Šepet

Aleksander LucuFoto: Alenka Žavbi

Lek prodali za Nato

Bila je sreda pred praznikom osamosvojitve Slovenije, ko je izvršna direktorica Združenja Manager Sonja Šmuc v skednju Škrabčeve domačije v Hrovači pri Ribnici v pogovoru ob okrogli mizi nedolžno po damsko izzvala Metoda Dragonjo (medklic: jeseni se ga pričakuje kot šefa predstavništva Nove Ljubljanske banke v Moskvi). Nesporno že dolga leta v zraku visi nikdar odgovorjeno vprašanje, zakaj ni moglo in ni smelo priti do združitve Leka in Krke, s čimer bi Slovenija dobila res globalno farmacevtsko družbo, ki bi bila hkrati edini jasno razpoznaven znak naše države v svetu. Videti je bilo, kot da je prišel čas, da Metod Dragonja s sebe strese hudo breme, o katerem ni smel govoriti, zato so mnogi "krivdo" za prodajo Leka enostavno pripisali njemu. Metod Dragonja, vedno preudaren mož, je svoj odgovor navezal na uvodne ugotovitve izjemno iskrivega mladega poznavalca slovenskih gospodarskih poti in stranpoti, samostojnega strateškega strateškega svetovalca Boštjana Ložarja, ki je dovolj nazorno razložil, kaj bremeni Slovenijo, da še vedno daleč zadaj caplja za razvitimi državami Evropske unije, in niti po naključju ne vidi, da z ljudmi, ki sedaj odločajo, kmalu ne bo krenilo na bolje. Živeli smo v najboljšem socializmu na svetu, imamo vse možnosti, da bi živeli tudi v najboljšem kapitalizmu, je optimistično geslo Boštjana Ložarja, ki ga bo treba zelo resno upoštevati ob jesenskih volitvah.

Vstop v Nato in druge povezave je v času ideje združevanja Krke in Leka zahteval žrtve na oltar domovine, ki je z veliko naglico hotela v veliki svet. Povezava obeh slovenskih farmacevtskih uspešnic enostavno ni bila možna zaradi prikritih povezav politike. Resnica pa je tudi, da o združevanju ni bilo soglasja niti med vodilnimi v Krki niti v Leku.

Šimon Peres in Miša Molk

Toliko in nič več ni povedal Metod Dragonja, toda dovolj, da je jasno potrdil, kar se je takrat govorilo po vladnih hodnikih in v pred prisluškovanjem zaščitenih sejnih sobah. Znano je, da Novartis, švicarskega veleproizvajalca zdravil, ki ima sedaj v lasti Lek, obvladuje židovski finančni lobi, ki ima svojo glavo seveda v New Yorku, od koder nadzoruje tudi večino političnih, gospodarskih in vojaških odločitev ZDA. Vprašanje vstopa Slovenije v Nato seveda ni bilo vojaško, saj Slovenija s svojo armado in obrambnim ministrom skupaj ne presega števila rangerjev (oboroženi varstveniki narave) v nacionalnem parku Grand Canyonu. Zato je morala Slovenija plačati vstop v Nato z najboljšim, kar je imela po mnenju židovskega lobija, s paradno farmacevtsko tovarno Lek, ki je bila predvsem zanimiva zaradi izjemno razvejane prodajne mreže po Rusiji in Ukrajini, ki je sedaj že v varnih rokah Novartisa. Kako je deloval židovski lobi? Se spominjate, ko se je v televizijski oddaji Miše Molk Res je neposredno iz Tel Aviva javil prekaljeni izraelski politik Šimon Peres, ki je povedal, da je njegov odličen prijatelj slovenski predsednik Milan Kučan. In Šimon Peres je bil tudi tisti, ki je v imenu židovskega lobija v ZDA namignil Milanu Kučanu, da bodo "njegovi" rekli dobro besedo za sprejem v Nato, če bi Lek prodali Novartisu. Zgodile so se še druge politične povezave in Lek je pri Novartisu za vse večne čase. Toda prav pri prodaji Mercatorja je sedanji predsednik vlade Janez Janša zavračal očitke tudi s prodajo Leka, češ, takrat se pa ni nihče razburjal. Res ne, tudi Janez Janša ne, saj je bil sam med najbolj vnetimi zagovorniki pristopa k Natu in je točno vedel, kakšno ceno smo plačali, toda za sprenevedanje in opravičevanja je vse dovoljeno. Ostaja le še vprašanje, zakaj smo dali Lek in ne Krke. Odgovor je enostaven. Če bi Novartis zaprl Lek, bi se brezposelni nekako lažje znašli v Ljubljani, ukinitev Krke pa bi pahnila v nesrečo Dolenjsko, del Štajerske, Belo krajino, LDS izpod Gorjancev in celo Rome.

Nagnali Božiča in Ruse

V javnosti tudi ni znano, da si je sedaj še odstavljeni minister za promet, Janez Božič (sedaj predsednik uprave AMZS), silno prizadeval, da bi francjožefovski železniški sistem v Sloveniji (ki pa, roko na srce, po skoraj dvesto letih še vedno deluje) obnovili z ruskim kapitalom. Slovenski lobisti, ki zelo visoko sežejo v Moskvi, so uporabili najboljše zveze in ruski politiki so bili že odločeni, da bodo odprtih rok pomagali graditi hitre železniške povezave po Sloveniji ter tako sodelovali pri odprtju Sredozemlja Rusiji in Ukrajini. Minister Janez Božič je že dobil datum, uro in ime hotela, kjer naj bi se neuradno srečal z ruskim ministrom za promet, da bi dorekla osnovne pogoje. Toda za sestanek so izvedeli tudi onstran Atlantika, zarohneli so v Ljubljani, ministra Božiča so ustavili, Rusi (bodoči gospodarji energetike) in Ukrajinci (bodoči gospodarji hrane), ki so bili posredno tudi udeleženi, pa so bili užaljeni. Ministra Janez Božiča so celo odstavili in lokalni prekmurski lobist, izdelovalec sodov in podpredsednik Državnega sveta, Marjan Maučec, je v stranki zlobiral (obljubil je polno podporo prekmurske SLS predsedniku Bojanu Šrotu), da je minister za promet postal Mariborčan s Podbrežja Radovan Žerjav, ki so mu namesto velikih strateških povezav že ob prevzemu ministrskega položaja obljubili, da bo prišel v zgodovino kot minister "vinjeta". Pa še za srečen izhod Žerjavovih vinjet (ko so jih stiskali in dali pravočasno na trg skupaj s češkim partnerjem) je poskrbelo podjetje Riko s šefom Janezom Škrabcem, ki je povabilo Metoda Dragonjo na pogovor ob okrogli mizi v Ribnico. Na Ribniškem pa živi tudi gozdarski inženir Drago Pogorelec, izjemno cenjen med domačini, ki ima ženo Marjo, rojeno Zorn, in sestro sedaj že dovolj prepoznavnega državnega sekretarja za visoko kulturo v politiki in organizacijo državnih proslav Aleksandra Zorna (z umetniškim imenom Sanja), ki naj bi menda skrbel za ugled in dobro ime Janeza Janše. Torej Aleksander Zorn, tudi če ni nič vedel, kar je malo verjetno, je objektivno odgovoren, da je ob petnajstletnici osvobojene Slovenije Janez Janša prebral star govor bivšega angleškega premiera Tonyja Blaira, ki je našega predsednika vlade sprejel pred hišo na Downing Streetu 42 v Londonu z dojenčkom v naročju. Toliko o resnosti odnosa Blaira do Janše, več pa bi morali pisati v prihodnje o neprijetnem nadimku, ki so ga angleški novinarji sedaj prilepili Janezu Janši - evroplagiator.

Barroso pozabil Salazarja

Vrnimo se k Aleksandru Zornu in njegovi sestri Marji, poročeni z Dragom Pogorelcem. Čeprav sedaj živi na Ribniškem, je Drago rojen Ljubljančan in brat legendarne in neponovljive, žal že pokojne, za mnoge prve dame slovenskega jezika dr. Brede Pogorelec, ki je postavila najbolj žlahtna merila za uporabo maternega jezika in se brezpogojno borila za avtorske pravice ustvarjalcev (zanimivo, da je bila tudi velika zagovornica avtorstva novinarskega pisanja, zato je tudi kot profesorica poučevala mlade novinarje), med katere je sodil tudi njen oče, režiser in igralec Karel Pogorelec Karus, ki je nastopal tudi v številnih slovenskih filmih, med drugim tudi leta 1973 v Cvetju v jeseni, ki je Slovencem tako ljub. Ni pa prof. dr. Breda Pogorelec nikdar pozabila medvojnega dogodka, ko je bila dijakinja klasične gimnazije v Ljubljani in je bil njen razred tako narodno ozaveščen, da jih je sam ravnatelj Marko Bajuk ovadil okupatorjem, ki so vse dijake zaprli, le Brede ne, ker še ni bila polnoletna. Samo za osvežitev spomina: Marko Bajuk je bil stari oče sedanjega finančnega ministra dr. Andreja Bajuka. Mogoče pa govor Janeza Janše sploh ni plagiat, temveč žrtvovanje osebnega mnenja predsednika vlade v sklad enotnega mnenja v Evropi. Zraven zagotovo sodi učna ura, ki jo je dal maja letos na Čevljarskem mostu v Ljubljani predsednik evropske komisije, Portugalec Jose Manuel Barroso, ob spremljavi gostitelja Janeza Janše: "Sedaj ste v EU, pred petnajstimi leti pa ste bili še nesvobodni!" Verjetno je Barroso pozabil, da je Portugalska "uživala" svobodo fašizma diktatorja Antonia de Oliveira Salazarja še v letu 1968, ko se je slovenska študentarija priključila z demonstracijami (ki pri nas niso bile prepovedane) najbolj demokratičnim državam Evrope. Treba nam je pač deliti lekcije hvaležnosti EU na vsakem koraku in mi jih ponižno sprejemamo.

Brežice kot Orly

Največja politično poslovna blaznost, dovolj skrita pred javnostjo in odkrita le najbolj posvečenim, se dogaja na letališču Cerklje ob Krki. Rojak iz bližnjih Brežic, Andrej Vizjak, je namreč kot minister že februarja letos podpisal protokol za preureditev letališča za obrambne potrebe Slovenske vojske in zavezništva, z drugimi besedami - piloti Slovenske vojske bodo lahko noč in dan (letališče bo na voljo 24 ur) opazovali pristanke in vzlete letal Nata ali opazovali manevre odmetavanja tovorov iz letal, čemur bo služil poseben prostor, urejen na letališču. Da bi izključno vojaške namene v Cerkljah zakamuflirali, predvidevajo tudi civilni promet, pozor (pozorni naj bodo zlasti na letališčih Pučnik v Ljubljani in Rusjan v Mariboru), leta 2012 pričakujejo letno okoli 100.000 potnikov, in še enkrat pozor!, trinajst let pozneje pa že milijon, kar bo Brežice uvrščalo med najbolj zanimive letalske cilje v Evropi. Načrt predvideva, da naj bi bil na letališče v Cerkljah vezan tudi Zagreb z okolico, kar je lahko samo še ena od popolnih norosti, porojenih v ministrovih kabinetih. Znano je, da je letališče Cerklje silno zahtevno za pristajanje, zagrebško letališče Pleso pa najbolj enostavno na Balkanu. In Hrvatje Pleso (ki ima tri pristajalne steze) že sedaj ponujajo Natu, do sprejetja Hrvaške v vojaško zavezništvo pa bo Slovenija povsem uničila Krško polje in se šla marljivega in ubogljivega zaveznika. Minister Andrej Vizjak je edini, ki že ve - zakaj!