Začetki izgradnje enega največjih jezov na svetu segajo v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko so italijanski gradbeniki ugotovili, da je mogoče v soteski reke Vajont postaviti najvišji jez na svetu. A do gradnje kljub potrebam industrializacije in elektrifikacije severovzhoda Italije ni prišlo takoj. Podjetje SADE, ki je bilo sicer v zelo dobrih odnosih s fašistično vlado (njihov lastnik je bil celo Mussolinijev finančni minister), je dovoljenja za izgradnjo dobilo šele po drugi svetovni vojni in zemljišča začelo kupovati nekoliko pozneje, v zgodnjih petdesetih letih. In to kljub velikim protestom domačinov, ki jih je pozneje utišala politika. Podjetje je dokazovalo, da je območje zelo stabilno, in čeprav so bili iz zgodovine doline znani mnogi manjši in večji plazovi, so začeli leta 1957 graditi orjaški, 265 metrov visok jez, ki še vedno velja za enega najvišjih na svetu. Tudi med gradnjo so se tla na strani, kjer naj bi se stekala voda, torej na strani umetnega jezera, zelo slabo obnašala. Prihajalo je do manjših plazov, udrla se je cesta, zemlja in kamenje sta končala v dolini. Zaradi nastalih okoliščin so opravili še nekaj geoloških analiz in neodvisni strokovnjaki so imeli v rokah vse več dokazov, da je teren nestabilen, da je treba gradnjo jezu ustaviti, saj se lahko zgodi, da bo, ko bo jezero polno, voda spodkopala goro nad jezom. Ja, prepričani so bili, da je material porozen in da ne bo zdržal tako velike količine vode. Toda strokovnjaki družbe SADE, pa tudi uradna italijanska politika, se niso hoteli odreči dragemu projektu. Opravili so nekaj testiranj na manjših modelih in ugotovili, da gora gotovo ne more pasti v vodo. Gradnja jezu se je končala jeseni 1959 in le nekaj mesecev pozneje so dobili dovoljenje za polnjenje jezera. In če je politika do takrat zgolj dovoljevala družbi SADE, da nadaljuje z gradnjo kljub velikim spremembam na okoliških hribih, so se nato odločili tožiti novinarje, ki so pisali o potresih v okolici. Vendar novinarji niso bili krivi, da so v kraju samo v aprilu in maju leta 1962, ko so potekala zaključna dela, čutili pet potresov pete stopnje po Mercallijevi lestvici. Toda gradnje ni moglo več nič ustaviti. Poleti leta 1963, ko je bilo jezero že povsem polno, se je zemlja praktično ves čas samo še tresla in premikala.

Gora je zgrmela v jezero

9. oktobra 1963 ob 22.39 se je zgodba končala. Zaradi obilnega deževja se je sprožil apokaliptični plaz. 

(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)