Zelo dolgo niste razkrili, ali boste kandidirali za poslanca ali ne. Kdaj ste se odločili za kandidaturo?

Zame je bil odločilen konec tedna, preden sem na Kongresnem trgu napovedal nastop naše liste na volitvah. V petek sem bil z najožjimi sodelavci, v nedeljo smo se zbrali vsi domači. V pogovoru doma je bil odločilni kamenček postopek v parlamentu. Žena je rekla, naj nikomur ne dovolim, da komisije komurkoli obravnavajo otroke na tak način. V ponedeljek so se na Magistratu oglasili izjemno ugledni ljudje, ki jih cenim, in ko sem naslednji dan oznanil nastop liste na volitvah, sem bil tudi odločen, da bom kandidiral v tako imenovanem lažje izvoljivem okraju - v Ljubljani. Se pa še vedno vidim v izvršilni funkciji. Lahko vam povem, katere ceste v Ljubljani danes asfaltiramo. To je moj način dela. Ne moreš poslati vojske v napad in reči, če boste zmagali, bom prišel. Načelnost je ključna. Tisti trenutek, ko sem se odločil za vstop v volilno tekmo, sem sklenil, da se vanjo podam stoodstotno. Drugače ne znam.

Verjetno bi v primeru, da ne kandidirate, tudi volilci ocenili, da taktizirate, in tega ne bi nagradili.

Najbrž res. Mi je pa odločitev, ki sem jo sporočil na Kongresnem trgu, prinesla mirnost in spokojnost. Kakorkoli bodo odločili državljani na volitvah, mi bo prav. Zame volitve niso cilj. Vse liste imamo svoj program, svoje ekipe in svojo zgodovino. Nekateri programi so diametralno nasprotni. Nekateri hočejo vse prodati, sam pravim, da trg vseh stvari ne bo sam uredil. Kajti če bi, potem ne bi bilo krize, kakršno imamo v svetu. Prav prosti trg je povzročil svetovni kolaps. Govorim tudi iz lastnih izkušenj. Osem let sem bil v največjem podjetju v državi in pet let v največji javni upravi v državi, razen državne seveda, in vidim, da lastnina ni razlog, da je direktor dober ali slab.

To dokazujejo tudi štirje direktorji z različnih koncev Slovenije, ki kandidirajo na moji listi. Pri Romanu Ferenčaku iz Prekmurja, ki je začel iz nič, danes pa zapolnjuje dva odstotka evropskega trga orhidej, in pri podjetniku leta Boštjanu Šiftarju, ki izvaža v štirideset držav, gre za zasebno lastnino. Na Primorskem je član našega programskega sveta strokovnjak za energetiko Robert Golob, ki vodi podjetje, ki je delno v državni lasti, na Dolenjskem pa Jure Pezdirc, ki ima tujega lastnika. Vsi so uspešni. Državljani bodo odločali o programu in o tem, kako je kdo na teh programskih točkah delal do sedaj. Jaz se nič ne spreminjam. Hej brigade pojem trideset let, partizani so zame nedotakljivi in jih ne moremo izenačevati s tistimi, ki so bili na strani nacistov in fašistov. Delu čast in oblast zame ni parola, to živim.

Kandidirali boste v okrajih Ljubljana Center in Ljubljana Rudnik. Sta to okraja, kjer lahko dobite največ glasov?

Ne gre za to. Na Rudniku živim in je prav, da tam tudi kandidiram. Edini kraj, kjer bi še lahko kandidiral, je Grosuplje, saj tam živita vnuk in vnukinja.

Torej ne bi izbrali Grosuplja zaradi Janeza Janše?

Ne. Me pa zanima, kako domačini dojemajo to, da smo tudi za Grosuplje v času mojega županovanja toliko dobrega naredili: vpeljali smo mestno avtobusno linijo, je v programu RCERO. V tem, da kandidiram v centru Ljubljane, pa gre za sporočilno vrednost.

Bi pa težko rekli, da je vaša kandidatna lista lista novih obrazov. Imate vrsto prebežnikov iz različnih strank.

Na nove obraze se nisem nikoli skliceval. Rekel sem, da imamo najboljšo ekipo, sestavljena pa je iz štirih različnih skupin. Poleg gospodarstvenikov so v njej še predstavniki civilne družbe - med njimi direktorica doma starejših v Radencih gospa Mateja Hauser, direktorica kulturnega doma v Lendavi gospa Tanja Šimonka, zdravnica iz Idrije dr. Urška Močnik - in skupina ljudi iz lokalne samouprave, četrta pa je skupina šestih poslancev, ki prihajajo iz treh strank. Govorjenje o novih obrazih je nekoliko smešno. A sem jaz pri oseminpetdesetih letih nov obraz?

Na novo boste v državni politiki.

Oh, oh. Tudi delovanje v največjem podjetju v državi je delovanje v državni politiki. Sam sebe še vedno vidim kot gospodarstvenika, čeprav trenutno delujem na političnem področju. Simbolne spremembe vidiš tako v podjetju kot v mestu ali državi. Eden ključnih projektov v našem programu je izgradnja tretjega pomola v Luki Koper, drugi tir železnice pa tretja razvojna os, hidroelektrarne na Savi so izrazita prednost, s katero rešujemo problem energije, dajemo zagon gospodarstvu in tamkajšnjim krajem zagotavljamo protipoplavno varnost.

Pojavljajo se ugibanja, da boste v primeru, če boste po volitvah zgolj poslanec, našli neko pot, da zapustite parlament.

V parlamentu se ne vidim. A sem svoje sodelavce prosil in tudi sam sklenil, da se o tem, kaj bo po 4. decembru, ne pogovarjamo. O tem sploh ne razmišljam in ne vem, kaj omogoča zakonodaja. Če bi hotel špekulirati, bi se vprašal, kje imam najmanjšo možnost za izvolitev. Čeprav osebno menim, da sem povsod izvoljiv.

Toda s kandidaturo v neizvoljivem okraju bi škodili stranki, saj bi ta dobila manj glasov.

Saj pravim, da ne špekuliram. Vem, kaj sem žrtvoval, saj imam v mestu krasno ekipo. Mislim pa, da ima država res hude probleme in da potrebuje nekoga, ki bo lahko reševal gospodarstvo. Nihče od mojih največjih protikandidatov namreč še ni videl podjetja od znotraj. Razen na otvoritvah. Nihče ne ve, kaj pomeni stavka ali pa dogovor z vozniki tovornjakov. Hecno se mi zdi, da se eden mojih kolegov protikandidatov prikazuje kot nov obraz, čeprav to sploh ni. Danes vsi razlagajo, kaj bodo storili v prihodnjem mandatu, pa so vsi že bili v vladi, v parlamentu, v koaliciji. Potem jih pa vprašam, zakaj niso na primer že takrat zmanjšali števila ministrstev, namesto da se je zaradi koalicijskih kupčkanj nenehno povečevalo. Če bomo mi vodili vlado, takšnih kupčkanj ne bo. Za prihod v vladno ekipo bosta dva kriterija: kandidat bo moral biti vrhunski strokovnjak in timski igralec.

Je bil eden od vaših motivov za vstop v visoko politiko tudi ta, da levici slabo kaže?

Nihče ne ve, kako bi v času recesije delovala Janševa ekipa. Ta je bila na oblasti v času konjunkture, z rezanjem direktorjev, ki niso bili njihovi, pa je povzročila kolaps podjetij. Naj naštejem samo nekaj takšnih podjetij na Primorskem: Casino Portorož, Interevropa, Luka Koper, Hit Nova Gorica. Prebivalci Primorske tega niso pozabili. Sedanja vlada je izvedla dve zelo dobri stvari, prva je arbitražni sporazum in druga rešitev problema izbrisanih. Kapo dol. Se je pa po moji oceni prepočasi odzvala na problem finančnega krča. Kot solastnica bank bi lahko rešila nekatere panoge, a je dopustila, da je šlo v enem letu na cesto dvajset tisoč ljudi iz podjetij, ki imajo znanje, ki imajo referenco. Naj se vrnem k vašemu vprašanju: ne rušim levice, tej levici pripadam.

Ne mislim, da jo rušite, temveč da poskušate levico rešiti.

Nimam kaj reševati. Mi smo programska stranka, ki se je pripravljena pogovarjati z vsemi, razen z Janezom Janšo, ker on eno govori, drugo pa dela.

Pred prejšnjimi volitvami ste podprli levosredinski trojček...

Ja, jasno in glasno, in Janša je tisti večer menda celo rekel, da je Ljubljana premagala ostalo Slovenijo.

Ste že tedaj vedeli, da so to stranke, katerih voditelji ne najdejo skupnega jezika?

Ne, niti slučajno.

Ste kot podpornik trojčka poskušali kdaj posredovati pri urejanju odnosov med njimi?

Ne, nikoli.

Sta med razlogi za vašo načelno odločitev o nesodelovanju z Janšo tudi ta, da je v času svojega vladanja Ljubljani vzel 56 milijonov, in ta, da so iz njihovih vrst tudi v tem mandatu, ko je bil v opoziciji, na vas letele številne hude obtožbe?

Na začetku mandata leta 2006 smo s sodelavci obiskali predsednika vlade Janšo in izpostavili potrebo po sodelovanju. Opredelili smo osemdeset točk sodelovanja in večji del je bil tudi realiziran. Ostalo pa je vprašanje, kako bo vrnil denar, ki nam ga je vzel. Avgusta 2008 sva se dobila na kosilu in dejal je, da imajo pozitiven rezultat in lahko denar vrnejo. Na ministrstvu so že pripravili dogovor, pod katerim bi se s premierjem podpisala, tam, kjer bi morala biti zapisana vsota vračila, pa so bile pikice. Od tedaj se nisva srečala. Če bi takrat dogovor podpisal, bi sam sicer volil levico, ne bi pa javno pozival državljanov k njeni podpori.

Drugo pa je, da Janša kaže na druge, pri sebi pa ne počisti. Nikoli nisem bil obsojen, celo obtožen nisem bil, pa so zadnjih petnajst let poskušali marsikaj. Če bi storil karkoli kaznivega, bi se gotovo našel kdo in povedal, da mi je kaj dal. V letih 2005/2006 sem bil eno leto brez funkcije. Tedaj je bil predsednik vlade Janez Janša, notranji minister Dragutin Mate, državna tožilka Barbara Brezigar. So me oni ščitili? Zgodbe SDS temeljijo samo na govoricah. So se pa nekateri protikandidati že znašli na sodišču kot obtoženi, drugi so bili celo obsojeni.

Vas je pa Janša spravil iz vrha Mercatorja?

On trdi, da me je nadzorni svet. Sam sem prepričan, da je s tem soglašal. Dejstvo je, da je vlada prodala deleže Kada in Soda v Mercatorju izbranim kupcem brez javnega razpisa in ti so postavili nove nadzornike, ki so me zamenjali. Moja teorija, zakaj je pri nas prišlo do tajkunizacije, je, da so potem, ko je prvi pokazal, kako je mogoče dobiti podjetje, temu sledili še drugi. In Šrot je javno povedal, da je Janša v pisarni v navzočnosti Gantarja ter Starina Kosmove njemu in Bavčarju prodal Mercator za vpliv v Delu.

Gospod Janez Stanovnik je javno napovedal povolilno koalicijo med vami in Virantovo stranko. Na čem temelji ta njegova napoved?

Z Virantom o tem nisva nikoli govorila. Če bi jaz oblikoval koalicijo, bi moral Virant svoja stališča močno spremeniti. Predvsem bi moral spremeniti odnos do prodaje državnega premoženja, pa do javnega šolstva in javnega zdravstva.

Bi vas zanimalo mesto v vladi, če bi bil on mandatar in svojih stališč ne bi spremenil?

Absolutno ne.

Rekli ste, da se vidite na levici. V kateri evropski družini?

Pri socialdemokratih.

Po čem pa ste socialdemokrat?

Sem povedal obe točki: odnos do dela in do partizanstva. Konec.

Veliko se govori o reformi dela, o lažjem odpuščanju, ukinitvi odpravnin, plačanih malic, vožnje na delo itd. Kakšno je vaše stališče?

Teh zgodb se spomnim še iz Mercatorja, ko so mi govorili, dajmo, odpravimo plačilo prevoza na delo in denar nakažimo neposredno mestnemu prometu. Jaz v te pravice drastično ne bi posegal. Še danes pa trdim, da bi bila formula 4 krat 25 odstotkov lastništva, pri čemer bi 25 odstotkov imeli zaposleni, idealen model in danes ne bi imeli niti enega stečaja, ne bi bilo prevzemov s strani ene osebe. Zagovarjam tudi udeležbo zaposlenih pri dobičku.

So stroški dela pri nas res previsoki in zato ni vlaganj?

S tem se sploh ne strinjam. Načeloma je zgodba obrnjena. Mislim, da je treba delo v državi spodbuditi. Rekel sem že: z davčnimi olajšavami na investicije in javna dela. Če bi z javnimi deli začeli pred letom dni, stečaja gradbeništva ne bi bilo.

Treba je vedeti, da do stečajev SCT in Viator&Vektorja v Ljubljani ni bilo stečajev. Viator&Vektor je zame najbolj drastičen primer, kako ne bi smeli ravnati. Če je bilo kaj narobe, če lastnik ni mogel plačati dolgov, naj se ga razlasti in banke to prevzamejo. Ne pa da uničite dejavnost, ki je bila zelo razvita, dva tisoč voznikov, ki že devet mesecev ne delajo. Podjetja, za katera so prevažali blago, Petrol, Gorenje in druga, so morala najeti nove prevoznike. Zdaj po enem letu pa bo prišel nekdo, rekoč, veste, mi smo se malo hecali, pozabimo to, zdaj bi spet vozili za vas!

Prevzeme se dela, da širiš mrežo, ne pa da jo uničiš, mar ne? In nenazadnje, iztržek iz stečaja je vedno neprimerno manjši, kot bi bil iz poslovanja. To je tisto, česar ne razumem. Viator&Vektor je slab primer, dober je denimo Merkur, čeprav je šlo v grobem za isti problem. V Merkurju so stopili skupaj, pretvorili del terjatev v kapital, postavili novo vodstvo in podjetje dela naprej. S polovico manj prometa kot prej, a dela. Tisoč ljudi ima delo.

Poglejmo na primer velenjski Vegrad. Ok, Hildo Tovšak stran, se ji lastnina vzame. Prav, toda kdo bo zdaj pri nas zidal stavbe?

Bi se torej morala vmešati država?

Država bi morala dati jasen signal, s katerim bi povedala, da bodo imela tista podjetja, ki imajo trg, ki imajo kupce, njeno podporo.

Kako naj to signalizira? Z zakonodajo ali preko bank, v katerih je solastnica?

Po mojem bi morala vodstva bank dati predloge na mizo nadzornikom, in če se ti ne bi mogli odločiti, to prepustiti skupščinam bank. Pri tem bi morali imeti pred očmi dve oceni: katere pluse in minuse bi projekt prinesel banki in kaj gospodarstvu. Na koncu koncev si banke režejo vejo, na kateri sedijo. Komu pa boš prodajal denar, če bo vse umrlo?

In kako bi vi ravnali, če bi bili predsednik vlade?

Poskrbel bi, da bi bil direktor tisti, ki ima strokovne kompetence, kar pomeni tudi, da prevzema odgovornost. Svojo lastnino moraš upravljati in zato prevzemati odgovornost. Ta AUKN (agencija za upravljanje kapitalskih naložb države, op.p.) je nesmiselna. Služi le temu, da se skrije odgovornost. Povejte mi, kdo izbira direktorja železnic? Mene, recimo, niso povabili za direktorja.

Sindikat?

A res? A je to njihova funkcija?

Najbrž ni, a je dejstvo, da so na železnici oni tisti, ki imajo največji vliv na izbiro.

Torej se lahko reče: sindikat je zadovoljen z novim direktorjem. Krasno. To je narobe. Berem, nadzorni svet je izbral direktorja, potem pa AUKN reče, ne, ne. Čakajte no, mi smo vse zamešali. Tudi z zakonodajo. V medijih, recimo, zapišejo, da sem kriv, ker nekdo ni dobil stanovanja, a jaz kot župan ne morem biti predsednik sveta stanovanjskega sklada. V čem je smisel te določbe?

V programu ste napisali, da boste ukinili tudi druge agencije, direktorate, urade. Katere?

Vse, ki niso potrebni.

Kaj pa boste z ljudmi, ki so tam zaposleni?

Oprostite, govorim o reorganizaciji. Tudi v mestu smo izvajali reorganizacijo. Ali ste slišali, da bi imeli v zvezi s tem v holdingu, na katerega smo prenesli vse režijske službe, kakšne probleme? Naša podjetja se zdaj ukvarjajo samo z operativo in razvojem. Reorganizacija pomeni zmanjševanje števila zaposlenih na mehak način, tako da ne nadomeščaš tistih, ki odhajajo v pokoj.

V volilnem programu z reorganizacijo in upokojitvami napovedujete vsako leto dvoodstotno znižanje zaposlenih v javni upravi.

Ja. Osem odstotkov v štirih letih.

Približen izračun pokaže, da bi prihodnje leto tako privarčevali približno sto milijonov evrov. V primerjavi z vsaj dvomilijardnim primanjkljajem v državni blagajni to ni ravno veliko.

Predvideni so še drugi ukrepi za napovedano prepolovitev primanjkljaja. Toda najpomembnejša je motivacija ljudi. Najslabše je, če nekdo nekje sedi in nima kaj početi. Zakaj bi drugi delali za isto plačo, kot jo ima ta? To je ključ. Od milijarde letnega prihranka, o kateri govorimo v programu, so nekaj zmanjšanje stroškov javne uprave, drugo so davčne olajšave na investicije, da bi zagnali gospodarstvo, nova dela, pa pokojninska in zdravstvena reforma, ki bosta znižali tudi obresti za posojila iz tujine, ker bomo pokazali, da smo sposobni izpeljati reforme. In na koncu dvig DDV za eno točko. To je v bistvu davek na luksuz, kajti večino ga bodo plačali tisti, ki več kupujejo blago, ki ni življenjskega pomena.

Učinki teh ukrepov se bodo poznali šele v naslednjih letih.

Ne, računamo, da bi prihodnje leto z njimi pridobili od 700 milijonov do milijarde evrov.

Predsednik SLS Radovan Žerjav je izračunal, da bi višji DDV vsakega člana družine obremenil z dodatnimi 40 evri na leto. Če bi se to zlilo v državno blagajno, je to samo nekaj manj kot 70 milijonov.

Žerjav je slabo izračunal. Ta številka je odvisna od celotnega družbenega proizvoda in bi znesla od 150 do 230 milijonov letno.

Druga plat reform so sindikati. Kakšno je vaše mnenje o njih?

V govoru na Rožniku prvega maja sem povedal, da če nekdo zagovarja, da je treba iti pri šestdesetih v pokoj, mora biti zgled tudi sam. Semolič še ni upokojen. Jaz sicer s sindikati ne v Mercatorju ne v mestni občini nikoli nisem imel težav. Ko so javni uslužbenci napovedali stavko, sem sodelavcem napisal pismo, da ne želim, da so stavkokazi, toda njihova prva naloga je, da delajo v korist meščanom. Če torej hočejo stavkati, naj tako, da gredo skupaj z mano urejat Pot spominov in tovarištva. Nobeden ni bil za to. Mislim, da se tudi oni zavedajo, kje smo. Podprl sem interventni zakon, ker je treba zaščititi najnižje plače in penzije, vendar, to zagotavljam, za naprej ne bo nobenih posegov brez dogovora s sindikati. Problem je, ker ni dialoga.

Dialoga je morda še preveč, a je očitno dialog gluhih. Premier Pahor pravi, da so skupaj s sindikati sedeli več kot stopetdesetkrat.

Imam drugo informacijo. Je pa res, da nisem bil zraven. Sem bil pa zraven pri pogovorih sindikatov z zbornico v času Ropove vlade. In takrat smo našli soglasje, ko smo skupaj ugotovili, da s stavko ne bi ničesar dosegli, le škoda bi bila večja. Se pa lahko pohvalim, da proti meni še nihče ni stavkal.

Sindikati imajo v rokah močno orožje: referendum. Kaj boste ukrenili v zvezi s tem, če pridete na oblast?

Tako kot je zdaj, ne gre več. Ne morejo poslanci, ki se med seboj ne morejo dogovoriti, to reševati z referendumi.

S tem se strinja tudi Gregor Virant, vendar on predlaga tudi ukinitev državnega sveta. Se s tem strinjate?

Ne. Pustil bi ga, je že prav, da je še kakšen organ, ki omogoča, da poslanci še enkrat premislijo o svoji odločitvi.

Vi predlagate, da bi predsednik republike - torej ne več državni zbor - imenoval sodnike v trajni mandat. Ali ne bi bilo primerno, da bi na neposrednih volitvah izvoljeni predsednik prevzel tudi pristojnosti državnih svetnikov, ki so posredno izvoljeni?

Ja, se strinjam, lahko bi dobil še kakšne dodatne pristojnosti. Doslej smo na srečo imeli tri dobre predsednike. Pri predsednikih vlad nismo bili tako uspešni. Predsednik države je tako velika avtoriteta, da bi mu lahko dali pravico veta. Toda to bi morali doseči s popolnim političnim soglasjem.

Bi ukinili parlamentarne preiskovalne komisije?

Absolutno. Te komisije so preveč politično motivirane. A ne govorim zaradi lastnih izkušenj s komisijo, ki jo vodi poslanka SDS Alenka Jeraj. Ta ni ničesar ugotovila. Nobene zlorabe ni bilo. Te komisije so nasploh nepotrebno zapravljanje denarja. Bi pa dal več poudarka samostojnosti policije, tožilstva in sodišč. Največji problem je, da pravosodni postopki predolgo trajajo.

Predlagali ste, da se objavijo vsi podatki o vašem premoženju, vendar ne morete zanikati, da vam afere, ki jih pripisujejo sinovoma, škodujejo v predvolilni kampanji. Se z njima kaj pogovorite?

Kaj pa naj se pogovarjamo? Jaz jima povsem zaupam. Glejte, sin si je, ne da bi jaz kaj vedel, sposodil dva milijona evrov in za to zastavil premoženje svojega podjetja. Zakaj je zdaj problem, kam ta denar nakazuje? Saj je samostojna osebnost. Naj mi že enkrat nekdo pove, kaj je s tem narobe. Ali pa, starejši sin je javno povedal, da je nekaj denarja vložil na Cipru, ker so tam davki manjši. Na drugi strani moj cenjeni kolega Boscarol ves čas govori, da se bo preselil v Italijo, ker so tam pogoji boljši. V čem je razlika med njima? Sinov se zaradi te kampanje ne bom odrekel, pravna država velja tudi zanju. Ali mislite, da je lahko biti Jankovićev sin? Kar poglejte, kaj se dogaja. Ti isti mi očitajo samomor enega od izvajalcev v Stožicah. Mestna občina je vse svoje poplačala, on je celo to v svojem poslovilnem pismu napisal, a poslanec Pukšič še kar ponavlja ta očitek.

Ali drži, da vam je recesija požrla kar veliko premoženja?

Niti ne. Lahko povem vse številke o mojem premoženju. Govorim seveda o svojem premoženju, ne o premoženju družine. S soprogo imava že dobrih 24 let družinsko hišo. Kot študent sem zgradil hišo do tretje faze in jo potem prodal. Kupnino in kredit sem namenil za to hišo in sedem tisoč kvadratnih metrov gozda okoli nje. Imam tudi del pašnika v Bovcu.

Ali nimate še nekaj na Vrhovcih?

Ne da bi vedel, bom pa vesel, če je res. Če mi kdo napiše, bom podaril materinskemu domu. Ko sem šel iz Mercatorja, sem prodal delnice, ki sem jih kupil po ceni kot vsi ostali direktorji. S posojilom, za katerega sem zastavil hišo. Razlika med nakupno in prodajno ceno delnic je znašala približno 6 milijonov. Imamo še kakšnih 60.000 delnic, kupljenih s posojilom, ki ga še odplačujemo. Kupili smo jih po 5800 tolarjev. Zdaj so po 165 evrov.

Če že omenjamo otroke, eden vaših "otrok" je tudi Mercator, ki ga zdaj prodajajo. Bi vi, če bi bili predsednik vlade, to prodajo dovolili?

Čustveno Mercatorja ne bi nikoli prodal, toda zakonodajo je treba spoštovati. Kaj bodo storili tisti, ki so po sili razmer postali lastniki, ki z Mercatorjem očitno nimajo kaj početi, ne vem. Zgodba je šla predaleč, da bi država to prodajo še lahko preprečila. A jaz ga ne bi prodal.