"Prave infrastrukture za curling pri nas ni. Kitzbühel, Bratislava in Budimpešta so najbližji kraji s pravim ledom za to igro. Doma nam v hokejski dvorani v Zalogu gredo toliko na roko, da za nas narišejo črte na hokejskem igrišču. A težava je, da sta si hokejski led in led za curling različna, saj je slednji zaradi zamrznjenih kapljic vode na ledeni površini veliko hitrejši. Ko smo torej prvič prišli iz naše dvorane v Avstrijo na pravi led, sploh nismo imeli občutka za kamne in vsi so leteli naravnost v steno," med vožnjo po ovinkastih tirolskih cestah razloži Gregor Rigler, sekretar Curling zveze Slovenije in promotor te tradicionalne škotske igre pri nas.
"Najprej smo bili samouki. S pomočjo svetovne curling zveze smo nabavili kamne in po navodilih iz priročnikov ter posnetkov na internetu začeli igrati. Čez nekaj časa pa sta k nam prišla predsednica svetovne curling zveze in njen pomočnik ter nas nekaj dni učila, da smo lahko potem v Zalogu pripravili dan odprtih vrat in obiskovalcem predstavili igro," še razlaga Gregor.
Otvoritvene kamne sta takrat po ledeni ploskvi pognala ljubljanski župan Zoran Janković in tudi Janez Kocjančič, predsednik olimpijskega komiteja. Curling je namreč postal olimpijska disciplina leta 1998 v Naganu, čeprav so ga prvič predstavili že na igrah v francoskem Chamonixu, nekaj let po prvi svetovni vojni.
Izjemno poštena, džentelmenska igra
Pasjo vročino je kmalu zamenjala mrzla ledena dvorana s prepoznavno progo (tako imenovanim sheetom), ki jo je večina videla le na televiziji v času zimske olimpijade. Med reprezentanti je bilo čutiti navdušenje in zagretost. Čez nekaj trenutkov je bilo že slišati glasno tuljenje: "Sweep, sweep! Drgni, drgni! Bravo..." in kamni so že leteli po ledu. Andreas Unterberger, vodja športnega centra v Kitzbühlu, je tudi trener naših reprezentantov. Je Sloveniji najbližji človek z dovolj izkušnjami za trenerja, saj "curla" že več kot 20 let.
"Vsi so zelo zagnani, vendar se morajo še veliko naučiti, če želijo napredovati iz skupine C v skupino B. Prva priložnost za dokazovanje bo že na prihajajočem evropskem prvenstvu na Danskem. Vendar, tudi nasprotniki ne spijo in tekme bodo težke," meni Andreas.
Foto: Jan Konečnik
Igralci curlinga veljajo tudi za izjemno poštene tekmovalce. "Obstajajo napisana in nenapisana pravila. Pravi 'curlerji' spoštujejo oboja enako. Če se pometač med drgnjenjem nehote dotakne kamna in mu spremeni smer, mora to povedati nasprotni ekipi, ki se odloči, ali bo met veljal ali ne. Če z dotikom smeri kamna ni preveč spremenil, po navadi napako dopustijo. Vsi curlerji so dejansko veliki prijatelji. Včasih je tudi veljalo, da so poraženci zmagovalce po tekmi obvezno tudi peljali na pivo," še razlaga Andreas in dodaja, da sodniki v igro posežejo le izjemoma, če se igralci res ne bi mogli dogovoriti sami.
Šest ur pometanja te utrudi
Po televiziji met kamna po ledu in pometanje (tako imenovani sweeping) nista videti preveč naporno, vendar curling dejansko zahteva dobro fizično in psihično pripravljenost. Zaradi močnega pritiskanja metle ob led je drgnjenje zelo naporno, pa tudi pri metanju so vse mišice napete, saj je na čevlju z drsečim podplatom na ledu težko držati ravnotežje.
Če malo seštevamo - v eni igri (tako imenovanem endu) pometač šestkrat pometa, iger z enim nasprotnikom pa je deset. To nanese šestdeset pometanj in po navadi se igra z dvema ekipama na dan, torej 120-krat z vso močjo drgneš površino. To pomeni okoli šest ur igranja in v tem času popusti tudi koncentracija, če igralec ni dobro pripravljen. Vodja ekipe (tako imenovani skip) mora biti tudi dober taktik, saj pri curlingu ne gre le za izbijanje kamnov, temveč za ograjevanje in ščitenje dobro postavljenega kamna, natančne mete z zavoji, zapiranje poti in podobno.
Igrajo tudi gibalno ovirani
Na stenah kitzbühlskega športnega centra je tudi veliko fotografij iz raznih avstrijskih klubskih in reprezentančnih tekmovanj, kajti naši severni sosedje imajo v curlingu že stoletno tradicijo. Na eni izmed fotografij je tudi njihova paraolimpijska reprezentanca - curling je namreč zelo priljubljen med hendikepiranimi, saj je eden redkih zimskih športov, ki ga ti lahko igrajo. Tega se lotevajo tudi pri nas.
Foto: Jan Konečnik
"Na ledu v Zalogu smo začeli treninge za gibalno ovirane, trenutno jih prihaja sedem. To so športni entuziasti, tudi paraolimpijci v drugih disciplinah, ki si želijo tudi pozimi zastopati slovenske barve na olimpijskih igrah," razloži Gregor Verbinc, predsednik sveta za stroko in reprezentance na zvezi pa tudi trener v curling klubu Zalog.
Trenutno so v Sloveniji štirje curling klubi: dva v Ljubljani, po eden na Jesenicah in v Rušah, pa tudi v Mariboru se nekaj premika. Kot še pravi Verbinc, trenutno vse dejavnosti financirajo sami iz članarine in vadnine ter sponzorskih sredstev, vendar bi bila dobrodošlo, če bi jim finančno pomagali občina in država.
Prvi met v imenu Slovenije
"To je timska igra, poleg tega, da je fizično naporna, je treba tudi razmišljati. Gotovo pa je njena privlačnost tudi v tem, da je ne igra veliko ljudi. To jo naredi nekaj posebnega. Curling te enostavno zasvoji, padeš noter," je dejal Tomas Tišler, ki je na lanski univerzijadi v Turčiji skupaj z Juretom Čuličem, Gašperjem Uršičem in še dvema reprezentantoma zastopal Slovenijo. Čeprav tedaj z igro niso imeli veliko izkušenj, so bili z nastopom zadovoljni.
.jpg)
Foto: Jan Konečnik
Na letošnjem evropskem prvenstvu pa bomo Slovenci imeli že nekoliko bolj uigrano moško in žensko ekipo. "Treniramo dobro, kolikor se da. Potrudile se bomo in mislim, da lahko tudi presenetimo. Skratka, optimizma ne manjka," je povedala Maja Kremžar iz zaloškega curling kluba, vodja ženskega dela reprezentance, ter dodala, da je zanje velika motivacija, da bodo prvič nasploh po ledu vrgle kamen v imenu svoje države in tako Slovenijo uvrstile na svetovni zemljevid curlinga.
