Dušan Egidij Kubot je že srečal abrahama. Dovolj izkušenj si je torej nabral. Nekaj tudi pekoče bridkih. Tam, kjer jih je najmanj pričakoval. Zdaj, po petih desetletjih življenja, se spominja, kako je prav na polovici, pri petindvajsetih letih, zaslišal božji klic. Imel je lepo službo, urejeno življenje, delal je kot poslovodja v kovaški industriji Unior v Zrečah. Jezusovega vabila ni mogel preslišati, vpisal se je na bogoslovje, diplomiral na teološki fakulteti in postal duhovnik, ko jih je štel 30. Dobil je svojo župnijo na Zgornji Ložnici in Tinju nad Slovensko Bistrico, ljudje so ga imeli radi, no, ne prav vsi. Znal je prisluhniti, a je veliko terjal.

Boleči udarec po žepu

Ko so bralci Novega tednika leta 2006 glasovali za svoje priljubljene duhovnike, so ga uvrstili v izbor najljubših, njegovi nadrejeni pa so ga gledali z drugačnimi očmi. Vzeli so mu njegovo župnijo, saj jim je dal odkrito vedeti, da se mu zdijo dogme rimskokatoliške cerkve za dandanašnji vse preveč trde in toge.

Kaj se je potemtakem zgodilo? Cerkev je do svojih zablodelih duhovnikov namreč zelo mila. Prešuštva jim spregleda, nezakonski otroci je menda ne motijo prehudo, na svoji televiziji vse predolgo trpi najtršo pornografijo, celo pedofile med duhovniki skriva in prikriva, da je že kar nemarno. Le kaj ji je storil Dušan?!

Resnično se zavzema za ukinitev celibata, toda to bi menda še preživel. Vrag je odnesel šalo, ko je začel dregati v prenapolnjeno cerkveno blagajno. Podružbljanje cerkvenega premoženja in socialni dialog, to pa so reči, ki jih cerkveni šefi očitno ne dovolijo!

Vztrajal je, da je skrajni čas, da se tako rimskokatoliška cerkev kot hlapčevska drža, ki jo Slovenci tako radi zavzamemo, korenito spremenita. Za to se resno zavzema in verjetno ima tudi vse več privržencev. Nanj in na njegovo bridko usodo pod cerkveno streho so nas namreč opozorili njegovi pristaši, ki jih v cerkvi pač ne vidijo pogosto. Če sploh kdaj!

Apostol

Težko smo se iskali. Moža je upor proti cerkvenim veljakom zagotovo hudo tepel. Če sodimo po naših izkušnjah, uporablja vsaj tri različne telefone, sam pravi, da še veliko več. Sledijo da mu, pritiskajo, pretijo.

Le kdo? Ne pove, meni, da je logično. Veliko se seli, dela tudi, srečaš ga na socialnih forumih. Kot ni s cerkvijo tudi z državo ni zadovoljen. Trpi zaradi krivic, ki jih doživljajo pošteni, delovni ljudje. Stisk da je vsak dan več, vse hujše so in že kar neznosne. V Kočevju je imel glavno besedo na več kot triurni prireditvi Socialni razvoj Slovenije in Evropska unija.

Cerkvena gosposka rada udari po novinarjih, mediji da jo prečrno slikajo. Toda prav v teh medijih preberemo, da opozorila o moralni dekadenci rimskokatoliške hierarhije in neprimernosti njenega nauka, ki ga oznanja v današnjem času, letijo že s strani njenih lastnih pripadnikov.

Družba Jezusovega in Marijinega srca Slovenije je pač med temi ostrimi kritiki in njen apostol Dušan glasno poziva h koreniti preobrazbi in popolni reformi katoliške cerkve. Kliče k obnovi samih osnov te starodavne okorele institucije na pristnih moralnih in verskih temeljih.

Komu kliče Dušan?

"Svetemu sedežu v Rimu, škofom, kardinalom, duhovnikom. Vsem ljudem odprtih ušes in čistega srca!"

Navdih in naloga

Kaj kliče?

"Prostovoljni apostoli JMS Slovenije smo prejeli božji navdih in nalogo, da vsebinsko oblikujemo in javno izrazimo pobudo za reorganizacijo in reformo v RKC. Ob božjem navdihu upoštevamo tudi izkazane potrditve, ki smo jih prejeli od mnogih slovenskih in evropskih kristjanov."

Potrditve?

"Potrditve globalno izkazujejo, da danes cerkev praktično zelo zamuja s svojo notranjo prenovo. Njena neučinkovitost v njenem osnovnem poslanstvu in izpolnjevanju nalog zunaj cerkve je jasno opazna. Vsem na očeh. Nujno potrebna je torej vrnitev k koreninam. Cerkvena hierarhija mora zares znova začeti pri Kristusu."

No, tega pa cerkveni dostojanstveniki nikoli niso radi slišali!

"Niso in nočejo. Več in bolje moliti, več zadoščati in oznanjati. V ta namen smo pod vodstvom Marije, matere božje, in svetega duha soglasno sklenili, da reformne pobude predložimo vsem ljudem. Srčno vas vabimo, da jih temeljito preučite in zavzamete stališče. Povabimo vas k obravnavi, da nas podprete, da po svoji možnostih sodelujete in nas podpirate."

Rade volje! Ko gre za socialni dialog in socialno pravičnost, smo vedno za. Kaj torej kaže storiti, smo ga želeli vprašati. Nekajkrat smo se domenili za srečanje, vendar ga je kljub daljšim telefonskim pomenkom vselej prestavil. Zadnjič je prosil, če lahko s seboj pripelje sindikalista Draga Lombarja. Po tem je zbolel in se ni več oglasil.

Grda obrekovanja

Njegovi prijatelji, kar nekaj je sindikalistov, nam vedo povedati, da je postal nezaupljiv. Tudi do medijev. Kar zaradi podtikanja in preganjanja niti ni presenetljivo.

Morda so njegova pričakovanja previsoka, se strinjajo. Idealistom se to rado pripeti. Duhovnik je in tako vneto prepričan v svoje poslanstvo, da težko dojame, zakaj mu ljudje nočejo slediti.

Cerkev tako lepo uči, ravna pa prav nasprotno, nam je sam pravil. Verniki in drugi ljudje doživljamo vse več krivic, naredili so nas za izkoriščane mezdne delavce, še malo, pa bomo tlačani brez pravic. Pa se ne spremenimo, nič ne ukrenemo.

Krivice ga bolijo, ne le tiste, ki so jih storili njemu. Bil je nekaj časa kaplan, potem župnik, vsi župljani niso bili navdušeni nad njegovim žarom. Njegove maše so jim bile predolge, pridige preostre, s prstom je pokazal na grešnike. Ni jih skrival v leporečje. K verouku je skušal privabiti ne le otroke, potrebni da so ga tudi starši.

Pritožbe so cerkvenemu vrhu prišle prav in Dušan je bil ob župnijo. Tudi za kaplana ga niso nikjer več vzeli. Brezposeln torej, stanoval in jedel bi lahko le še v domu za upokojene duhovnike. Ni hotel. Pravico hoče, ne miloščine. Tako moteč trn v peti jim je bil, da so mu podtaknili duševno bolezen. Dobil je zdravniško potrdilo, da ga hudo obrekujejo.

Trn pač bode

"Nikoli nisem nikogar silil v nič. V verskih zadevah sem in bom vedno zagovarjal popolno prostovolj-nost. Najbrž sem prav zaradi poudarjanja svobode trn cerkvi kot instituciji," je v daljšem pogovoru zaupal naši kolegici.

Dandanes se, kot vse kaže, več giblje med sindikalisti kot med kolegi duhovniki. Socialni dialog ga zanima, delavske pravice, pri Dušanu Semoliču je že bil, Draga Lombarja je hotel pripeljati k nam, Rastko Plohl iz NSS ga zelo ceni. Pravi, da ima Dušan tako redek in izjemno izostren socialni čut, kakršnega zlepa ne srečaš:

Več v tiskani izdaji!