Po dvajsetih letih se tako končuje proces, ki sta ga začela Lojze Peterle in Boris Pleskovič (sedaj varno spravljen v Svetovni banki), ki sta po navodilih Vatikana pripeljala na guvernersko mesto dr. Franceta Arharja, ki je do takrat služil lepe denarce v sedaj povsem razkrinkani in zafurani LHB v Frankfurtu. Peterletov Demos je namreč v Ljubljanski banki videl orjaški ostanek socializma, ki naj bi zaviral razvoj demokracije. Ideje Peterleta, Pleskoviča in Arharja o uničenju Ljubljanske banke je takrat v medijih marljivo propagirala paradna televizijska novinarka Vida Petrovčič, ki pa za svoje delo nikdar ni bila nagrajena z visokim uredniškim položajem. Za časa vladavine SDS so ji odvzeli vse po njej odmevne oddaje in se je za preživetje morala zateči k pisanju knjig s shujševalnimi dietami.
France Arhar pripet na karabinu
Vatikanska naveza pa se je v Sloveniji samo debelila in redila in po načelu Rimskokatoliške cerkve, da čas ni njihov gospodar, čakala na priložnost, katere dokončni razplet je pred vrati, kajti naveza je dobila tudi končni člen. Šef naveze, ki bo slovensko bančništvo in gospodarstvo izročila v milost in nemilost Italijanom in Špancem, je kardinal dr. Franc Rode. Takoj za njim je s karabinom vpet dr. France Arhar, ki skrbi za varnost dr. Andreja Bajuka in sedanjega guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca. Ta je imel nalogo, da kot predsednika uprave NLB zadnjega pripne v navezo Boža Jašoviča, kar mu ob treh bledih prestrašencih in nevednežih, Borutu Pahorju, dr. Francetu Križaniču in Mitji Gaspariju, sploh ni bilo težko izpeljati.
Pravzaprav je vatikanska naveza izpeljala ključni posel z asistenco takrat v Kopru najpomembnejših gospodarstvenikov Janka Kosmine (Istrabenz) in Bruna Koreliča (Luka Koper), podložnih bivšemu predsedniku države Milanu Kučanu. Ta dva sta pohlepno pristala, da se Banka Koper proda Italijanom, konkretno Banci San Paolo Imi. Pravo ozadje, kako je vatikanski navezi uspelo prelisičiti hudo trde glave in kratkovidnost primorskih vplivnežev, je leta 2006 v reviji za družboslovje in kulturo Primorska srečanja opisal in razkril Miro Kocjan. Ta je primorska legenda, častni občan Kopra, bivši župan Kopra, urednik in direktor Radia Koper ter občudovalec del ter dejanj koprskega župana Borisa Popovića. Naslov članka Koprska banka po združitvi italijanskih bank je obetajoč, vsebina pa grozljivo naivna. Iz besedila je razvidno, da je bila prodaja Banke Koper genialna ideja, saj bi drugače Banka Koper (pomislite, kakšna sramota!) prišla pod okrilje NLB, kar bi Koprčane za vedno ustavilo na poti h globalizacijskim dogajanjem! Kocjan odločitev podkrepi s priznanjem časopisa Finance Vojku Čoku, predsedniku uprave Banke Koper, kar naj bi bila popotnica v svet!
Santander solastnica Banke Koper
In predsednik uprave Banke Koper je s svojimi somišljeniki res mislil, da so napravili vrhunsko potezo, katere razsežnosti so se začele kazati v letu 2006, ko sta se združili italijanski banki, "koprska" San Paolo in Banca Intesa. To so tudi italijanski poznavalci prepoznali kot največji uspeh Vatikana na finančno-bančnem področju, saj sta se morala nad združitvijo javno navduševati tudi šef vlade Silvio Berlusconi in predsednik države Romano Prodi. K združeni banki je nemudoma pristopila tržaška Zavarovalnica Generali, ki je z velikimi denarji takoj začela osvajati sosednje države in Balkan. K veliki združeni banki je pristopila pod cerkvenim okriljem delujoča francoska kmetijska banka Agricole (tudi na ritih kolesarjev) in prav potihoma še španska Banco Santander, udeležena z osmimi odstotki v "koprski" banki San Paolo.
(Več v tiskani izdaji Nedeljskega)
