Če so slovenske (nad)škofije še leta 2005 razpolagale "le" z dobrimi sedmimi milijoni evrov premoženja, je ta številka lani, vštevši tri nove škofije, ki jih je Vatikan ustanovil pred tremi leti, že presegla 25 milijonov evrov. Približno četrtino omenjenega zneska so (nad)škofije zbrale z darovi vernikov, ki jih verniki enkrat na mesec oddajo pri nedeljski maši - v to kategorijo večina (nad)škofij prišteva tudi prispevke, ki so jih oddali duhovniki iz naslova druge ali tretje darovane maše, in "druge darove". Iz podatkov je razbrati, da slovenske nadškofije finančna sredstva zbirajo na zelo različne načine. Medtem ko so okoli 40 odstotkov prihodkov ljubljanske nadškofije, ki jo vodi Alojz Uran, lani v njeno blagajno vplačale država in občine (z dotacijami, subvencijami in odškodninami iz naslova denacionalizacije v skupni višini 1,9 milijona evrov), je mariborska nadškofija finančne vire iskala predvsem v črpanju rezervacij, zadolževanju in gospodarjenju s premoženjem.
To je lani med drugim obsegalo 5556 hektarjev zemljišč, skoraj 48.000 kvadratnih metrov stavbnih površin in deleže v štirih gospodarskih družbah, med njimi tudi v podjetju Gospodarstvo rast, ki obvladuje večino delnic holdinga Zvon Ena, lastnika pomembnih slovenskih podjetij: T-2, Cinkarne Celje, Heliosa itn. Na drugi strani ima ljubljanska nadškofija v lasti le podjetje Metropolitana, ki upravlja njene nepremičnine, lani pa je ustvarilo dober milijon evrov dobička. Preostale štiri škofije (Celje, Koper, Murska Sobota in Novo mesto) po premoženju krepko zaostajajo za nadškofijama - lani jim je njegovo upravljanje skupaj prineslo "le" okoli pol milijona evrov manj.
Daleč največji investicijski potencial ima še vedno mariborska nadškofija, ki jo vodi Franc Kramberger. Lani je v investicije in vzdrževanje nepremičnin vložila 8,3 milijona evrov, pri čemer levji delež v kompleks nekdanjega mariborskega bogoslovja na Vrbanski ulici, ki ga je po poravnavi z vlado konec leta 2006 (podpisal jo je nekdanji minister za šolstvo Milan Zver) dobila vrnjenega v naravi. Za primerjavo: ljubljanska nadškofija je lani v zgradbe in opremo vložila "le" dobrih pol milijona evrov.
Da ima mariborska nadškofija s prenovo objekta, ki naj bi gostil katoliški vrtec, dijaški in študentski dom velike načrte, dokazuje podatek, da se je za vlaganje vanj lani na veliko zadolževala in pri tem celo prodajala obveznice državnega Soda. V mariborski nadškofiji priznavajo, da jih zaradi drage naložbe "bremenijo precej visoki izdatki za obresti", ki so zgolj lani znašali okoli dva milijona evrov. Za precej bolj konservativno naložbeno politiko so se odločili v Ljubljani - najmanj 15 milijonov vredno gradnjo osnovne šole in vrtca v okviru Zavoda sv. Stanislava so se odločili pokriti večinoma z izkupičkom iz upravljanja gozdov in stavb.
