"Kaj bom s tem? Ne vem," je rekel voznik taksija. Opazovala sva prgišče tolarskih kovancev, ki so žvenketali v vdolbinici pod prestavno ročico. Miniaturni kozorogi, lastovke in postrvi bodo postali kuriozum iz živalskega vrta. Zgolj Nova Ljubljanska banka je s posebno akcijo zbrala 120 ton tolarskih kovancev, ki so ležali po domačih predalih. Ob petdeset- do stokrat dragocenejših novcih, ki bodo svoje mesto zasedli po novem letu, je približno kilotona slovenskega denarja vedno bolj drobiž.
"Za evre bom kupil posebno posodo. Pritrdil jo bom na armaturo," je dejal taksist.
Avtomobil je vijugal po večerni Ljubljani. Za prevoženo enako razdaljo, kot so jo ob vsakokratnem prihodu v mesto prevozili evri, je taksimeter pokazal številko 1200. Enote: SIT.
"Taksimetre bo treba predelati," je rekel. "Neko podjetje vanje vgrajuje čipe, ki bodo prilagojeni evrom." Vsaka predelava naj bi stala 3000 tolarjev. Ob stroških, ki jih bo povzročil prevzem evra, se trije tisočaki ne zdijo veliko. Predelati bo treba tudi tehtnice v trgovinah z živili, ročne blagajne, parkirne avtomate, terminale za plačilne transakcije in seveda bankomate. Tolarji ne bodo izginili le fizično, izginil bo tudi njihov fizični in digitalni odtis. Enotna ocena stroškov prevzema nove valute še ni znana, znane pa so delne ocene: samo sektor gostinstva, turizma in trgovine bo prehod na evro stal od 5,8 do 12,9 milijarde tolarjev. Najbolj bodo travmatizirane menjalnice, ki bodo po ocenah Banke Slovenije ob osemdeset odstotkov prometa. "Večino jih bo treba zapreti," je vzdihnil Ivo Jukič Wilfan, lastnik verige menjalnic. "Tiste, ki bodo ostale, bodo delale z izgubo, služile pa bodo šele poleti, ko bo stekla menjava s hrvaškimi kunami. Lahko pa se zgodi, da bodo menjalnice sčasoma povsem izginile iz naše kolektivne zavesti." Ker je prehod za vso državo tudi psihološko zahteven, je vlada sprožila propagandno kampanjo, ki bo stala 114 milijonov tolarjev. Oziroma, štiristo jurjev evrov.
Najprej duhovitost, potem neodvisni tolar
Družbena percepcija bo v marsičem postavljena na glavo. Sv. Jurij, na primer, ki je pred osemdesetimi leti krasil ekvivalent današnjega tisočaka in je kot poimenovanje preživel do danes, si bo moral najti novo, abstraktnejše mesto v ljudski zavesti. Izgubil bo domicil. Največji evrski bankovec velja "komaj" pol tisočaka. Morda bo Jurij kot kolektivno sidrišče tudi povsem izginil.
"Behavioristi bi rekli, da je denar sekundarni ojačevalec, nadomešča funkcije določenih predmetov in v sebi nosi mnoge simbolne pomene," pravi dr. Marko Polič, profesor psihologije na Filozofski fakulteti. V Sloveniji sta bila novi in stari denar sprejeta s širokim konsenzom, tako da lahko govorimo o skupni vrednoti, ki se prenaša skozi generacije. "Evro, na primer, družbi sporoča, da gremo naprej," pravi Polič. Vendar to hkrati pomeni, da preteklost puščamo za seboj. "Bojim se, da bo Jurij, ker ne bo več tisočaka, postal folklora in mu bodo sledili le še etnologi."
Odnos prebivalcev Slovenije do obeh valut vsak mesec meri raziskava Politbarometer, ki jo izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja pod vodstvom profesorja dr. Nika Toša s Fakultete za družbene vede. "Zadnja, novembrska raziskava kaže visoko končno zaupanje v tolar," pripoveduje profesor Toš. "Odnos javnosti do njega je nostalgičen in visoko pozitiven. Do valute, ki nas je spremljala štirinajst let, imamo pieteten odnos." Politbarometer kaže tudi visoko zaupanje v evro, vendar je zaupanje v tolar višje. "Zanimivo pa je," pravi profesor Toš, "da manj zaupamo Evropski uniji, četudi je matično okolje evrov."
Ko je Bogdan Oblak Hamurabi ob koncu osemdesetih objavil svoje teze o slovenskem denarju, je Slovenija strmela. Hamurabi je demistificiral monetarno politiko, ki je dotlej prihajala iz Beograda in je ni razumel skoraj nihče. Sestavil je boleče preprost, pankovsko udaren manifest, strnjen v tri strani ne preveč drobnega tiska. Osnovna predpostavka je bila, da bo treba začeti iz nič. Ljudje in država bodo z neposrednimi vložki ustanovili narodno banko in natisnili denar, ki bo vreden natanko toliko, kolikor bo mogoče z njim kupiti. Hamurabi s svojim projektom ni nikoli uspel, vendar je bila ideja po svoje blizu ideji osamosvajanja, ki je bila sprva prav tako nezaslišana.
Tolar v marko, marko v evro
"Hamurabijev poskus z lipami seveda ni bil resen," se je nasmehnil profesor dr. Ivan Ribnikar z ljubljanske Ekonomske fakultete. "Bil pa je duhovit." Ribnikar kot strokovnjak za denarno ekonomijo pravi, da se je mladi državi kot alternativa ponujala kvečjemu uporaba vzporednega denarja. "Kot takšna se je pred tem v Jugoslaviji uporabljala nemška marka." V kriznih letih je celo Zveza komunistov Slovenije svoj proračun objavljala v markah. "Sicer pa o uvedbi lastnega denarja v Sloveniji nihče ni dvomil," se spominja profesor Ribnikar. "Odločitev je bila logična. Treba je bilo ubežati visoki inflaciji, pa tudi goljufijam, ki so se dogajale na ravni jugoslovanske Narodne banke." Profesor pri tem nazorno dvigne roki in ju uvije, kot bi privijal nevidno žrtev. "S tehničnega vidika je bila kasnejša osamosvojitev relativno preprosta, saj so bile vse bančne knjige za slovenske pravne in fizične osebe spravljene v Ljubljani. Tako smo imeli pregled nad dogajanjem. Uganka je bil le podatek, koliko gotovine je na ozemlju Slovenije v obtoku. To pa smo izvedeli že v treh dneh po tem, ko je bil denar zamenjan." Mednarodni strokovnjaki so kasneje ocenili, da je bil prehod dinarja v tolar ena najelegantneje izpeljanih zamenjav v svetovni monetarni zgodovini. "Zamenjali smo za približno osem milijard dinarjev v protivrednosti 250 milijonov nemških mark. Nadomestili so jih boni." Mesečna inflacija je oktobra 1991 znašala 21,5 odstotka. "Ta je bila še odmev dinarja, pozneje se je seveda zniževala. Nevarnost, da bi spet zrasla, se je kasneje pojavila le v času, ko je bil uveden DDV in ko so bile povišane davčne stopnje. Končni cilj pa je bil dosežen po maju leta 2004, ko je bila sprejeta odločitev, da se bo tolar vključil v ERM 2 in bo tečaj fiksiran."
Tolar je bil po Ribnikarjevi oceni ves čas samostojen, neodvisen od ravnanja slovenskih oblasti. "Guverner Banke Slovenije je sicer vedno vabil finančne ministre na seje sveta. Nekateri so redno prihajali, drugi spet ne, vpliva na tolar pa niso imeli." Po profesorjevem mnenju je Banka Slovenije med državljani uživala velik ugled, hkrati pa so imeli državljani ob tolarski inflaciji vse možnosti, da so denar hranili v markah oziroma evrih. "Banka tega ni poskušala preprečiti. Režim se je liberaliziral že v šestdesetih, zato je v ljudeh ostala zakoreninjena tradicionalna navezanost na tujo valuto." Profesor je prepričan, da tudi zato prehod na evro v Sloveniji ne bo težak. "Vsakdo je bil vajen ceno v tolarjih preračunati v nemške marke. Tudi zdaj bo izračun relativno enostaven: ceno v evrih bomo delili z dva, s tem dobili marke in zlasti starejši si bodo lahko predstavljali, za kakšen znesek gre." Tako imenovani vzporedni denar, ki služi za primerjavo in boljšo predstavo vrednosti, je zakoreninjen v slovenski ekonomski zavesti. Vendar ni nujno, da se bo ohranil. Psiholog Marko Polič meni, da dvojnega preračunavanja, četudi smo z njim živeli desetletja, ne bomo pogrešali. "Preračunavanja si nismo želeli, temveč smo bili vanj prisiljeni," se nasmeji. "Odvečno delo bo zdaj odpadlo." Polič je prepričan, da je človekov odnos do denarja predvsem pragmatičen.
"Zdaj se od tolarja poslavljamo. Tega ne moremo ravno proslavljati," je komaj kaj nostalgičen profesor Ivan Ribnikar. "Vendar pa lahko proslavljamo uspeh tolarja, saj je postal primerljiv z evrom, ki je svetovna valuta. Ni več smiselno imeti dveh. Imejmo eno valuto, ta pa naj bo evro."
Bankovec, ki je živel šest mesecev
Tržnica je kraj, kjer zakoreninjeno navezanost naroda na lastno zemljo prelije glazura izpričevane svetovljanskosti. Tam domača rukola in olivno olje definirata ekonomsko elito. Nasad platnenih strešic sredi Ljubljane se je zdel pravšnje mesto za pogovor o tem, ali bomo denar proslavljali ali za njim žalovali.
"Ne razumem, zakaj sploh potrebujemo evre, če imamo tolarje," je dilemo presekala gospa, ki je ob dveh popoldan še sprejemala kupce. Okrog nje so ležali zabojčki z zelenjavo in grudicami domače zemlje.
"Dobili smo ga v paketu z Evropsko unijo, ni šlo drugače," sem odvrnil.
"Poznam to," je odvrnila gospa. "Najprej smo od njih bežali, zdaj bežimo k njim. Dovolj dolgo sem na svetu, da se spomnim." Četudi se morda ne more spomniti prav vsega, je gospa strnila pomemben zgodovinski lok: Habsburžani so z razširjeno rodbino do leta 1918 združevali večji svet, kot ga bo kljub velikim ambicijam kdaj mogel prebaviti Bruselj. Krajcar in goldinar sta bila kralja Evrope. Četudi je bila habsburška rodbina kasneje izgnana, se je njen imperialni privlak ohranil. "Bili smo veseli, da smo prišli pod Jugoslavijo," je bilo slišati izza zabojčkov. "Zdaj gremo nazaj," je ponovila.
Zgodovina nacionalnih in nadnacionalnih valut je zgodovina ozemeljskih dominacij. "Leta 1848 je bil v Sloveniji uveden tako imenovani zasilni denar, na katerem je bila vrednost prvikrat zapisana v slovenščini," je v numizmatičnem kabinetu Narodnega muzeja povedala arheologinja Alenka Miškec. Na ekranu njenega računalnika se je izrisala medla zelenkasta slika. "Pet krajcarjev. Prvi slovenski bankovec. Bil je čisto majčken." V navalu pomladi narodov so njegovo uvedbo dosegli Slovenci na Dunaju. Vendar narodno prebujenje ni trajalo dolgo. Po šestih mesecih ga je dunajska oblast ukinila. Kasneje je slovenska ekonomija gostovala v več oblikah jugoslovanskega denarja, v izčiščeni obliki pa se je ideja o domačih krajcarjih udejanjila šele s tolarji.
"Podoba vsake valute je del simbolnega sistema nacionalne države, njene samobitnosti in razpoznavnosti," poudarja komunikologinja in kulturologinja dr. Vida Zei. "Podoba denarja pa postane za tiste, ki ga uporabljajo in se je navadijo, ideološko samoumevna." Uporabniki ne zaznavajo, da podobe na denarju kažejo želje in ambicije nacionalne državne skupnosti, ki skuša sebi in svetu pokazati, iz kakšnih niti je spletena njena sedanjost. "Ko se je Slovenija osamosvojila, je tudi z denarjem dokazala svojo drugačnost," meni Vida Zei. "Razkol z Jugoslavijo je poleg idejnega in ekonomskega pomenil tudi estetsko prevrednotenje slovenskega gospodarstva." Podobe revolucije so zamenjale mavrične podobe kulturnih spomenikov in osebnosti. "Nimamo vojaških tradicij, nimamo kraljeve družine, imamo pa zgodovino, polno kulturnih mejnikov in ustvarjalcev. Večina teh pa se navezuje na zgodovino zahodne Evrope, s katero je bila naša preteklost stoletja prepletena," opozarja Vida Zei.
Bik iz Altamire in Leonardo da Vinci
Tolarje je, kot kasneje slovenske evrske kovance, oblikoval Miljenko Licul. "S komisijo smo se dogovorili, da bodo na bankovcih upodobljene znane osebnosti s področja kulture in znanosti," pripoveduje. Stopi do police in z nje potegne zbirko cankarjev. "Tu so poskusni odtisi," pogladi nesimetrično odrezan papir. "Sam sem se sicer zavzemal za to, da bi bil namesto Cankarja upodobljen kateri od gledaliških igralcev. Gledališče je pomemben del slovenske kulture." Licul pravi, da je bil izbor osebnosti usmerjen v mednarodni prostor. "Prek teh osebnosti naj bi bila Slovenija predstavljena kot zgodovinsko logičen del Evrope." Prepričan je, da mora Evropa komunicirati nadnacionalno, vendar na podlagi konkretnih skupnih kulturnih vrednot. Abstraktnost evrskih bankovcev se mu zdi pretirana. "Evropska unija je storila velik greh: ob vsem kulturnem fondu, ki ga imamo, se je odločila na bankovcih upodobiti popolnoma anonimne ilustracije zgodovinskih slogov. Čudno se mi zdi, da niso zmogli toliko poguma, da bi prikazali temelje Evrope takšne, kot so. Bik iz Altamire in Leonardo da Vinci za vse nas predstavljata kulturno izkušnjo, ki je univerzalna. Pripadata pravzaprav vsemu svetu, izhajata pa iz Evrope. Leonardo da Vinci prihaja danes iz Italije, ampak v času, ko je živel, Italije sploh še ni bilo. Zdi se mi, da so se politiki nečesa zbali."
Vida Zei meni drugače: podobe Evrope morajo ostati abstraktne. "Podobe na bankovcih govorijo zelo jasno o odprtosti in prehodnosti," pravi. "Upodobljena vrata, okna in mostovi so namenjeni prehodu in gibanju. Simbolno nam evri pripovedujejo zgodbo o odprtosti Evrope, o mejah, ki so izginile, o ljudeh in idejah, ki lahko vstopajo, izstopajo ali prehajajo na ta ali na oni breg reke. Ta ideja je lepa, še posebno, ker gre za nacionalno, kulturno in zgodovinsko močno heterogeno skupnost, njena zgodovina pa govori bolj o nasilnem odpiranju oken in vrat in oboroženem prečkanju rek! Res pa je, da so podobe na bankovcih videti kot del skupne krščansko-židovske zgodovinske skušnje. Manjkajo na primer vizualne podobe, s katerimi bi se morda lahko identificirali tudi evropski muslimani."
Medtem se tolarji poslavljajo, kot nosilci kulturne identitete pa jih bodo poskušali nadomestiti slovenski kovani evri. Ti se bodo sčasoma, če bo monetarna unija zdržala, enakomerno razpršili po evropskih, če bo kdaj pristopila še Turčija, pa tudi po azijskih blagajnah. "Vesel sem za to priložnost, ki doleti le redkokaterega oblikovalca," pravi Licul. "Evri začenjajo svojo pot. Od tolarjev sem se poslovil že pred leti. Denar kot izdelek, v katerega sem vgradil ves svoj trud in negotovost, je zame po malem začel umirati že, ko sem ga dal iz rok. Tedaj pa je obenem šele zares zaživel. Naboj kvalitete vanj vgradijo procesi izmenjave, stik z uspešno ekonomijo. Tako postane sinonim, citat, ki nas spominja na življenje." Tolar je živel premalo časa, da bi postal velik. "Ugaša v puberteti," pravi Licul. "Ohranil pa se bodo še dolgo, v muzejih." Tolar ne odhaja po prednostni cesti, temveč po stranskih poteh. Če pa bo kdaj prišlo do merjenja z evrom, kaže, da bo osvojil medaljo za srčnost.
