Preden (kulturni) politiki s polnimi usti zaženejo kolesje nove vlade, smo k mnenjski anketi povabili nekaj uglednih sooblikovalcev slovenskega kulturnega prostora, da skušajo definirati področja, ki bi jih morala nova kulturna politika pri nas prioritetno reševati - ker dosedanja politika tega ni znala, ni utegnila, je pozabila ali "zamočila" - in katere smernice ter vizije bi si bilo treba začrtati - v dobro umetnikov in nacionalne kulturne identitete.

Mitja Rotovnik, generalni direktor Cankarjevega doma: "Kulturne vizije" je v omejenem odgovoru mogoče le našteti. Potrebna je integralna vzgoja za umetnost oziroma o umetnosti. Nadalje je treba posodobiti javni kulturni sektor, ob tem pa zagotoviti fleksibilno zaposlovanje izključno najboljših umetnikov, kustosov in drugih strokovnih kadrov; to je nujno za doseganje boljših umetniških in strokovnih rezultatov, kot smo jim priče sedaj. Ustaviti je treba nenehno širjenje števila pri nas znanega samo enega tipa javnega kulturnega zavoda. Nevladni kulturni sektor pa potrebuje resnejšo vsakokratno evalvacijo uresničenega in načrtovanega pred odločitvijo o projektnem financiranju, saj je začel bolehati za podobnimi simptomi kot javni kulturni sektor. Pospeši naj se tempo gradnje ključnih investicij: NUK, SNG Drama Ljubljana, Umetniška akademija v Ljubljani, ne v Mariboru, Center sodobnega plesa. Nadalje: ali vemo, katere kreativne industrije je treba s proračunskim denarjem posebej podpreti? Zelo pomembni so tudi nadaljnja podpora ljubiteljski kulturi, pa razpiranje horizonta filmski umetnosti, redno investicijsko vzdrževanje vsega, kar prehudo propada ali zaostaja, od javnih kulturnih zavodov do varovanja kulturne dediščine, izobraževanje, štipendiranje in mednarodno kulturno sodelovanje. V časih, ki tudi za kulturo ne bodo lahki, si ne predstavljam uspešne kulturne vizije brez načrtne skrbi za široko dostopnost kulture, ne le s strani države, lokalne
(Foto: Luka Cjuha)
skupnosti, šole, temveč tudi civilnih združenj in družine; in ta dostopnost nikakor ni zgolj v razdeljevanju brezplačnih vstopnic.

Nadja Zgonik, umetnostna zgodovinarka in profesorica na ALUO: Večja Vidnost slovenske kulture, Vrhunskost in razrešitev položaja neVladnih organizacij so moji trije V-ji za novega ministra ali ministrico. Z njimi ne bo zmagal, bomo pa na koncu zmagali vsi, če se nam bodo izboljšali pogoji za kulturno življenje in delovanje. Slovensko kulturo je vsekakor treba narediti bolj vidno. Predvsem se mi zdi pereče stanje glede dostopnosti del iz slovenskih umetniških in muzejskih zbirk na svetovnem spletu, saj je likovno področje glede tega prava spletna puščava (z redkimi svetlimi izjemami). Da se dokoplješ do kakega kakovostno predstavljenega eksponata, se moraš iz brskalca preleviti v spletnega arheologa. Kakovostnih posnetkov svojih likovnih umetnin očitno ne želimo deliti z nikomer; ekskluzivizem je v globalni družbi vedno ekonomsko pogojen, ampak glede na primerljive vrednosti umetniških izdelkov bi s tem argumentom zelo težko opravičevali stanje pri nas, predvsem pa po svetu ne razmišljajo na tak način. Problem je tudi stanje na področju založništva likovnih monografij, s čimer se kulturna politika več ne ukvarja, saj je vse založniške dejavnosti prepustila JAK, kjer slovenska literarna ambicioznost preplavlja preostala področja.

(Foto: Jaka Adamič)

Kulturna politika bi si morala zadati za cilj podpiranje vrhunskosti in izstopajočih rezultatov umetnikov ter biti servis za njihov prodor navzven. Ukinjati podporo uspešnim samostojnim kulturnim ustvarjalcem, ko se le malo prebijejo iz finančnega povprečja, pomeni, da spodbujamo njihovo povprečnost. Zadnji V je v besedi malo zamaskiran: namenjen je razmerju, ki ga država vzdržuje med vladnimi in nevladnimi organizacijami. To je polno anomalij: prvim je omogočeno, da hodijo v službo, drugi pa lahko izvajajo projekte. Tistim prvim država vse bolj krči sredstva za projekte, tisti pa, ki projekte pripravljajo zunaj institucij, ne dobijo plač, pa vendar morajo od nečesa živeti. Se komu zdi to lepa uravnilovka?

Uršula Cetinski, direktorica Slovenskega mladinskega gledališča: Kulturna politika bo učinkovita le, če se bo z njo ukvarjalo samostojno ministrstvo za kulturo - to naj se torej odpove medijem. Novi minister naj se raje posveti umetnosti in kulturi, razcvetu javnih zavodov in potencialom neodvisne produkcije. Od nove vlade pričakujem, da nas bo osrečila z odločnim ministrom (ali ministrico) za kulturo, ki bo tudi sam ugleden kulturnik in bo skupaj s svojo ekipo kulturi vrnil družbeni pomen in ugled. Pričakujem, da bo nova kulturna politika ostro zajezila tendence po privatizaciji javnih kulturnih zavodov, ki pa jih bo ustrezno modernizirala v dialogu z nami, ki v njih ustvarjamo. Kdor si želi zasebno gledališče, naj si ga postavi z lastnim denarjem.

Pričakujem, da se nova kulturna politika ne bo udinjala ekonomiji in kapitalu. Umetnost in kultura imata pravico, da javnost nagovarjata v sebi imanentnem jeziku in da se merita po sebi imanentnih kriterijih. V zadnjem desetletju so nastali številni neologizmi, ki kažejo tendence po spreminjanju kulture v deklo trga in neoliberalnega kapitalizma. Javni kulturni zavodi naj bodo v službi umetnosti, ne pa v službi kapitala, zato naj jih - tako kot povsod po svetu - vodijo sposobni kulturniki. Veliko kulturnikov je bistrih in inovativnih. Imajo pravico, da sami
(Foto: Matej Povše)
odločajo o svojem delu, niso "sfuzlani" norčki, ki potrebujejo patrone in kvazi "rešitelje" iz drugih resorjev. Nova kulturna politika naj kulturo vrne kulturnikom. Tako bodo vsi, ki bodo jedli sadove z njenega drevesa spoznanja, okušali veliko omamnejše sadeže.

Jurij Krpan, umetniški direktor Galerije Kapelica in predsednik Društva Asociacija: Smo za kulturo kot javno dobro in participacijsko oblikovanje kulturnih politik. Menim namreč, da bi si morala nova vlada v naslednjem mandatu na področju kulturne politike postaviti prioriteti, ki jih je Društvo Asociacija zapakiralo v tako imenovane teze za politične prioritete na področju kulturne politike v mandatu 2011-2015. Prva prioriteta je ta, da je treba zagotoviti kontinuiran in strukturiran dialog med predstavniki poklicnih civilnodružbenih producentov in ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti ter nosilci oblasti in oblikovalci politik na področju kulture in umetnosti. Vizija kulturne politike v skladu s potrebami tudi neodvisnih poklicnih ustvarjalcev in producentov v kulturi in umetnosti je aktiven dialog med nosilci oblasti kot ustvarjalci kulturnih politik in tistimi, ki se jih te politike dotikajo. Dosedanji reden dialog, predvsem s predstavniki ministrstva za kulturo, je primer dobre prakse, ki se je pokazal za zelo produktiven in potreben, zato menim, da bi ga bilo treba nadaljevati tudi v mandatu naslednje vlade.

Druga prioriteta je ta, da je treba podpirati in zagotavljati kulturno in umetniško dejavnost kot javno dobro, ki ga lahko enakopravno zagotavljajo neodvisni producenti oziroma
(Foto: Bojan Velikonja)
nevladne organizacije in samostojni ustvarjalci ter javni zavodi na področju kulture in umetnosti. Kultura in umetnost sta integralni del sodobne družbe in javnega dobrega, zato ju je treba skrbno gojiti in negovati predvsem v najtežjih časih. Krčenje sredstev za kulturo ne pomeni le krčenja javnih dobrin in javnega prostora, temveč tudi krčenje sredstev nevladnim organizacijam - ki so že tako ali tako podhranjene - kar neizbežno vodi v siromašenje ustvarjalne in kulturne raznolikosti ter državljanov, ki so na tem področju aktivni. Poskrbimo raje za učinkovito porabo teh sredstev.