to je duša. Nahaja se v srčni čakri in je s srebrno nitko, ki poteka po sredini hrbtenice, povezana z našim višjim jazom kakšnih pet metrov nad nami. V tem smislu je naša filozofija zelo religiozna, vendar ni vezana na nobeno vero, ki so konec koncev le skupine, tako kot francosko, nemško ali angleško govoreči. Kljub temu pa je nekdo, ki vedežuje, a pri tem ne uporablja navdiha „od zgoraj“, zgolj tehnik. Nima intuicije ali spiritualnega navdiha. Tako kot na primer deluje računalniški program za astrologijo, čisto tehnično.
Kako jemljete skepticizem do vašega poklica?
Sedaj, pri 40, sem že 16 let jasnovidka, vedeževalka, terapevtka, zdravilka. Nimam več problemov z okolico, ljudje me imajo radi, sprejemajo me takšno, kakršna sem, če komu nisem všeč, se s tem niti ne ubadam. Pred 15 ali 20 leti pa sem imela veliko dvomov, ali naj se v ta poklic sploh spustim in sem se celo borila proti temu. Bala sem se namreč, kako me bodo sprejeli starši in kako bodo drugi gledali na njih. Zame mi je bilo pravzaprav vseeno, skrbelo me je, kako bodo zaradi tega obsojali moje domače.
Vendar ko ti je nekaj usojeno, se ustvarijo takšne okoliščine, ki do tega tudi pripeljejo. Kako naj povem očetu, da bom pri 22 pustila redno delovno mesto vodje v enem od ljubljanskih hotelov in odšla "za obično šlogarico"? Oče pa je ravno takrat za ženo svojega kolega, ki je bila prav tako vedeževalka, pripravljal poseben telefon s slušalkami, da bo lahko med vedeževanjem prostoročno telefonirala, pa sem rekla samo: "Oči, potem pa še meni enega naredi. Jaz bom tudi vedeževalka." Rekel je samo "okej" in zadeve je bilo konec.
Danes pa ne občutite več pritiskov?
Sedaj sem poročena, mož me je sprejel takšno, kakršna sem. Tudi sam se zanima za zdravilstvo, tako da sva, kakor bi rekli nekateri, oba "norca"; hodiva po žerjavici, organizirava indijansko savno in šamanske obrede, … Hvala Bogu, da mi je dal takšnega moža, očitno mi tudi na takšen način pomaga, da lahko delam, kar delam. Mož mi pravi: "Če si dobra, bodi, karkoli hočeš. Če si ti zadovoljna in srečna, je vse ostalo vseeno. Konec koncev pa, če delaš slabo in grdo, sploh ni važno, kakšen poklic pravzaprav opravljaš."
Kakšen je odnos med slovenskimi vedeževalci? Obstaja kakšna skupnost? Si pomagate ali med vami vlada konkurenca?
Samo eni vedeževalki v Sloveniji sem malo pomagala, ker me je za to prosila. Sicer pa sama veliko več pomoči in sodelovanja kot pri vedeževalcih najdem pri zdravilcih. Sodelujem na primer z mojstrom priprave žerjavice, saj sama tega ne znam. Občasno organiziram indijanske savne, kamor povabimo gosta, pripadnika indijanskega plemena Navaho. S slovenskimi vedeževalci pa se ne povezujem. Lahko bi na primer pripravila tečaj prerokovanja, vendar vem, da ne bodo prišli k meni. Nikoli me tudi ne vabijo zraven, zato se ne vidim v njihovi družbi. Blagoslavljam pa vse.
