Nesporno je bila paradna slovenska tovarna zdravil Lek prva žrtev ali prvo resnično darilo Slovenije Bilderbergu, trenutno najbolj neustavljivi prikriti organizaciji najbogatejših in najbolj vplivnih ljudi iz Amerike, Evrope in z Japonskega, za katerimi stoji z neizmerno močjo in denarjem svetovni judovski lobi. Predsednik uprave švicarskega Novartisa, ki je kupil Lek, dr. Daniel Vasella je že več kot desetletje redno vabljen na strogo varovana srečanja Bilderberga, kjer se sprejemajo odločitve in strateška navodila. Prek Leka in Novartisa je dobil Bilderberg svoj kanal za zbiranje informacij o Sloveniji in znašli smo se med državami, ki so jih vzeli pod svoje okrilje. Metod Dragonja, ob prodaji Leka predsednik uprave, se je obupno upiral, toda vplivni politik takratnega časa ga je z avtoriteto prepričal, da drugače ne gre. Lek je tako postal darilo Novartisu in znak naklonjenosti Bilderbergu, ki z istim politikom pripravlja mag. Marka Voljča, da bi v drugem poskusu (prvič, leta 1992, ga je premagal dr. Janez Drnovšek) osvojil mesto predsednika vlade. Marko Voljč je že skoraj dve desetletji uradni član Trilaterale, nad katero skrbno bdi Bilderberg. Mogoče so še dva ali trije Slovenci (eden je zanesljivo dr. Janez Potočnik, gorenjski rojak Voljča in ljubljenec šefa evrokomisarjev Joseja Manuela Barrosa), ki imajo dostop do Bilderberga, vendar rahlo okoli ovinka prek judovske države Izrael.

V drugi polovici prejšnjega stoletja je vrh židovskega lobija v ZDA plačal in v najkrajšem času poskrbel, da je bil Slovenec Edo Brajnik, s partizanskim imenom Štefan (rodbina Brajnik s Primorskega ima močne korenine v judovski skupnosti v Furlaniji), uspešno operiran pri Michaelu DeBakeyju, najbolj znanem srčnem kirurgu dvajsetega stoletja. Pokojni (umrl je decembra 1983) Edo Brajnik je še vedno z zlatimi črkami zapisan v zgodovino države Izrael. S tihim privoljenjem Josipa Broza in takratnega notranjega ministra Jugoslavije Aleksandra Rankovića (Brajnik je bil njegov namestnik) je Prijatelj (kot so Brajnika konspirativno imenovali Judje) z judovskim sodelavcem Shaikejem Danom omogočil, da so se v nastajajoči Izrael prek pristanišč in letališč Jugoslavije takoj po drugi svetovni vojni vračali Judje z Madžarskega, iz Romunije, Jugoslavije in Sovjetske zveze, z njimi pa je nelegalno potovalo orožje, prepotrebno za osvoboditev nove judovske države.

Izraelska podpora koprski luki

Judje niso nikdar pozabili nesebične pomoči Jugoslavije in posebno Slovenije. Judovskega prijatelja Eda Brajnika Shaikeja Dana je odlikovala že Jugoslavija. Zanimivo, da si je Dan zaželel, da se mu odlikovanje ne izroči v Beogradu, pač pa v Ljubljani (pripel mu ga je takratni vladni šef Slovenije Dušan Šinigoj), da je lahko obiskal še grob svojega pokojnega prijatelja Brajnika. Leta 1994 pa je častni znak svobode Republike Slovenije v čast slovensko izraelskega prijateljstva Shaikeju Danu le nekaj dni pred njegovo smrtjo izročil tudi predsednik Milan Kučan, ko je bil na obisku v Jeruzalemu.

V nekdanji prestolnici skupne države Beogradu so dobro vedeli, da razvoja Luke Koper ne bodo mogli ustaviti (čeprav je Reka silovito pritiskala, tudi na Josipa Broza), kajti Izraelci so natanko vedeli, koliko pristanišče pomeni Sloveniji. Zato so večino svojega velikanskega izvoza južnega sadja (pomaranče, mandarine, banane) v Evropo vozili z ladjami v Koper. Osvobajanje Slovenije je samo zaradi judovskega lobiranja (seveda je svoj lonček pristavil tudi Vatikan) v Washingtonu dovolila Amerika, ki se je vseskozi zavzemala za nedeljivost Jugoslavije. Najbolj ugleden judovski politik Šimon Peres je prijel pod roko Milana Kučana in javno obelodanil njuno prijateljstvo. Z judovskim denarjem je zmogel preskok med bogataše Kučanov varovanec Darko Horvat, ki sedaj premoženje, pridobljeno v Sloveniji, osebno čuva v tujini, doma pa je za vsak primer pustil svojo zvesto sodelavko Neno Pergar, ob ustanovitvi visoko funkcionarko Foruma 21. Zaščito judovskega lobija smo poravnali tudi s čaščenjem bildebergovca Billa Clintona v Ljubljani, ko je bil predsednik ZDA in ga je strastno gostil tudi dr. Janez Drnovšek. Tako je sedaj vse pripravljeno, da nas Judje za ročico varno pripeljejo v naročje Bilderberga, ki pa nikdar ni polovičarski - za Lekom bo šla Slovenija. Kdo bo maccabi (po judovsko junak, ki uspešno prihaja do zmag) v Sloveniji? Mag. Marko Voljč je skrbno izbran kandidat, ki mu prijatelji - slovenski bankirji in slovenski ekonomisti, šolani in usposobljeni v ZDA - marljivo pripravljajo položaj. Prepojeni z ameriško-židovskim načinom upravljanja ljudi in bogastva, mag. Mitja Gaspari (minister in družinski prijatelj Voljča), dr. Marko Simoneti (predsednik nadzornikov v NLB) in Gregor Dolenc (nadzornik v NLB, leta 1992 tudi tihi kandidat za prevzem NLB, kar je potem uspelo Voljču) Voljča sanjajo kot velikega rešitelja Slovenije, pri čemer jih mnenje Boruta Pahorja sploh ne zanima. Zato je bil za predsednika uprave NLB izbran Božo Jašovič in ni mogel biti izbran za slovensko domoljubno dobrobit odločeni Ciril Dragonja. Povsem jasno je, da domači ekonomisti sabotersko pripravljajo prodajo zadnjih vrednot Slovenije, kar bodo upravičevali s pomanjkanjem v krizi, obenem pa že štejejo tudi lastne provizije.

Raste Šanghajska skupina

Bilderberg trenutno še uspeva z neustavljivim osvajanjem Amerike, Kanade, Evrope in Japonske in si ustvarja podobne častilce kot v mali Sloveniji. Toda ob nedavnem obisku dr. Danila Tĕrka v Kazahstanu je predsednikovo pozornost vzbudil znak, ki je bil v prostoru za tiskovne konference narisan na steni za hrbtom predsednika Nursultana Nazarbajeva ob kazahstanski zastavi in grbu Kazahstana. Bil je znak Šanghajske skupine, v kateri so sedaj šest članic (Kitajska, Rusija, Kirgizija, Kazahstan, Uzbekistan in Tadžikistan) ter štiri opazovalke (Indija, Pakistan, Mongolija in Iran). Ali drugače povedano, združuje se več kot polovica svetovnega prebivalstva in Šanghajska skupina je postala prava nočna mora Bilderberga in njegovi salonski politiki. Nekje pa tiho tečejo pogovori, da bi se obnovila ideja neuvrščenosti in se priključila Šanghajski skupini.

Še dobro, da je dr. Danilo Tĕrk moder in diplomatsko prefinjeno občutljiv. Manj znano je, da sta se po mariborski nogometni pravljici dr. Tĕrk in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev odpeljala na mariborsko letališče, kjer sta se sama, dobesedno na letališki stezi v avtomobilu v nenavadno prijateljskem tonu dogovorila za obisk z najvišjimi častmi v Moskvi, Medvedjev pa tudi ni pozabil, da bo v prihodnjem desetletju pomembna okrogla obletnica Ruske kapelice na Vršiču.