Leta 1966 so, zato da bi bolje poskrbeli za starejše, ustanovili Inštitut za gerontologijo in geriatrijo, okoli leta 1970 so začeli graditi domove za upokojence, nadaljuje Benjamin Štagar. "Inštituta in specializacije iz geriatrije že dve desetletji ni več, čeprav delež starostnikov raste, domovi upokojencev pa so se v zadnjih petnajstih letih spremenili v negovalne bolnišnice. V zadnjih dveh letih se je število oskrbovancev povečalo za šest odstotkov, med njimi sta dve tretjini žensk. V večini sob so še vedno po trije, štirje oskrbovanci, ki so vse starejši in vedno bolj nemočni. Denarja za vzdrževanje državnih domov ni dovolj, kaj šele za njihovo prenovo, s katero bi jih tako preuredili, da bi bila v sobi največ dva oskrbovanca, kot to predvideva evropski standard. Enako velik problem je tudi normativ zdravniške oskrbe. Ta je skoraj še enkrat slabši kot v zaporih."

Slabši kot v zaporih?

En zdravnik v domovih za upokojence skrbi za 304 oskrbovance, v zaporih pa za 120 zapornikov. Če povem za Koper, v našem domu 203 oskrbovancem pripada 0,68 zdravnika, 130 zapornikom v zaporu pa 1,1 zdravnika. Poleg tega v zapor redno prihaja psihiater, glede na specifiko pa še zdravnik, ki se ukvarja z odvisnostjo od drog.

Statistika beleži vedno starejše oskrbovance. Lani je bilo v domovih za starejše več kot 60 odstotkov ljudi starih 80 let ali več. Povprečna starost letos sprejetih oskrbovancev v vašem domu pa je okoli 82 let.

Poleg tega skoraj 90 odstotkov stanovalcev v domovih za starejše potrebuje pomoč pri vsakodnevnih življenjskih opravilih, torej tudi pri oblačenju, umivanju, hranjenju. V domovih imamo vedno več invalidnih, kronično bolnih in ljudi, ki ne morejo skrbeti sami zase. Mnogi med njimi potrebujejo stalen nadzor. Pred petnajstimi leti sta dve tretjini oskrbovancev potrebovali predvsem manj zahtevno nego, ki jo birokratsko poimenujemo nega 1, sedaj pa jih okoli 80 odstotkov potrebuje najzahtevnejšo, tako imenovano nego 3. Standard zdravniške oskrbe že skoraj štirideset let ostaja nespremenjen, čeprav je bilo tako nemočnih oskrbovancev pred dvajsetimi leti le tretjina.

Tudi zdravstvena nega ima nespremenjene normative tri, štiri desetletja. Pri oskrbovancih upoštevajo vsaj zahtevnost zdravstvene nege, pri zdravnikih pa nič. Toda kljub temu je v domovih tudi premalo bolničark in medicinskih sester, ki zelo težko poskrbijo za tako bolne in onemogle oskrbovance. Lahko vam povem, da ponoči za 203 oskrbovance v našem domu skrbita le zdravstveni tehnik in en bolničar.

V domu ste zaposleni 68 odstotkov vašega delavnika. Celega zdravnika torej ne premore skoraj noben dom upokojencev v Sloveniji?

Pri nas imamo domove za starejše in posebne zavode na 117 lokacijah. V večini je okoli dvesto oskrbovancev, v sedmih jih je po nekaj več kot tristo. Zato večina zdravnikov v domovih opravi samo del svoje delovne obveznosti. Za manjkajoče ure nas razporedijo v ambulante družinske medicine, včasih nas porabijo samo za nadomeščanje odsotnih kolegov... Zdravniki prihajamo v domove za starejše iz zdravstvenih domov, kar se mi ne zdi najbolj posrečena rešitev. Vedeti morate, da sta med zdravniki najbolj stigmatizirani delovni mesti na primarni ravni prav delo v domovih za starejše občane in v zaporih. Vodstva zdravstvenih domov pogosto pošljejo v ti dve ambulanti mlade zdravnike...

... pa imajo dovolj znanja, da se spopadejo s številnimi kroničnimi, invalidnimi, dementnimi bolniki?

Zagotovo v času študija in specializacije družinske medicine nismo ciljano usmerjeni v področje geriatrije in paliative. V sekciji domskih zdravnikov bomo prav zato v sodelovanju z zdravniško zbornico in zdravniškim društvom pripravili dodatno podiplomsko izobraževanje, na katerem bi v vsaj dveh semestrih poglobili znanje iz najbolj aktualnih bolezenskih stanj, kot so srčno popuščanje, sladkorna bolezen, razna psihiatrična stanja..., skratka tisto, kar najpogosteje pesti stanovalce domov.

Je to res najpogosteje demenca?

Tako je. V našem domu je imelo sindrom demence 60 odstotkov letos sprejetih oskrbovancev, 55 odstotkov smo jih sprejeli neposredno iz bolnišnice ali iz drugih socialnovarstvenih zavodov. Drugi so k nam prišli po možganski kapi, zlomih kolka, malignomih ali zaradi hude starostne opešanosti. To pomeni, da ne morejo živeti sami in jih tudi svojci ne morejo več obvladati. Pri napredovali demenci imajo ljudje težave s požiranjem, zato nekatere hranimo po sondi. Pri nas sta trenutno dva oskrbovanca, ki ju hranimo s sondami v želodec, dva imata cevko za hranjenje skozi nos in požiralnik v želodec, kar imenujemo nasogastična sonda. To je malo, imeli smo tudi po sedem, osem oskrbovancev s takimi potrebami. Pred kratkim nam je v stotem letu umrla gospa, ki je bila od leta 2005 na nasogastični sondi.

Da si boste lahko predstavljali, za koliko hudo bolnih skrbimo v domovih, naj povem, da sem pred nekaj meseci obiskal dom, kjer so imeli 25 oskrbovancev, ki so jih hranili po cevki do želodca. Pogosto imamo v domovih oskrbovance tudi na kisiku. Kolega iz enega od domov v Ljubljani mi je povedal, da imajo nekaj oskrbovancev, ki dihajo s pomočjo respiratorja. Kljub vsem tem pripomočkom, ki jih lahko nudimo v domovih, veliko oskrbovancev potrebuje še dopolnilno bolnišnično zdravljenje. Iz našega doma imamo dnevno povprečno enega do tri oskrbovance na zdravljenju v bolnišnici.

Po vsem, kar pripovedujete, lahko sklepam, da se domovi za starejše spreminjajo v negovalne bolnišnice.

Še huje! Glede na pogoje za sprejem v negovalni oddelek UKC Ljubljana v oskrbo ne bi sprejeli kar dve tretjini naših oskrbovancev. Naj vam povem samo en kriterij za sprejem: stabilno zdravstveno stanje, ki ne pričakuje zdravstvenih zapletov in je stabilno v tolikšni meri, da ne potrebuje intravenozne terapije, parenteralne prehrane, izpeljave nadaljnje diagnostike in zdravljenja. Kot sem že povedal, se naši oskrbovanci hranijo po sondah, dobivajo infuzijo, zdravstveni zapleti so na dnevnem redu... V negovalne bolnišnice naj bi prišli ljudje, ki imajo še perspektivo izboljšanja.

Zato lahko domove za starejše bolj realno poimenujemo paliativne centre. Ko sprejmeš človeka z demenco, veš, da je to kronična bolezen, ki se bo samo slabšala, in bo potrebna dolgotrajna paliativna oskrba. Domski zdravniki opažamo, da sprejemamo vse bolj bolne varovance. Letos smo pri nas na primer sprejeli štiri bolnike, ki so pred tem preživeli šest mesecev po različnih bolnišnicah. Lahko se pohvalim, da so jih pripeljali leže, nepomične, a smo jim pri nas toliko pomagali z raznimi terapijami in rehabilitacijo, da so sedaj lahko pomični vsaj z invalidskimi vozički.

Nam lahko opišete vaš delovni dan oziroma tistih nekaj ur, ko delate v domu starejših?

Zjutraj imamo kratek raport, na katerem izvem, kaj se je dogajalo prejšnji dan in ponoči. Kadar je potrebno, oskrbovanca, ki je imel težave v času, ko me ni bilo, pregledam, včasih zadostuje samo navodilo za spremembo terapije. Oskrbovanci so velikokrat delirantni. Gre za stanje okrnjene zavesti, ki je najpogostejša zaradi sindroma demence. Ne morete si predstavljati, kako jih vznemiri že samo mrak, tema. Prestrašeni so, nekateri samo nemočno ždijo, drugi so nemirni in hočejo nekam... Pogosto jih najdemo v posteljah, pomazanih z njihovim blatom, se je že zgodilo, da je kdo tudi preplezal ograjo ob postelji...

Zaradi takšnih dogodkov je naše delovno mesto stigmatizirano. A mene takšne stvari ne motijo, profesionalno zadoščenje zame je široka patologija, s katero se ukvarjam. Bolj me jezi, da moram v že tako prekratkem delovniku, ki traja 4,5 ure, kar 1,5 ure pisati samo recepte. To je povsem odvečno delo, saj je recept potreben takrat, ko gre človek sam v lekarno po zdravila. Naše recepte odnese farmacevt iz izbrane lekarne in še isti ali naslednji dan prinese zdravila. Tega menda ni mogoče spremeniti, vendar menim, da bi bilo treba to urediti v dobro varovancev. Zdravniki bi to uro in pol porabili za oskrbovance, jaz bi na primer lahko vsaj enkrat tedensko opravil vsaj vizito, ki je sedaj ne utegnem. Zanjo potrebuješ čas, saj pregleduješ stanje oskrbovancev, daješ navodila svojim sodelavcem in se moraš z marsikom tudi pogovoriti, če si to želi.

Morate tudi v domovih za starejše, tako kot predvideva zakon o duševnem zdravju, voditi evidenco posebnih varovalnih ukrepov?

Seveda, saj je ta zakon izenačil postopek preverjanja za ljudi na varovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in v domovih za starejše. Po novem pravilniku je na teh oddelkih v domovih lahko 12 namesto 18 oseb. Vsako leto moramo za vsakega posebej opraviti celoten postopek preverjanja, da potrdimo, ali naj pacient še ostane na varovanem oddelku ali ne. Kljub temu da predlog napiše naš psihiater, ki v dom prihaja na dva do tri tedne za 3,5 ure, in svoje mnenje doda tudi socialna služba, sodišče zahteva še mnenje svojega pooblaščenega psihiatričnega izvedenca. Poleg tega v posebnem zvezku zelo natančno, po navodilih naše glavne medicinske sestre, vodimo tudi evidenco varovalnih ukrepov.

Ves postopek moramo upoštevati tudi pri varovancu, ki je na primer na invalidskem vozičku, pa mu privežemo pas, ker bi sicer padel iz njega. Tako v zvezek vpisujemo podatke varovanca, napišemo, kakšen varovalni ukrep smo uvedli, razlog zanj, čas trajanja in zdravnika, ki je ukrep odobril. Obvestiti moramo tudi svojce varovanca. Posebni varovalni ukrepi ne smejo trajati več kot štiri ure, omejitev svobode gibanja znotraj enega prostora pa ne več kot 12 ur. Poleg tega moramo osebo, pri kateri uporabimo posebni varovalni ukrep, ves čas nadzorovati in spremljati njene vitalne funkcije.

Domske ambulante sodijo med ambulante splošne oziroma družinske medicine; delo v njih pa se, sodeč po tem, kar pripovedujete, precej razlikuje od običajnih ambulant družinskih zdravnikov.

Delo domskega zdravnika je res zelo specifično. Že to, da v mojo ambulanto prideta le dva, trije pacienti, in še ti večinoma na vozičkih, vse druge pa moram obiskati v njihovih sobah, vam nekaj pove. Zato pravim, da nismo splošni zdravniki, ampak osebni sobni zdravniki, domovi po Sloveniji pa smo postali področni oddelki geronto-psihiatričnih oddelkov psihiatričnih bolnišnic, smo paliativni centri, negovalne bolnišnice...

Pred kratkim smo sprejeli bolnico, ki ji je kirurg na odpustnici napisal, da ni več sposobna za samostojno življenje, in je predlagal trajno namestitev v negovalni ustanovi, torej našem domu. Domovi so uradno socialnovarstveni zavodi, in sprašujem se, kje se je izgubila beseda zdravstvo. Veste, država na ta način veliko privarčuje. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ZZZS, priznava domovom za zdravstveno nego povprečno 14,68 evra na dan, v negovalni bolnišnici 108,85 evra na dan, v zdravilišču pa 42,09 evra.

Zato prihodki od ZZZS komaj pokrijejo plače zdravstvenih delavcev, in kot vrsto let opozarja Boris Koprivnikar, direktor Skupnosti socialnih zavodov, bi že dva evra več v domovih omogočila vsaj normalno delovanje dejavnosti, a ZZZS nam je zaradi varčevanja pobrala še dva odstotka in pol. V tej ceni so zajeti vsi medicinsko-tehnični pripomočki, drage preveze in drugo, kar potrebujemo. Zdravstvena blagajna še vedno plačuje klasične preveze, ki jih že dolgo ne uporabljamo več. Zato nastajajo minusi, ki se jih pokriva z oskrbovalno ceno, kar pomeni, da to plačujejo oskrbovanci oziroma njihovi svojci.

V domovih so iznajdljivi in si pomagajo po svoje. Ker zakonodaja dopušča, so nekateri za pet odstotkov povečali število postelj, dobili toliko več denarja za nego, a ne tudi za zdravnika. Ta mora na primer namesto "uradnih" 136 varovancev sedaj skrbeti za "neuradnih" 170. Njemu povečanja števila oskrbovancev ne priznajo, njegov delovnik traja enako dolgo, zato ima za svoje bolnike še manj časa.

Domski zdravniki se pritožujejo, ker časa, ki ga potrebujejo, da zaključijo eno ambulanto in pridejo na drugo delovno mesto, nihče ne upošteva.

Ne samo tega časa, tudi potnih stroškov ne (smeh). Sedaj kar gre, ker delam samo na dveh lokacijah, prej sem nadomeščal odsotne kolege po njihovih ambulantah in sem delal tudi na šestih različnih mestih. Zdravstveni ukrepi v domovih potekajo po navodilih zdravnika. Zdravstvena nega ima svoje kompetence, a za večino odločitev je še vedno odgovoren zdravnik. Že za kisik ali previjanje ran potrebujejo zdravnikova navodila. Mojim sodelavkam zelo zaupam, vedno jim govorim, da so one moje oči in ušesa, a vseeno je v večji meri odgovornost moja. Če bi moral biti zraven pri vsakem previjanju rane, bi za to porabil 26 ur na dan, zato jim moram zaupati.

Sekcija domskih zdravnikov se je preko zdravniške zbornice pritožila, ker vas že v izhodišču delovnih ur neenakopravno obravnavajo. Je odločitev že znana?

To je zgodba, ki se vleče že osem let. Vsi zdravniki imajo za izhodiščno plačo določenih 1430 opravljenih ur dela, domskim zdravnikom so jih naračunali 1514 ur. Bomo videli, kako se bo odločila vlada. Kakorkoli, to bo majhno zadoščenje, bolj moralno. Večji korak bodo novi standardi in normativi, ki jih je pripravila koordinacija zdravniških organizacij in jih bodo predstavili januarja za vse zdravnike in zobozdravnike (smeh). Spet pa imamo manjši zaplet, ker so kolegi na primarnem nivoju pri pripravi dokumenta malo pozabili na nas. Zato smo s pomočjo Fidesa pripravili tudi normative za domske zdravnike. Razlika je ta, da je pri vseh drugih ambulantah primarnega nivoja standard glavarinski količnik, pri nas pa število postelj oziroma oskrbovancev.

Kakšen normativ boste predlagali?

Upoštevali smo razmerja tako, da smo število postelj znižali proporcionalno, kot se znižajo glavarinski količniki. Po našem predlogu naj bi en zdravnik skrbel za 200 varovancev, kar pomeni, da bi večina domskih zdravnikov po Sloveniji svoj polni delovni čas opravila v domu. Predlagani normativ je nižji od sedanjega za 30 odstotkov. Z njim bi večino domov precej bolj oskrbeli z zdravniškim kadrom, zdravniki bi se lahko veliko bolj posvetili svojim pacientom v domu. Moj predlog je tudi, da bi bili zdravniki zaposleni v domu in ne v zdravstvenem domu, ker se nikoli dobro ne izide, če ima človek tako rekoč dva delodajalca. Redkokje sedanja ureditev poteka brez zapletov, saj nekatera vodstva zdravstvenih domov domove za starejše odrivajo na stran. Zato se v nekaterih menjajo tudi po trije zdravniki, zato je več urgence...

... ni to dražje za zdravstveni sistem?

Dražje je ne samo zaradi sodelovanja urgentnega zdravnika, temveč tudi zato, ker ta paciente praviloma napoti v bolnišnico. To lahko razumem, saj urgentni zdravnik ne spremlja bolnika, ga ne pozna in se težko prebije skozi debele kartoteke. Če mene kličejo domov, marsikdaj lahko uredim zadeve tudi po telefonu, ker oskrbovance in njihove bolezni poznam.

Boste predlagali tudi spremembo statusa domov za starejše iz socialnovarstvenega zavoda v negovalno-paliativne ustanove?

To si želimo. Zanimivo je, da nam pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja narekujejo, da moramo zavarovani osebi zagotoviti zdravljenje in zdravstveno nego pri kroničnih boleznih, ne pa pri akutnih, kar smo seveda že davno presegli, saj zdravimo tudi akutna stanja. Ni zelo enostavno, saj na primer pri nas v Kopru za pomembne laboratorijske izvide čakamo en dan. Takšnih odvzemov imamo tudi do osem na dan in jih potrebujemo, saj jaz na primer antibiotike predpišem na podlagi kliničnega stanja in izvidov. Pri varovancih z demenco moramo ukrepati skoraj vsak dan posebej.

Zakonodaja je nasploh navzkriž sama s seboj. Od leta 2009 velja pravilnik, po katerem bi morali v domove prednostno sprejemati bolnike, ki so se zdravili v bolnišnicah. V tem pravilniku piše, da dom zato potrebuje organizirane zdravstvene storitve. Sami presodite, koliko jih imamo. Pravilnik o verifikaciji zdravstvenih programov in dejavnosti pa ureja samo programe, ki se izvajajo v zdravstvenih ustanovah in zdraviliščih. To pa domovi nismo.

V domovih bi resnično lahko izvajali paliativno oskrbo, saj imamo za to dobre pogoje. Imamo socialno službo, fizioterapijo, delovno terapijo, zdravstveno-negovalno osebje, zdravnika. Timsko bi lahko poskrbeli za ljudi, da bi čim dlje živeli čim bolj kvalitetno. A so na domove za starejše v nacionalnem programu paliativne oskrbe, ki še vedno ni zaživel, pozabili.

Verjetno bi kaj od tega rešil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki so ga obljubljale vse tri zadnje vlade, pa ga še vedno nimamo.

Kot sem slišal, je zakon obležal v nekem predalu na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ker ni politične volje, da bi ga sprejeli.

Ker bi morala država vsaj v začetku za njegovo izvajanje zagotoviti nekaj več denarja?

Zagotovo. Mi kljub vsemu skušamo oblikovati tudi spremembo evidentiranja storitev, da bi bila zdravstvenega nega veliko bolj samostojna. Naj ilustriram na primeru predpisovanja medicinsko-tehničnih pripomočkov, na primer plenic. Glavna medicinska sestra sedaj z mojo profesionalno kartico enkrat na mesec naroča plenice za okoli 120 ljudi. Seveda jaz to podpišem in za to odgovarjam. Ampak sam tega tako ne bi mogel opraviti, ker bi moral s svojo kartico naročati na domski računalniški aplikaciji, za kar pa nimam šifre. Precej težav imamo tudi z nadzornimi zdravniki zdravstvene zavarovalnice, ZZZS. Pred leti so nam rekli, da bi morali vsako uporabljeno plenico stehtati, da bi ugotovili, ali varovanec potrebuje močnejšo vpojno plenico ali ne. Si predstavljate? Nadzorni zdravnik iz ZZZS nam je tudi predlagal, da bi svečke za odvajanje varovancem lahko dajale tudi strežnice, pa naj medicinske sestre medtem delajo kaj drugega. Podobnih zgodb je veliko...

Gotovo ste slišali očitke svojcev, da varovancem v domovih zdravniki predpisujejo preveč pomirjeval. Kako odgovarjate na to?

Menim, da bi morali svojci varovanca bolj spoznati njegovo bolezen in njen potek. Predvsem pri bolnikih z demenco želje svojcev občasno niso v skladu s stanjem pacienta in razvojem njegove bolezni. Poznam primer varovanca s hudo globalno demenco, ki je težko pokreten, prav tako tudi težko požira. Njegovi najbližji se s tem nočejo sprijazniti in ga silijo tako k hoji kot požiranju hrane. Pacient pa se ne more samostojno premikati in ne more več normalno požirati hrane in pijače, ker nima več ustreznega refleksa požiranja. Predlagali smo, da bi ga hranili s pasirano hrano, a svojci še vedno vztrajajo z normalno hrano, rekoč, da se bo bolj okrepil. Zato se je dvakrat že skoraj zadušil in smo ga komaj rešili. Ne moremo jim dopovedati, da bolezen napreduje.

Nekateri svojci prihajajo v dom vsak dan in veseli smo, ker pomagajo tudi pri hranjenju. Ob tem opazujejo svojega človeka, zaznajo vsako najmanjšo spremembo in mi velikokrat predlagajo, naj zmanjšam odmerek pomirjeval, ki jih je predpisal psihiater. Ne razumejo pa, da bo njihovemu bližnjemu lažje in bo manj trpel, če ne bo tako nemiren. Pred kratkim je prišla v dom gospa, ki ima sindrom demence že nekaj časa. Bolezen se je slabšala in doma je padla po stopnicah. Si predstavljate, da je imela zlomljenih več reber, pa sploh ni izkazovala bolečine? Hodila je, kot da se ji ni nič zgodilo. Ko so jo iz bolnišnice pripeljali k nam, je bila zelo vznemirjena.

Tako odreagira večina takih bolnikov, ko pridejo v neznano okolje. Na spremembe se zelo burno odzivajo. Gospa z zlomi reber je bila begava, stala je pred vrati, ker bi šla rada domov, in ko sem jo hotel pogladiti po glavi, se je prestrašila. Zelo je trpela, zato smo ji predpisali ustrezna zdravila. Svojci pa na to večkrat gledajo drugače. Zato je poglavje dela s svojci zelo obsežno in specifično v domovih. Velikokrat se zgodi, da me svojci obiščejo, potem ko se njihov bližnji iz bolnišnice vrne v dom. Pridejo me vprašat, kaj se je zgodilo. Zatrjujejo mi, da so ga vseh deset dni obiskovali v bolnišnici, a jim zdravniki niso nič povedali. Zgodi se, da me kliče vsak od na primer štirih najbližjih sorodnikov varovanca posebej, in vsak želi, da mu povem vse o njem, ker so med seboj skregani.

Stanovalce domov za starejše pesti običajno vrsta kroničnih bolezni, zato jemljejo številna zdravila. Ste pozorni na medsebojne učinke zdravil?

Skušamo se posvetiti tudi zdravilom. No, namesto da pišem recepte, bi ta čas lahko porabil za razmislek, kako bi komu znižal, ukinil ali spremenil kakšno terapijo, da bi mu olajšal jemanje zdravil in s tem morda tudi izboljšal njegovo stanje. Pri tem pa moramo biti zdravniki spet previdni, saj so nekateri svojci zelo občutljivi. Prepričani so, da jim zdravil, ki jih je predpisal specialist, ne smemo kar tako ukiniti.

V zadnjem času se je precej govorilo o tem, da bi nam pomagali klinični farmacevti. S kolegi smo prepričani, da moramo imeti v domovih najprej dovolj zdravnikov, ki se bodo lahko posvetili svojim pacientom, šele potem bomo videli, ali potrebujemo tudi klinične farmacevte.

V teh desetih letih, odkar delate v domu za starejše, opažate, da so ljudje, ki jih sprejemate, vedno bolj bolni.

Tudi tukaj se pozna kriza. Če so se ljudje še pred leti hitreje odločali, da svoje bližnje prepustijo domski oskrbi, zdaj ni več tako. Kriza se pozna, vsak evro tudi, zato skušajo skrbeti zanje, dokler le lahko. Tudi zato v domove sedaj sprejemamo še bolj bolne. Patologija se spreminja, starostna struktura se spreminja, diagnoze so hude. Starejši ko je človek, več je možnosti, da mu odpove več organskih sistemov. Še nikoli nismo imeli toliko odpovedi ledvične funkcije in delovanja srca kot v zadnjih letih.

Od doma ali iz bolnišnice jih sedaj pripeljejo z rešilcem. Patronažna služba je prešibka, da bi lahko pomagala vsem, ki potrebujejo nego 24 ur na dan. Ker v komisiji za sprejem v dom običajno ni zdravnikov, ki smo edini usposobljeni za opredeljevanje bolezenskih stanj, sprejemajo v domove marsikdaj bolnike, ki sodijo v bolnišnico, ne pa v dom. Zaradi tako obsežne patologije bi morala tudi v domu ponoči dežurati vsaj diplomirana medicinska sestra. Po mojih informacijah najtežje bolnike brez zadržkov sprejemajo zasebni izvajalci institucionalnega varstva, vprašanje pa je, ali imajo v vseh tudi dovolj usposobljen kader za njihovo oskrbo.

Kako zdravniki, ki naj bi vendarle bolnika pozdravili, prenašate slabe izide, ki jih je v domovih za starejše veliko?

Približno tretjino oskrbovancev izgubimo vsako leto, pri nas smo jih letos že 58, in vsakič gre z njimi tudi delček mene. Kljub temu da poznam njihove diagnoze, ki mi pomagajo razumeti njihovo smrt, mi ni vseeno, da sem jih izgubil. Tudi pri paliativni oskrbi je tega veliko, a nas niso naučili sprejemati smrti. Domski zdravniki bi morali bolje poznati paliativo, zelo dobro pa bi bilo, da bi imeli tudi supervizijo. Že zato, ker med vsemi osebnimi zdravniki izgubimo največ svojih izbranih pacientov. Pri superviziji gre za metodo učenja s strokovno podporo pri profesionalnem in osebnostnem razvoju posameznika ali strokovne skupine. Namenjena je predvsem osebam, ki delajo z ljudmi in so pripravljeni svoje delo osvetliti, se razvijati in se učiti iz izkušenj. To imata sociala pa tudi policija zelo dobro urejeno, v zdravstvu pa tega skoraj ni.

Mnogokrat bi bili domski zdravniki veseli, če bi se lahko s kom vsaj posvetovali. Ko sem delal v zdravstvenem domu, sem imel tri kolege, ki sem jih lahko vprašal za mnenje. V domu smo vedno prepuščeni sami sebi.

Gotovo se vam v domu zgodi tudi kaj prijetnega, optimističnega, nekaj, kar vas spodbuja pri nadaljnjem delu...

(nasmeh) Se. Prav pred nekaj dnevi smo nekoga, ki je ponovno sposoben samostojnega življenja, poslali domov. K nam so ga pripeljali nepokretnega. Zamenjal sem mu terapijo, s fizioterapijo in nego smo ga postavili na noge. Takšni in podobni dogodki predstavljajo svetle dneve mojega dela v domu, so motivacija za nadaljnje uspešno delo in hkrati vzpodbuda za novo upanje, da se bo delo zdravnikov v domovih nekoč ustrezno vrednotilo in cenilo.