V Dnevniku smo konec leta objavili podatek, da je država leta 2008 in 2009 za informatizacijo državnih organov vsako leto namenila več kot 118 milijonov evrov in da namerava letos to vsoto dvigniti na 135 milijonov evrov. Kljub tako velikim zneskom pa vse pogodbe niso javne. Ne glede na to, da je MJU s podjetjem Microsoft lani podpisalo krovno triletno pogodbo za skupni nakup programske opreme v vseh državnih organih, ki je oktobra lani znašala skoraj sedem milijonov evrov, se lahko državni organi samostojno odločajo, ali bodo pri krovni pogodbi sodelovali ali pa bodo programsko opremo kupovali vsak zase. Vsak organ se torej lahko pogaja tudi sam zase in načrtuje ločene nakupe, zaradi česar znova ni mogoče izvedeti, kakšne cene bi lahko država v pogajanjih dosegla, če bi pri dogovarjanju s podjetji zares nastopala enotno kot zelo velika stranka. Še več, kot smo poročali, določena podjetja v poslih z državo sklepajo partnerstva, posredništva in zavezništva, zaradi česar je še težje ugotoviti, kako se na področju informatizacije pretakajo javna sredstva.
Avtor omenjenih pobud med drugim ugotavlja še, da v MJU kupujejo le pisarniško programsko opremo od Microsofta, čeprav so na voljo brezplačni izdelki, ki jih uporabljajo tudi državne uprave v tujini, pri postopkih priprave strokovnih izhodišč, ki so osnova za izbor konkretnega ponudnika, pa obstaja utemeljen sum o konfliktu interesov zadolženih uradnikov. Isti uradniki namreč po navedbah iz pobud vodijo in sodelujejo pri (tajnih) pogajanjih z Microsoftom, pripravljajo študije o upravičenosti uporabe Microsoftovih orodij in po drugi strani vodijo aktivnosti, ki bi morale vzpodbujati uporabo konkurenčnih rešitev Odprte kode.
Odgovore na te in ostale očitke od ministrstva za javno upravo pričakujemo v začetku naslednjega tedna.
