Čeprav niti datum niti vsebina morebitnega referenduma nista znana, je v Evropi prevladujoče mnenje, da se iz vsega ne bo izcimilo nič dobrega. Odločitev za referendum je grški finančni minister Evangelos Venizelos pojasnil z besedami: "Ljudje so zmedeni, zato potrebujemo referendum." Četudi je težko slediti logiki te izjave, je jasno, da niso zmedeni le prebivalci Grčije, marveč tudi Evropejci in ves svet. Razloge zato ne gre iskati le pri napovedi referenduma, ampak tudi v minuli teden sprejetem paketu rešitev za dolžniško krizo, ki ponuja vse manj odgovorov in vzbuja vse več ugibanj.

Zmeda se začne pri EFSF ...

Preizkus vzdržnosti novega programa se namreč zatakne že pri prvi točki, pod katero sodi povečanje finančne moči začasnega mehanizma za stabilnost evra (EFSF) na 1000 milijard evrov. Ideja za bilijonskim "požarnim zidom" je prepričati finančne trge, da lahko Evropa prenese tudi zlom večjih držav, kot sta Španija ali Italija. "Vendar glavno vprašanje ostaja, kdo bo financiral novi EFSF," opozarja dr. Črt Kostevc, profesor z ljubljanske ekonomske fakultete, ki ob tem pojasnjuje, da so dežurni vlagatelji (vodilne članice območja evra) že davno tega izčrpali potrpljenje svojih volilcev z reševanjem dolžnikov, medtem ko novih, z morebitno izjemo Kitajske ter katere izmed držav BRIC (Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), ni na obzorju.

Preberite še: Papandreu že več ur pojasnjuje odločitev za referendum o novem dogovoru za reševanje Grčije

Peking si sicer že nekaj let prizadeva razpršiti svoja vlaganja, a pri reševanju Evrope ostaja previden, tudi zaradi vse večjega pritiska državljanov, ki ne podpirajo pomoči državam z znatno višjim življenjskim standardom. Čeprav je kitajski predsednik Hu Jintao obljubil sodelovanje v EFSF, je hkrati izrazil prepričanje, da se Evropa lahko reši sama.

... in se ne konča pri bankah ter odpisu dolgov

Kakšno pomoč lahko pri tem nudijo banke, je težko napovedati. Zahteva po 106 milijard evrov visoki dokapitalizaciji in povečanju deleža temeljnega kapitala na devet odstotkov bi namreč lahko imela tudi nezaželene učinke. "Ne verjamem, da obstaja svež kapital, ki bi ga investitorji želeli vložiti v banke," meni Kostevc in dodaja, da bodo morale banke zaradi tega odprodati svoje imetje v državnih obveznicah ali se celo zateči po državno pomoč. Pri čemer možnost, da bodo banke dejansko nižale svoje bilančne vsote in s tem zadovoljile nov kriterij, prav tako ni oddaljena. Ta pa bi vodila v manjši obseg kreditiranja, kar bi pomenilo dodaten udarec šepajočemu gospodarstvu.

Če gre verjeti strokovnjakom, paket rešitev za nekatere banke kljub vsemu prinaša tudi dobre novice. Rešilna bilka naj bi se skrivala v nepojasnjeni menjavi metodologije pri upoštevanju vrednosti obveznic v odpisu. S pomočjo zamenjave julijskega dogovora o 21-odstotnem odpisu dolgov po dejanski vrednosti z novim dogovorom o 50-odstotnem odpisu, a po nominalni vrednosti, naj bi namreč nekatere banke kovale dobiček. Tega je omogočilo močno znižanje cene grških obveznic, ki so padle celo na 35 odstotkov nekdanje vrednosti, s čimer bi banka kljub 50-odstotnemu odpisu dolga lahko dejansko zaslužila.

Vse kaže, da je rešitev dolžniške krize v rokah ozkega kroga strokovnjakov, katerih naboru ukrepov ne sledijo več dobro niti voditelji. Z gotovostjo lahko trdimo le, da bodo zapleteni finančni inštrumenti zahtevali veliko odrekanja davkoplačevalcev, kar pa še ni garancija za končni uspeh.

jan.bratanic@dnevnik.si