Za sol že zmanjka. Premier jima je cinično obljubil, da jima bo položnice do konca mandata kar sam plačeval. »Da bi bil ta mandat kljub temu čim krajši in bi se nikoli več ne ponovil,« je bila huda ena od njiju. Potrudili smo se, jo našli in razgrnila nam je vso bedo, v kateri se je znašla, a od miloščine nikakor noče živeti.

Drage bralke, bralci, ste morda opazili, da v prejšnji številki vašega Nedeljca ni bilo kaj dosti besed o prazniku upora, o prazniku dela? Nič, smo si rekli, zdaj so drugi časi! Sam prvi minister nas je tik pred prazničnimi dnevi pozval k slavljenju miloščine. Prisluhnili smo mu in poiskali tokratno praznično sogovornico, ki ji je Janša obljubil plačevati položnice vse tja do konca mandata. No, saj so bili že pred njim podobni tiči. Ko so iz zdravstvenega denarja začeli bogateti zavarovalničarji, farmacevti, zdravniki, ki so se prelevili v trgovske potnike za zdravila, mešetarji z opremo in celo zidarji, so nas pozivali, naj kupujemo medvedke, da nam bo hitreje zrasla nova in lepa klinika za otroke. Kaj menite, zakaj nas ni nikoli nihče vabil, naj z dobrodelnostjo in udarništvom pomagamo graditi stekleno vladno palačo? Morda razkošje, namenjeno predsedovanju EU na Brdu? Ali celo kupovati železje, s katerim naši plačanci krotijo domorodce po Aziji in Afriki?

»Živeti« s 50 evri

Retorična vprašanja, kajpak. Prvič, vsak osel ve, da za take reči ne bi iztržil niti beliča. In drugič, treba ni. Oblastnik, kdorkoli že je, le tleskne s prsti in čez noč ter brez zapletov zraste vse, česar sicer ne potrebujemo za lažje življenje, streže pa udobju in nečimrnosti, predvsem pa moči. Kako dvolična je lahko dobrodelnost, nam kaže že v skrivnost zavita humanitarna organizacija, ki je vlado rešila še ene sramote in pod mizo primaknila denar za hišo Strojanovih. Nak, dobrodelnost, kakor všečno že zveni ta beseda, je kaj trhel temelj socialne države. Takšno pa imamo zapisano v ustavo!
Kako to ustavno kategorijo razume Janez Janša, je pred praznikom dela pokazal v parlamentu. Barbara Žgajner Tavš, ki vodi poslansko skupino Lipa, mu je očitala neurejene razmere na posameznih področjih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva, davčne politike, boja proti inflaciji…

Če skrajšamo, socialna država se nam kruši kot gnil zob, hudo ogroženi so upokojenci, starejši, med njimi je vse več revščine. Vlada to gleda križem rok in Barbara je z dvignjenim prstom naštevala njene naloge: »Oblikovati celovito demografsko politiko, ustaviti padanje starostnih pokojnin, postopno višati povprečno starostno pokojnino v razmerju do povprečne plače, saj je lani to razmerje padlo že na nevzdržnih 65,9 odstotka…«
Osnove, po katerih se plačujejo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se sistematično znižujejo. Solidarnostno načelo javnih sistemov zdravstvenega varstva je vse bolj ogroženo. Privatizaciji javnega zdravstva je treba stopiti na prste.

»Država naj uvede strog nadzor pri podeljevanju koncesij za domove za starejše ter pove, zakaj prihaja do tako velikih razlik v cenah med javnimi in zasebnimi domovi,« je nadaljevala in z vprašanji pravzaprav sestavila alternativni socialni program. Da bi ga podkrepila, je premierju pod nos pomolila dve nakazili pokojnin. Nobena ne preseže 400 evrov in ko upokojenki poravnata vse položnice, jima za mesec »življenja« ostane vsaki približno 50 evrov.

Miloščina namesto programa

Je Janša razgrnil program, ki bo takšni bedi napravil pošten konec? Nak, raje je segel v žep in obljubil, da bo upokojenkama iz svojega žepa in do konca svojega mandata poravnaval vse te položnice. Barbara pa naj stori enako. Poslanko smo vprašali, ali bo sledila svetlemu zgledu šefa vlade. Takole pravi:

»Prav rada, toda kaj bova storila s položnicami preostalih tisočev, ki so trdo garali polno delovno dobo, zdaj pa tonejo v revščino? Zato sem od Janše zahtevala sistemske rešitve, ne socialno demagogije, kaj šele miloščino.
Pokojnine glede na povprečne plače padajo zaradi metodologije izračuna cen, EU nas svari, da bo leta 2014 ta odstotek padel na 40 odstotkov. Brez varovalk bomo torej iz večine upokojencev naredili siromake. Naj nas vlada še tako slepi, pokojnine v resnici močno zaostajajo za plačami, celo bolj kot v času prejšnjega zakona, s spremembo katerega se vlada tako trka na prsi. Kako na že s tem ogrožene upokojence vpliva rast hrane in drugih nujnih potrebščin, storitev in dobrin, pa res ne kaže dokazovati. Saj tudi računsko sodišče poroča, da vlada nima strategije na področju socialnega skrbstva, ne izpolnjuje zavez v okviru nacionalnega programa na področju socialnega varstva niti ne določil zakona o socialnem varstvu.«

Nič, politika je vse to, smo odmahnili z roko. Premier je dober človek, odvezal je svoj mošnjiček, rad bi pomagal ubogi upokojenki. Opozicija pa lop po siromaku, tako je to pri nas. Stopimo raje do one upokojenke, dajmo ji možnost, naj sama pove, kako vesela in hvaležna je! Toda Ančka K. ni bila prav nič vesela. Niti nas ne, češ da ji ni do javnega nastopanja. Pa je malo premislila in zarobantila:
»Veste, še poslanko Barbaro sem prosila, naj mojega imena ne omenja, kaj šele, da bi komu dajala svoje položnice. A končno, le zakaj bi bilo mene sram!? Naj bo sram one, ki državo vodijo tako, da se ob vsem preobilju na eni strani mnogi otepamo vse hujše revščine!«

Zakaj ste potemtakem poslanki sploh pošiljali one zdaj že slavne položnice?
»Zgolj zato, ker je iskrena, poštena, ker ji verjamem in zaupam! In še zato, ker prav nasprotno velja za vlado. Lasje mi gredo pokonci, ko slišim oblastnike in njihove navijače lagati in zavajati. Sami uspehi so jih pa rast, obilje, sproščenost, vse cveti in dehti. Oni pa seveda nosijo za to zasluge.
Mar sploh vedo, kje živijo? So res v svojih limuzinah, vilah in z varnostniki obdani že tako daleč od navadnih ljudi, da ne vidijo, kako živimo?«

Kaj je že to, kupiti čevlje?

Ančka je začela delati kmalu po vojni, po osnovni šoli.
»Veste, je bilo treba kar poprijeti. Okupatorji in njihovi pomagači so za seboj pustili samo razdejanje. Se danes še kdo spomni, da smo domovino postavili pokonci in koliko garanja je to terjalo? Sama sem večino svoje delovne dobe preživela za stroji v Tamu, petnajst let menda. Trdo, a kar lepo. Plače ne visoke, a se je dalo zdržati. In direktor je imel le trikrat večjo kot mi. Danes poglejte, kako se šopirijo. Nikoli jim ni zadosti. Tri otroke sem imela, eden je umrl, dva sem sama spravila skozi šole. Danes ju ne bi mogla.«

Prirojena srčna napaka, prišle so bolezni, operacije, Ančka ni več zmogla.
»Kako rada bi še delala, a me je komisija poslala v invalidsko upokojitev prve stopnje. Ko se mi zaklopka zapre, kar padem, zdaj sem si že dvakrat polomila rebra.«

Koliko je zdaj vaša pokojnina, ki buri duhove naših vrlih poslancev in ministrov?
»Poglejte, 333 evrov piše na zadnjem odrezku, točno polovica hudičevega števila 666. Saj sam vrag s tem ne bi mogel preživeti. Živim v stari denacionalizirani hiši, grejem se malo na drva, malo na elektriko. Za stanovanje plačam 121 evrov, za zemljišče še 37,5, smeti 8,7, vodo 6,6, za zastrupljanje podgan 2,6, elektrika, radio in podobno vzame še dobrih 100 evrov.«

Vse ima natančno zapisano. Lani decembra so jo položnice stale 309,56 evra, januarja 396 evrov, pokojnina pa »kar« 333 evrov. Znašla se je torej v minusu.
»Redko se mi zgodi, raje sem lačna. Nekaj mi dasta otroka, kolikor pač zmoreta, saj slabo zaslužita in družini imata. Ne gre. No, iz tega sem le privarčevala 200 evrov, na knjižici jih imam, ker moram kupiti nov štedilnik, ta je le na drva.

Vidite, zato mi postane slabo, ko poslušam laži naše vlade. Sramota! Nikoli nisem nič prosila, toda ko se tako posmehujejo, je le preveč. Človek nima za v usta, kako je kupiti obleko, čevlje, sem že pozabila. Košček vrta obdelujem, da je vsaj poleti kakšen priboljšek, a pravijo, da ga bodo vzeli za sprehajalno pot.«

Več v tiskani izdaji