Novi feljton: Padli diktator med politiko in pravico

Kot tiskovna predstavnica in svetovalka za Balkan glavne tožilke Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (MKSJ), od oktobra 2000 do oktobra 2006, je bila Florence Hartmann v središču dogodkov, ki jih popisuje pričujoče delo. Ker je bila prisotna na sestankih, ko so na tožilstvu sprejemali strateške odločitve, ker je, nadalje, sodelovala pri internih razpravah tožilstva glede nadaljnjih strategij v zvezi s kazenskimi pregoni in je bila vpletena v pripravo srečanj ter prisotna na pogovorih med tožilko Carlo Del Ponte in najvišjimi političnimi predstavniki, tudi kot priča njihovim telefonskim pogovorom ter spremljevalka tožilke na vseh službenih poteh, je danes za nas vodnica po svetu, ki je bil doslej javnosti nedostopen.

*********

Pakt upanja

"Vsem tistim, ki so predlagali izročitev Slobodana Miloševića, sem jasno odgovoril: ne. Haaško sodišče je politična ustanova, ki nima prav nič mednarodnega. To je ameriško sodišče." Tistega 5. oktobra 2000 je Vojislav Koštunica slavil zmago. Izvoljen je bil za predsednika Zvezne republike Jugoslavije, skrčene na Srbijo in Črno goro. Tega dne je Srbija stopila na ulice, da bi odstranila tistega, ki je mojstrsko vladal zadnjih trinajst let in že od 24. septembra ni hotel priznati volilnega poraza. Ker sta ga zapustili njegova lastna policija, ki se je postavila na stran demonstrantov, in vojska, ki upora ni hotela zadušiti v krvi, se je bil Milošević prisiljen umakniti. Vendar je od svojega naslednika zahteval obljubo, da ga ne bo predal mednarodnemu sodstvu. Koštunica je dogovor sprejel in mu zagotovil zaščito vojske. Padli diktator je imel pravico ostati v predsedniški rezidenci na zelenih gričih Beograda, kjer so ga stražile elitne enote. Lahko se je posvečal svojim opravilom in še naprej vodil stranko.

Ker je velikim silam ob Miloševićevem padcu, ki so ga spodbujale že od vojne na Kosovu, odleglo, niso obsodile odločitve novega šefa države. "Položaj je občutljiv. Združene države se veselijo dogodkov v Beogradu, vendar vas prosijo za razumnost. Za zdaj ne zahtevajte predaje Miloševića, raje se pritajite, tako bi bilo bolje," je priporočala Madeleine Albright, ki je popoldne 6. oktobra 2000 poklicala Del Pontejevo. Tožilka MKSJ-ja je privolila. A ne brez naslednjega opozorila: "Ko bo nevarnosti konec, bo treba zamenjati strategijo." Zahodnjaki so se zbali škode, ki bi jo v tem obdobju tranzicije utegnil povzročiti pravni idealizem. Zlasti po odločitvi Evropske unije 9. oktobra, da odpravi zračni in naftni embargo, ki je od leta 1998 veljal za Srbijo in ki ne omenja obstoja mednarodnega zapornega naloga za Miloševića. Del Pontejeva je poskusila obtožiti molk prestolnic. Toda Madeleine Albright jo je 10. oktobra znova poklicala: "Prosim vas, za zdaj tisku nikar še ne omenjajte Miloševića in potrebe po njegovi izročitvi."

Parlamentarne volitve so 23. decembra potrdile zmago demokratične opozicije in njihovega vodjo Zorana Djindjića privedle do mesta premiera. Zoran Djindjić je bil član demokratov, ki so zvečer, 5. oktobra 2000, pozivali k takojšnji predaji Miloševića Haagu. Hoče ga izročiti pravici zaradi umorov ali poskusov umorov srbskih članov opozicije ter sistematičnega plenjenja njegove dežele, pa tudi zaradi njegovih hudodelstev na Kosovu, zaradi katerih ga išče MKSJ. To je tudi odkrito oznanil, takoj po prevzemu svoje funkcije.

Dogovor med Djindjićem in Del Pontejevo

Djindjić se je s Carlo Del Ponte prvič srečal 25. januarja 2001, v času njenega prvega obiska Srbije. Niti za trenutek ni podvomil, da je Miloševićevo mesto v zaporu. Vendar pa so mu Srbi hoteli soditi zaradi trpljenja, ki ga je zadal svojemu narodu, hoteli so ga kaznovati zaradi uničenja Srbije in izgube štirih vojn. Niso se hoteli soočiti z vprašanjem hudodelstev, ki jih je najpogosteje z njihovim privoljenjem zagrešil na Hrvaškem, v Bosni ali na Kosovu. Toda Djindjić jim je skušal povedati prav to. Takoj po prevzemu funkcije je izjavil, da obstajajo trdni dokazi za Miloševićeva hudodelstva zoper Albance. To je dokazal maja z razkritjem množičnih grobišč pred Beogradom in na več drugih krajih v Srbiji, kamor je Milošević dal prepeljati približno tisoč svojih žrtev, da bi zabrisal nekatere sledi podlih dejanj na Kosovu, ki jih je bil podpisal. Djindjić pa je vedel, da srbsko pravosodje, ki je bilo ohromljeno zaradi Miloševićeve vladavine, ni sposobno nadomestiti MKSJ-ja in da bi tudi v primeru, ko bi to poskušalo, pahnilo Srbijo v obdobje še večje nestabilnosti.

Kljub videzu in vtisu, ki je pri tem nastal, pa se je pakt med Djindjićem in Del Pontejevo zgodil brez vednosti velikih sil. Evropa, ki je imela spričo šibkosti srbskih demokratov zvezane roke, je vlogo lastne odsotnosti izvrstno odigrala, pri čemer ni razumela, kakšni cilji so se v tem oblikovali. Prav tako tudi ni pograbila nobene priložnosti, ki so se ponujale pri združitvi prava in diplomacije. Nasprotno pa so Združene države, ki so bile zaradi menjave administracije nekaj časa v ozadju, pokazale zmožnost prilagoditve.Američanom ni bilo težko ugotoviti, kako veliko korist lahko imajo, če se povežejo z Djindjićem in Del Pontejevo ter pri tem vodijo dvojno politiko, ki hkrati privilegira njihove interese in interese mednarodnega sodstva. Vendar je bila njihova vloga pri predaji Miloševića MKSJ-ju navsezadnje le postranska.

Drži, da je bila Srbija podvržena ameriškim, pa tudi evropskim pritiskom. Toda niti Washington niti Bruselj nista zahtevata Miloševićeve izročitve Haagu. Združene države so postavile enajst pogojev glede nakazila denarne pomoči, ki je bila tisto leto namenjena Srbiji. Postavil jih je kongres, ki mora ameriški administraciji dati zeleno luč za odmrznitev tega denarja. Svojo odločitev naj bi sporočil najkasneje do 31. marca.

Pot do Miloševićeve aretacije

Takoj po obisku Del Pontejeve v Beogradu je Djindjić za javnost izjavil, da "Miloševićeva predaja Haagu za dostop do Evrope ne bi bila predrago plačilo". Držal je svojo obljubo. Tožilec v Beogradu je začel preiskavo proti Miloševiću zaradi korupcije in zlorabe oblasti. Nekdanji šef države ni le plenil in prelival krvi na znatnem območju nekdanje Jugoslavije, ropal je tudi Srbijo in si na bančnih računih v tujini nakopičil več milijard dolarjev. Toda dokaze je bilo le težko zbrati, zlasti v naglici. Mesec dni kasneje je Djindjić prosil za ponovno srečanje z Del Pontejevo, vendar je želel, da bi to ostalo skrivnost. Srečala sta se v soboto, 3. marca, v Luganu, tožilkinem rojstnem mestu v kantonu Ticino. V pisarni okrajnega policijskega šefa, ki jima je odstopil svoje prostore, ker se je hotel izogniti publiciteti, sta se tožilka MKSJ-ja in srbski premier na štiri oči pogovarjala dobri dve uri. Del Pontejevi je Djindjić pojasnil, da potrebuje podporo Združenih držav in njihovo ekonomsko pomoč. Miloševića je hotel aretirati pred 31. marcem, torej datumom potrditve ameriškega kongresa. Vendar pa je Koštunica njegovim načrtom stopil na pot. Srbski predsednik, ki je Djindjića sumil, da hoče Miloševića izročiti Haagu, je slednjega nadzoroval s pomočjo vojaške obveščevalne službe. Djindjić se je pritoževal. Dejal je, da ga bo Koštunica skušal zrušiti. Zato je Djindjić predlagal, da bi Miloševića za zapahe najprej spravili v Beogradu in nato čakali na ugodnejši trenutek, ko bi ga lahko izročili MKSJ-ju. Djindjić je v nadaljevanju povedal: "Miloševića bodo v nekaj dneh zaslišali zaradi vpletenosti v poskus umora Vuka Draškovića (enega od voditeljev srbske opozicije, člana nove politične večine). Obtožen bo tudi korupcije, zlorabe oblasti in goljufije pri volitvah. Pravzaprav bo od dokazov, ki jih bomo zbrali do 15. marca, odvisno, ali bomo zahtevali njegovo aretacijo. Seveda bo aretiran tudi zaradi drugih zločinov in ne le tistih, ki zanimajo vas. Vendar pa bo z naše strani težko dlje časa zagotoviti njegov nadzor. Torej vam ga bom predal, četudi bi ga bilo treba ugrabiti. Le da vam še ne morem reči, kdaj."

Konec marca srbsko sodstvo še ni razpolagalo z zadostnimi dokazi za Miloševićevo obtožbo, vendar so imeli dovolj, da so zahtevali zaslišanje. Na poti proti Washingtonu se je Djindjić 20. marca ustavil na amsterdamskem letališču. Tam se mu je Del Pontejeva pridružila na drugem skrivnem sestanku. Presenečena nizozemska policija jima ni mogla zagotoviti zasebnega prostora. Del Pontejeva in Djindjić sta svoje telesne stražarje poprosila, naj se oddaljijo, in se kot navadna potnika sprehajala po hodnikih letališča Schiphol. "Napredujemo, Miloševića bomo aretirali v nekaj dneh. Vendar imamo težavo z ameriškim ultimatom. Ne želimo dajati vtisa, da delujemo pod ameriškim pritiskom. Morda bi bilo bolje, da namesto do 31. marca počakamo na začetek aprila. Kar pa zadeva zeleno luč za sodelovanje s sodiščem, se Koštunica še naprej obira."

Rok "potrditve" ameriškega kongresa je Djindjiću zagotovil alibi, da je pritisnil na tiste, ki so Slobodanu Miloševiću obljubili imuniteto. Potovanje Koštunice v Ženevo je premier izkoristil za Miloševićevo aretacijo. Ta se ni odzval na poziv sodnika, ki je v okviru poteka raziskave zahteval njegovo zaslišanje. 30. marca so specialne policijske enote obkolile njegovo vilo. Vendar je vmes posegla vojska. Operacija je zastala. Ob povratku v Beograd, 31. marca, se je Koštunica uprl, vendar je naposled popustil. Televizijske postaje z vsega sveta so prispele v srbsko prestolnico in čakale na izid tega boja. Beograd ni več mogel storiti koraka nazaj, od tega je bila odvisna odločitev kongresa. Koštunica je odobril umik vojske, ki je policijskim silam dala prosto pot v zameno za zagotovilo, da Milošević ne bo izročen MKSJ-ju. Milošević je postavil isti pogoj, ko je po deseturnih pogajanjih pristal na svojo predajo. Ob zori 1. aprila je zakorakal na območje glavnega beograjskega zapora.

Zadržanost Evrope

Priprtje nekdanjega šefa države ni v Srbiji povzročilo nikakršnega pretresa. Velike sile so bile pomirjene. Ker je Milošević padel in je sedel v zaporu, je lahko Srbija ponovno terjala legitimnost notranje oblasti, da bi sama sodila svojemu tiranu. Vendar so Zahodnjaki zanemarjali težo in geografijo hudodelstev, pozabljali, da se je ogromna večina žrtev nahajala zunaj srbskih meja. Ni jih zanimala nesposobnost notranjega sodnega sistema, ki ni bil niti prečiščen niti reformiran, navsezadnje pa so prikrivale tudi dejstvo, da so Miloševića v njegovi državi preganjali le zaradi korupcije in zlorabe oblasti, ne pa tudi zavoljo hudodelstev zoper človečnost. Vendar MKSJ pred soglasnim mnenjem, da je treba Miloševićevo izročitev mednarodnemu pravosodju odložiti, ni popustil. Že 6. aprila je v Beograd poslal svojega uradnika, da bi Miloševiću dostavil mednarodni zaporni nalog.

"Zdaj smo preblizu cilju, da bi se ustavili," se je pred prestolnicami zagovarjala Del Pontejeva. Vendar je Evropa ostala gluha in razdeljena.

Teden dni kasneje je tožilka odletela v Washington. Združene države so Miloševićevo aretacijo nagradile in Srbiji nakazale petdeset milijonov dolarjev obljubljene pomoči. Toda kljub temu, da so ta prizadevanja pozdravili, Beograd še zdaleč ni kazal spoštovanja do svojih obveznosti. Zato so začasno odpovedali udeležbo na donatorski konferenci, predvideni v mesecu juniju, dokler ne pride do sprejetja slovitega zakona, brez katerega je Koštunica zavračal vsakršno sodelovanje z MKSJ-jem, in do novih aretacij.

Miloševićeva aretacija ni rešila ničesar. V svoji celici je nadaljeval politično dejavnost, sprejemal člane svoje stranke in potrpežljivo pripravljal svojo vrnitev na oblast. Srbsko sodstvo se ni premaknilo niti za ped. Grozilo je, da bo Milošević kmalu izpuščen. Djindjić je vztrajal pri začrtani poti. Maja je srbsko javno mnenje soočil s hudodelstvi, ki so jih po Miloševićevem ukazu zagrešili na Kosovu. Operacija prikrivanja dokazov "Globina 2", ki jo je Milošević ukazal sredi marca 1999, tik pred Natovo intervencijo na Kosovu, ni predvidevala le premestitve dela trupel albanskih žrtev v okolico Beograda in na deset drugih lokacij v Srbiji, temveč tudi njihovo uničenje s sežigom. Srbija, ki jo je nenadoma dohitela njena najtemačnejša preteklost, je bila pretresena in se je zavedela resničnosti množičnih hudodelstev, o katerih je dotlej raje molčala. Srbi so Miloševića prvič uzrli kot vojnega hudodelca.

Prihodnjič: "Carla, Milošević bo kmalu izročen!"