Podgane vsaj doslej niso bile na dobrem glasu: enim se gnusijo, drugi se jih bojijo. Podgane uničujejo pridelke v kaščah in skladiščih, živijo v kanalizaciji in prenašajo vrsto hudih bolezni, med njimi tudi kugo. Toda v Afriki je neka vrsta velike podgane postala rešiteljica človeških življenj.
Te podgane so veliko skoraj tako kot mačke. Ena od njih je Rosie. Za svojo hrano in priboljške trdo dela: išče in odkriva zakopane mine, ki so v mnogih deželah Afrike in Azije smrtonosna past za prebivalstvo. Rosie je prišla na svet v Tanzaniji, kjer imajo prav posebno "podganjo" šolo, v kateri podgane učijo z vohom odkrivati eksploziv. Rosie in njene "sošolke" uporabljajo v marsikateri afriški državi, denimo v Mozambiku. Tam je petnajst let divjala vojna in takrat sta vojskujoči se strani položili na tisoče pehotnih min. Vojna je bila končana leta 1992, mine pa še vedno prežijo na svoje žrtve, jih ubijajo ali pohabljajo.
Dokler so polja posejana z minami, jih ni moč obdelovati. Mine so zakopane tudi na rečnih bregovih, cestah, železniških tirih in mostovih. Torej povsod, kjer ljudje delajo, hodijo po vodo in kjer otroci hodijo v šolo. Mine so doslej iskali z detektorji in psi. Tako odkrivanje je počasno in tudi nevarno. Detektor večkrat nakaže kovino, ki pa se potem izkaže za kos odpadnega železa. Podgane se ne motijo, kajti s smrčkom iščejo vonj eksploziva in se ne zmenijo za staro železo ali plastiko. Psi se sicer obnesejo, vendar so navadno pretežki in pogosto izgubijo življenje ob eksploziji najdene mine.
Rosie teka na dolgem povodcu iskalca min. Ko zavoha eksploziv, začne kopati v zemljo s prednjima nogama. Ker ne tehta veliko, mine ne more sprožiti, poleg tega pa Rosie ve, da bo dobila za nagrado košček banane, ko bo našla mino. Ker so podgane nenasitne, še naprej iščejo mine, ki jim prinašajo priboljške. Rosie v pol ure preišče sto kvadratnih metrov zemljišča, za kar bi ljudje potrebovali nekaj dni.
Ideja o iskanju min s to vrsto afriških podgan (dolge so okrog 40 centimetrov in tehtajo poldrugi kilogram) se je porodila Belgijcu Bartu Weetjensu, ki se je že od mladih nog zanimal za glodavce. Ko je pred leti obiskal Afriko in opazoval težavno in počasno iskanje min z detektorji in psi, je pomislil na podgane, tiste, ki so doma v Afriki in zato navajene na podnebje, redkokdaj pa zbolijo. Mozambiški trenerji so izšolali že več kot sto gambijskih podgan, vendar je to šele začetek. Bart Weetjens namreč predvideva, da bi trenirane podgane uporabljali tudi za iskanje ljudi pod ruševinami.
Večina držav je sicer podpisala dogovor o prenehanju izdelovanja pehotnih min, toda po vsem svetu še vedno leži pod zemljo na milijone min iz prejšnjih vojn in spopadov v Afganistanu, Vietnamu, Laosu, Kambodži, Mozambiku, Angoli, Ugandi in Sudanu. Tu bi potrebovali cele armade junaških podgan. K sreči se podgane hitro množijo in tako poskrbijo za nove žive iskalce min. (fs)
