Miran Zupan, vodja enote za dezinsekcijo, deratizacijo in dezinfekcijo pri Zavodu za zdravstveno varstvo (ZZV) Kranj, priznava, da v dvajsetih letih, odkar dela v tej stroki, ni imel toliko opraviti s ščurki, faraonskimi mravljami in celo s stenicami kot v zadnjih letih.
Gomazeče živalce
Čeprav mnogi pojav teh živalic še vedno povezujejo z nečistočo, ta mit ne drži povsem. Ščurki (ali mravlje) lahko v hišo pridejo le, če jih nekdo fizično "zanese". Na primer s starim štedilnikom, ki ga kupi nekje na bolšjem sejmu. Res pa je, da se lahko kasneje, če je prisotna umazanija ali odpadna hrana, še hitreje razvijajo. In razvijajo se izredno hitro, saj mnogi stanovalci niti še niso pozorni na njihovo prisotnost, ko že postanejo spolno dozoreli; za to namreč potrebujejo le do 17 do 22 dni. Preden se ljudje zavedo, je že cela hiša lahko polna teh silno neprijetnih gomazečih živalic. Največje težave navadno povzročajo v večstanovanjskih hišah, saj potrebujejo le milimetrski prostor, da se lahko pomikajo naprej po instalacijah, kanalih, zračnikih, skratka povsod. Nemški ščurek, ki je najpogostejši nezaželeni obiskovalec naših stanovanj, lahko kaj hitro obleze celo stanovanje, lahko se vzpenja tudi v višine (njegov sorodnik, orientalski ščurek, ne leze v višino in je najraje na tleh), najraje pa ima prostore, ki so vlažni in topli: kuhinja, kopalnica, ob štedilniku, hladilniku.
Brez soglasja lastnika ne gre
Ščurki, o katerih se dolga leta niti ni govorilo, saj so se le redko kje pojavili, so zadnja leta, kot opažajo poznavalci s terena, pojavljajo vse pogosteje. Cinični bi lahko pripomnili, da je ščurke prinesel kapitalizem, saj so jih v socializmu načrtno preventivno uspešno zatirali in jih je bilo manj kot zadnja leta. V naši rajnki državi Jugoslaviji smo imeli enega najboljših zakonov preventive pred insekti, zajedavci in glodavci, vse pa se je postavilo na glavo tedaj, ko so stanovanja dobila lastnike. To namreč pomeni, da mora vsak posameznik posebej dovoliti vstop službam, ki uničujejo zalego.
"Tako se zgodi, da so nekateri, ki so v svojem stanovanju že opazili ščurke, pripravljeni na dogovor, drugi, ki jih niso opazili ali do njihovega stanovanja še niso prišli, pa ne pristajajo na dezinsekcijo. Mehanizma, ki bi jim to dovoljeval, pa tudi nimajo. Dogovor je včasih zelo težak, brez soglasja v stanovanje ne smejo vstopiti, zato je posledično vprašljiv tudi učinek," razloži Miran Zupan, sicer diplomirani sanitarni inženir. Če vsi ne soglašajo, je namreč velika verjetnost, da se ščurki tam, kjer jih ne zatrejo s posebnim pršilom, spet pojavijo. Če želiš resno uničiti tudi novi rod, pa pomeni, da je treba dezinsektirati vsaj dvakrat v roku treh tednov. Mehanizma, s katerim bi vse lastnike lahko obvezali, da morajo dovoliti dezinsekcijo, nimajo. Zakonodaja namreč meni, da ščurki niso zdravju nevarni, torej ne prenašajo nalezljivih bolezni, kar pomeni, da tudi inšpektorji ne morejo napisati odločbe, s katero bi koga "prisilili" v to, da bi moral spustiti v prostor službo za dezinsekcijo.
Zastarela zakonodaja
Takšen problem so imeli tudi v Celju. Eden od stanovalcev je povedal, da so takoj, ko so dobili prijavo, da so se pojavili ščurki, o tem obvestili upravnika, ki je lani šestkrat opravil dezinsekcijo. A, ker vsi stanovalci niso dovolili vstopa v stanovanje, dezinsekcija seveda ni zalegla. Po besedah vodje enote za dezinfekcijo, dezinsekcijo in deratizacijo pri Zavodu za zdravstveno varstvo Celje Janeza Kopača je treba biti na dezinsekcijo pripravljen. Iz stanovanja se ni treba povsem izseliti, ampak je treba vse omare izprazniti, saj je treba s strupom poškropiti prav vse kotičke. "Stranke niso sodelovale in na dezinsekcijo niso bile pripravljene, poleg tega pa nas v nekatera stanovanja sploh niso spustili," je povedal za Novi tednik.
Ob tem je treba vedeti, da bodo ščurki ostali, če s škropljenjem izpustijo le eno stanovanje. V vsakem primeru pa je iztrebiti ščurke zelo težko. So namreč zelo prilagodljivi. Problem pa ni le v tem, da ščurki niso najlepši na pogled, ampak v tem, da prenašajo tudi bolezni. ...
Več v tiskani izdaji!
