V Britaniji se je čez noč rodila zvezda, čeprav ni ne mlada, ne lepa in ne lepo oblečena. Ni naključje, da se je rodila na televiziji. V tekmovanju talentov, v prvih sekundah po tistem, ko je zapela pesem Sanjala sem sen iz muzikala Nesrečniki. Susan Boyle so se sanje uresničile po 36 letih petja v šoli, na vaških veselicah, v lokalnih klubih, na tekmovanjih karaok…

33 milijonov klikov na YouTube

Kako vemo, da je Susan globalna pevska senzacija? Na YouTube jo je kliknilo (tako je bilo, ko sem zadnjič pogledal) že 33 milijonov obiskovalcev, Larry King jo je že imel v gosteh (prek video povezave), Oprah jo je povabila v goste v živo, iz Hollywooda ji zvezde, med njimi Demi Moore, pošiljajo najboljše želje za uspeh v tekmi britanskih talentov, vsi ji zatrjujejo, da je samo vprašanje časa, ko bo vsepovsod po svetu na vrhu lestvic albumov s svojim premiernim albumom. Zaslovela je že v prvem krogu tekme britanskih talentov. Susan ima, poleg močnega škotskega naglasa in izjemnega angelskega glasu, tudi veliko las in dlak (na obrazu), zaradi česar ji že pravijo "kosmati angel". Veliko se govori tudi o tem, česa nima: službe, na primer, pa mladosti, lepote in lepih oblek, kar vse naj bi bili glavni aduti za uspeh v svetu zabave. Susan se neverjetno hladnokrvno znajde v zvezdniškem prahu, ki ga je dvignila; od trenutka, ko so jo "sodniki" tekmovanja, nepočesano, neurejeno in očitno ekscentrično gledali kot čudo z drugega planeta in se temu primerno pačili (brez besed norčevali iz nje), dokler ni zapela…

Potem ko je zapela, so se jim odprle oči in usta, občinstvo v televizijskem studiu pa jo je nagradilo s stoječimi ovacijami. Susan je zasula pošta oboževalcev, tudi moških, morda delno zato, ker je namignila, da je - poleg vsega drugega! - še devica, saj pravi, da je še ni poljubil moški.

"Sodniki" se posipajo s pepelom

Večja razprava je samo o tem, ali naj spremenijo sedanjo podobo "kosmatega angela". Sodnica, lepotica Amanda Golden, ki je naredila kariero v televizijskih žajfnicah prej z lepoto kot talentom, je proti temu, da bi jo spreminjali. Hkrati je priznala, da so bili do Susan "zelo cinični", pa tudi, da je bil zanjo Susanin nastop "največja streznitev vseh časov".

Tudi drugi sodnik, znani britanski novinar Piers Morgan, se je posul s pepelom, rekoč (med Susaninim pogovorom z Larryjem Kingom), da se opravičuje, ker so bili sodniki do nje najprej nespoštljivi. Celo znanemu poklicnemu okrutnemu "sodniku" talentov Simonu Cowellu, ki je z okrutnim "sojenjem" talentom postal eden najbogatejših ljudi v britanskem svetu zabave, so se orosile oči in se mu je povesila čeljust, ko je zapela Susan, ki je nekaj dni po svojem pravljičnem uspehu dejala, da "sodobna družba ljudi prehitro sodi po videzu".

Susan bi enostavno morali odkriti vsaj leta 1999, ko je za dobrodelni album čudovito zapela pesem Cry Me a River (Diane Drall), ki je zdaj prav tako velik hit na YouTubu, pa je niso. Ali pa so odkrili samo njen glas in niso nadaljevali z odkrivanjem, potem ko so odkrili njen videz?

Bo Susan, grdi rački, ki je uresničila svoje sanje, ne da bi se prej spremenila v labodko, uspelo v svetu zabave, pa ne samo v njem, odpraviti predsodke do zunanjosti in starosti oziroma obsedenost z lepoto, mladostjo in lepimi cunjami do, na kratko, izumetničnosti? Morda, vendar samo zelo začasno, saj je sodobna "kultura" naravnost okrutna do nelepote, vse bolj pa tudi do nemladosti, posebno ali predvsem ali celo samo žensk.