Gušti je namreč na svojem blogu objavil zapis z naslovom Bolečina male Ane (Jud). Takole piše v uvodu:
„Pred koncertom, še podnevi, je k nam prišla zelo mlada novinarka — vsaj predstavila se je kot novinarka — po imenu Ana. Mlada, buckasta, oblečena v črnino, z nekaj mozolji po obrazu in črnimi, poldolgimi lasmi. Tiho nepretenciozno, s sramežljivim nasmehom je nekako čakala, da jo ogovori nekdo iz banda.„
Na prispevek so bralci zapisali kar 95 komentarjev, nekaj dni po objavi pa se je oglasila tudi Ana Jud. Ne s komentarjem, temveč z zahtevo po umaknitvi prispevka. "Na Siolu so menili, da so blogi kot nova internetna zvrst nedotakljivi in na našo zahtevo niso reagirali," je povedala odvetnica Nina Zidar Klemenčič, zato se je Judova obrnila na sodišče.
Namesto aktualnega zapisa se je nato na istem mestu pojavilo naslednje obvestilo: „Na podlagi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. P3428/2006-I, z dne 1.12.2006, smo umaknili objavo: Bolečina male Ane Jud z vsemi komentarji, ki so se nanašali na dotično objavo.“ Ana Jud je kasneje izjavila, da se je pripravljena s SiOLom pogoditi za finančno odškodnino, da pa to ne velja za pisca, Miho Guština, ki ga Ana misli peljati na sodišče.
Pisci blogov po vsej Sloveniji so burno komentirali Siolovo dejanje, ga kritizirali in se spraševali o svobodi besede v naši državi in o dejstvu, da je sodišče poseglo na področje, kjer Slovenija sploh nima izdelane posebne zakonodaje.
Pri tem se pojavlja nekaj perečih problemov. Kako bo, če bo sojenja prišlo, Miha Guštin dokazal, da so njegove navedbe resnične? V primeru Guštin-Jud se je zopet pokazalo nepoznavanje spleta kot medija. Je sodišče mislilo, da bo z izbrisom zapisa s strežnika doseglo, da se zapisa ne bo mogoče nikjer več prebrati? Če je tako, je sodišče v zmoti, saj je zapis delno dostopen preko iskalnika Google. Vsak ga lahko še vedno prebere.
Zanimivo bo videti, kako bo sodišče opravičilo zaukazano cenzuro. Tako pisec kot domnevna oškodovanka, Ana Jud, sta javni osebi in za javne osebe načeloma velja, da ima javnost pravico izvedeti podrobnosti zasebnega življenja, če te podrobnosti neposredno vplivajo na opravljanje javne funkcije, ki jo oseba opravlja. Če so torej podrobnosti v interesu javnosti. Pisateljica Ana Jud, ki medije polni z vulgarnimi izjavami o „spolnem občevanju tako z levičarji kot desničarji“ in tako samo potrjuje mnenja, ki se o njej formirajo v javnosti, je tukaj na zelo tankem ledu.
Sodišče v Kaliforniji je pred nekaj tedni obravnavalo podoben primer in ugotovilo, da pisci spletnih dnevnikov niso odgovorni za laži, ki jih objavljajo na svojih blogih, če hkrati pisec ni tudi avtor informacije, za katero se izkaže, da je lažna. Gušti v svojem zapisu veliko uporablja besedne zveze „slišal sem“, „govori se“ in podobno, kar kaže na to, da on sam ni avtor informacij o življenju Ane Jud. Se bo slovensko sodstvo zgledovalo po svojih ameriških kolegih?
Zanimiv je tudi finančni vidik. Bi se Ana tako hitro odzvala tudi v primeru, ko bi zapis objavil nekdo drug, na strežniku, ki ne bi bil tako (finančno) zanimiv kot je SiOLov? Gre tukaj bolj za vprašanje denarja kot pa duševne prizadetosti?
Da pa bi bila zadeva še bolj zanimiva, Marko Crnkovič na svojem blogu, prav tako objavljenemu na SiOL-ovem strežniku, piše takole: „Ana Jud je v bistvu nov tip pravičniškega psihopata, kakršnih je v slovenskih medijskih, umetniških in tudi političnih krogih mrgolelo, odkar pomnim, le da se niso tako direktno izpostavljali.“
Zaenkrat ta zapis ostaja nedotaknjen.
