Šepet

Aleksander LucuFoto: Alenka Žavbi

Tĕrk je programiran

V začetku letošnjega decembra, na predvečer miklavževanja, bo v slovenski cerkvi na Osmi cesti v New Yorku, ki jo vodi sedaj že res legendarni pater Krizolog, imenitna slovesnost, na kateri se bo proslavljala visoka obletnica. Pred sto leti je bila namreč v nemški cerkvi svetega Nikolaja na drugi cesti v New Yorku prebrana prva pridiga v slovenskem jeziku. Slovenske izseljence v Ameriko so pred prvo svetovno vojno ob izkrcavanju na znamenitem Ellis Islandu zapisali med državljane Avstro-Ogrske, zato so jim pripisali tudi znanje nemškega jezika. Slovenski izseljenci so bili zato primorani hoditi k nemškim mašam.

Prav New York je trenutno mesto, kamor si najbolj želijo mladi slovenski kulturniki, v New Yorku se izven Slovenije najbolje prodajajo slovenska vina, založniku Roku Kvaterniku je letos junija uspelo v revijo National Geographic na promociji v New Yorku dodati posebno prilogo o Sloveniji, zraven so nastopili Laibach, šepeta pa se tudi, da naš letalski prevoznik Adria Airways razmišlja o nakupu tako velikega letala, da bi s prvim medcelinskim letom povezali Ljubljano in New York, kamor dnevno leti kar nekaj deset Slovencev. In ne gre pozabiti niti izjemno pomembnega podatka, da je našega predsednika države dr. Danila Tĕrka prva pot v tujino po prevzemu mandata vodila prav v New York, od koder se je junija 2005 vrnil domov po petih letih službovanja v palači Združenih narodov nad reko East river. Od januarja leta 2000, ko je dr. Tĕrk postal pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov, do leta 2005, ko se je potegoval za šefa urada za politične zadeve in ga je Kofi Anan zavrnil, je ves čas dobesedno viselo v zraku, katera bo naslednja višja stopnica v karieri sedanjega slovenskega predsednika države, ki je bil že leta 1999 v ameriški Who’s in the World (najbolj vplivni na svetu) zapisan s štirimi vrsticami. Ve se, da niti politično niti diplomatsko slovo dr. Tĕrka od Kofija Anana ni bilo prav prisrčno. Naš diplomat je namreč veljal za prefinjeno uglajenega, kar so Ananovi sodelavci razumeli kot vzvišenost, saj ni uradniško osebje v Združenih narodih nič drugačno kot evropska birokracija v Bruslju, kjer so intrige glavni del posla. Seveda je bil leta 2005 dr. Danilo Tĕrk ob Ananovi zavrnitvi močno užaljen, kar sicer ni diplomatska vrlina, toda le nekaj mesecev prej je znana ameriška poslovna tedenska revija The Economist pripravila posebno izdajo, v kateri so zapisali med kandidate za možne bodoče generalne sekretarje Združenih narodov tudi dr. Danila Tĕrka (med novodobnimi politiki vzhodne Evrope je bil vmes tudi poljski predsednik Aleksander Kwasniewski). Poznavalci trdijo, da dr. Tĕrk dobrega namiga iz Economista niti slučajno ni prezrl, kaj šele pozabil, zato svojo kariero še sedaj načrtuje s profesorsko natančnostjo. Za mesto generalnega sekretarja Združenih narodov je potrebno dolgoletno lobiranje in osebni stiki s čim več državami sveta, za kar je močno ugodno predvsem mesto predsednika države. Obiski predsednika države so nezahtevni, prijazni, pogovori prijateljski in medijska poročila vedno dobrohotna. Povsem jasno je, da je prav dr. Danilu Tĕrku predsedniška vloga dobesedno pisana na kožo in verjetno najboljša na tako želeni karierni poti, da bi nekega dne v palačo Združenih narodov vstopil kot prvi mož. V New Yorku pravijo, da je tudi časovno vse natanko premišljeno. Sedanji generalni sekretar Južnokorejec Ban Ki-Moon za seboj ne bo pustil velikih sledi, zato pa bodo njegovega naslednika (po Afričanu in Azijcu) verjetno spet iskali v Evropi. Odločilno vlogo pri imenovanju bodo imele države Evropske unije, kjer se dr. Danilo Tĕrk sijajno premika po političnem parketu, v Ameriki je kot doma, v projekt lobiranja je treba šteti tudi že njegov obisk na Kitajskem. Ostane mu samo še očaranje Rusije in češnja na vrhu torte politične kariere bo imela vsak dan slajši okus.

Res je, da je v devetdesetih letih že prišla iz New Yorka presenetljiva novica (takrat je bil dr. Danilo Tĕrk slovenski veleposlanik pri Združenih narodih), da so mnoge države pripravljene za generalnega sekretarja podpreti dr. Janeza Drnovška, ki je v New Yorku šarmiral kot velik poznavalec vojne na Balkanu, kot predsednik predsedstva Jugoslavije pa je bil nekaj časa tudi predsednik tretje najmočnejše sile na svetu, političnega bloka neuvrščenih držav. Tudi dr. Drnovšku je izjemno godila medijska ponudba, toda naglo je ocenil, da za dosego takšnega cilja enostavno nima časa, kajti Slovenija si je takrat z vsemi silami prizadevala za vstop v Evropsko unijo in Nato. Je pa res, da so njegovo kandidaturo povsem zares vzeli njegovi knapi iz Zagorja, ki so bili veseli in hkrati zaskrbljeni ob vprašanju, kdo bo po njem, če bi res prevzel krmilo Združenih narodov, predsednik slovenske vlade.

Imeli smo sijajne diplomate

Že nekaj časa pa je ugledna slovenska zgodovinarka in nekaj časa tudi direktorica Inštituta za novejšo zgodovino (odstopila je sredi letošnjega septembra iz protesta proti zaničljivemu odnosu Janševe politike do znanosti) dr. Jera Vodušek Starič dodobra raziskovala in leta 2004 na Črnem vrhu nad Idrijo v njegovem rojstnem kraju tudi predstavila Vladimirja Miselja (ne Misleja, da ne bo pomote), ki je bil verjetno eden najbolj vplivnih diplomatov še v časih, ko so se Združeni narodi imenovali Društvo narodov, ustanovljeno takoj po prvi svetovni vojni. Miselj je imel visok položaj v Društvu narodov in se med ostalim že pred osemdesetimi leti ukvarjal z varovanjem človekovih pravic, kar je bilo v Združenih narodih tudi ena od pomembnih zadolžitev dr. Danila Tĕrka. Vladimir Miselj je med drugo svetovno vojno vzpostavil skrbno varovano zvezo med Jugoslavijo in kraljevo vlado v Londonu, ki je v Švici neodkrito delovala vse do leta 1944, ko je Črnovrhnjan umrl in so ga v Thönexu pri Ženevi tudi pokopali. Zaradi njegove izrazite naklonjenosti kraljevini Jugoslaviji ga je povojna zgodovina dobesedno izbrisala, dr. Jera Vodušek Starič pa ga je ponovno odkrila in postavila za zgled sedanji slovenski diplomaciji, ki ji gre delo redko dobro od rok.

Zgodovinar akademik Jože Pirjevec pa je, ko smo skupaj potovali z ladjo po reki Volgi, iz raziskovanja povezav v rusko-slovenski zgodovini dognal, da je prav avstrijsko cesarstvo prvo namenilo slovenščini status diplomatskega jezika. Ko so se namreč na dunajskem dvoru odločali, koga kot prvega diplomata poslati na dvor velikega moskovskega kneza, so odločili, da je slovenščina najbolj podobna ruščini. Zato so v Moskvo prvega poslali zgodovini manj znanega Johannesa iz Devina pri Trstu, ki ga je potem zamenjal mnogo bolj znan Siegmund Herberstein, po slovensko Žiga Herberštajn, pisatelj, zgodovinar in diplomat aristokratskega rodu, rojen v Vipavi, ki je o svojem delu v Moskvi napisal tudi nekakšen pionirski priročnik o diplomaciji.

Spet džin in tonik

Mogoče bodo lepega dne posneli celo film o prestižni politični karieri dr. Danila Tĕrka, tako kot so nedavno filmarji v New Yorku povedali, da je že zelo blizu odločitev, da se posname žgečkljiv film o najbolj zanimivem delu politične kariere bivšega ameriškega predsednika Billa Clintona. Za film je zanimiva predvsem njegova predvolilna predsedniška kampanja, v katero so bile vpletene številne ženske in se je končala z znamenito fotografijo, na kateri Clinton poljublja takrat javnosti še neznano Monico Lewinsky. V filmu bo seveda vloga tudi za državno sekretarko Madeleine Albright, ki se je menda hudo prestrašila že samo ob misli o svojem filmskem videzu, zato je že prehitela filmarje in predlagala, da bi vlogo Madeleine Albright odigrala kar sama.

Če bomo Slovenci za zunanjo ministrico dobili Katarino Kresal, bo lahko dr. Danilo Tĕrk imel ob bodočih obiskih v tujini s seboj sijajno spremljavo, pravzaprav bosta že kar filmski par. Se pa na "diplomatsko" kariero v senci tudi že pripravlja Katarinin varuh in spremljevalec odvetnik Miro Senica, ki namerava po uspešni shujševalni kuri zdaj še z osebnim trenerjem svojo postavo tako izklesati, da se bosta nanjo imenitno prilegala tako smoking kot frak. Je pa res, da skrb za ugled Slovenije v svetu predsednik vlade Borut Pahor ne bo prepuščal samo Kresalovi in dr. Tĕrku, saj je kot evroposlanec tudi sam že okusil sladkosti zunanje politike.

Blišč v politiki je sijajen, padec med smeti zgodovine pa je zato še mnogo bolj boleč. Tako so za noč čarovnic v New Yorku prodali največ mask McCainove podpredsedniške kandidatke Sarah Palin z bedastim nasmehom, prodajalci knjig pa so pohiteli z uspešnico, knjižico z rdečimi platnicami in naslovom Česa se je Bush naučil v Beli hiši? In kaj je v knjigi? Nič, vsi listi so prazni, nepotiskani. Oglasil pa se je tudi eden vidnih vodij elitne ameriške rahlo skrivnostne lože Skull and Bones (Lobanja in kosti, kar spominja na simbol gusarske zastave), ki je s svojimi vplivnimi člani in denarjem največ pripomogla Georgeu Bushu na oblast. Bushu je svetovano, naj se izpiše iz lože Skull and Bones in se spet vpiše v svojo priljubljeno druščino Gin and Tonic. Da propadlega politika niti garjav pes ne povoha, so spoznali tudi številni slovenski politiki, ki so še pred dobrim mesecem verjeli v svojo večnost.