Slovenija je postala pravi turški bazar

Začelo se je z vprašanjem

Začelo se je s preprostim vprašanjem: »Ali lahko na to ceno dobimo kaj popusta?« In ključno informiranostjo: »Veste, na spletu smo opazili enak model istega proizvajalca za precej ceneje.« In potem z vztrajnostjo. »Ne, toliko pa ne dam. Grem raje drugam.« Z vsakim stavkom je cena padala. Dokler se ni ustavila na dobrih 350 evrov z brezplačnim prevozom. Zgodba se je odvila v ljubljanskem salonu bele tehnike Gorenje na Brnčičevi ulici. Resnično lep salon, zadnji kraj, na katerem bi sicer pomislili na barantanje. A smo zmagali. Hladilnik je bil čez dva dni dostavljen.

»Zmanjšali ste za stotaka. Lep uspeh,« je komentirala Anja (ime smo namenoma spremenili), ki je bila nekoč zaposlena v trgovinah Merkur in Big Bang, tudi na oddelku bele tehnike. »Ne preseneča me toliko, da ste uspeli spustiti ceno. Ko sem pred časom še prodajala na tem oddelku, smo imeli navodilo, da lahko prodamo za manj, vendar ob predpostavki, da stranka prinese dokazilo o boljši ceni bodisi na spletu bodisi pri konkurenci. S tem smo potem lahko dokazovali naprej, pri zastopniku oziroma proizvajalcu, zakaj smo hladilnik, štedilnik ali kaj drugega prodali bolj ugodno, kot je določena cena.«

To smo preverili. In v salonu Big Bang v BTC, na podoben način kot v Gorenju, res uspeli znižati ceno pralnega stroja znamke Bosch za slabih 100 evrov. Sicer nakupa nismo izvedli, ker je šlo zgolj za preverjanje in simulacijo, pa vendar… Očitno je vse mogoče.

Mogoče je prihraniti že pri kreditih. »Prinesite mi vse ponudbe, ki ste jih dobili pri drugih bankah, in potrudil se bom, da vam pripravim še boljšo,« je v eni od ljubljanskih poslovalnic Sberbank razlagal zaposleni. In res. Po poslanih dokazilih je bila ponudba boljša, za boljšo obrestno mero in z bolj ugodnimi pogoji odplačevanja. Prihranek? Nekaj tisoč evrov, ker je bilo govora o dolgoročnem posojilu.

Še več? Zgodba iz avtomobilskega salona Opel. Enak ali vsaj sila podoben model, sestavljen doma, po spletu. Sprehod do prvega salona. »Koliko bi moral odšteti za tak avto?« Ko je cena jasna: »Jo lahko še malce spustite?« In potem z zadnjo ponudbo do drugega salona: »Ali lahko to ponudbo kaj izboljšate?« Prihranek: dodatnih sedemsto evrov.

Zavarovanje? Prav tako. »Pri vaši konkurenčni zavarovalnici so mi sestavili tako ponudbo. (Stranka pokaže seznam) Jo lahko izboljšate?« 120 evrov prihranka pri kasko zavarovanju.

V. V. iz Ljubljane – imena ni želel objaviti – je dosegel celo, da so mu pri naslednjem zavarovanju ohranili boniteto, čeprav je povzročil in bil odgovoren za manjšo nesrečo z materialnim popravilom, ki bi ga lahko sicer stala odstotkov. Bil je uspešen in tako ohranil vse ugodnosti.

Ali pa primer pri nakupu računalnika. Spletna trgovina. Komunikacija po elektronski pošti. »Pri konkurenčni spletni trgovini je enak artikel za približno 50 evrov cenejši.« Odgovor: »Pošljite nam povezavo do njega in če se pokaže, da je res cenejši, vam računalnik prodamo po še nižji ceni, kot jo je določila konkurenca.« Končna cena: za 70 evrov manj kot na začetku.

Rok, mladenič, ki je svoj čas uvažal računalniške komponente znane znamke, je to takole pojasnil: »Vsak proizvajalec določi ceno in rang, v katerega bi se rad na določenem tržišču umestil. Tako je določena tudi cena. Seveda je končna cena, ki je prilepljena na artikel, sestavljena iz več delov in vedno obstaja določen odstotek, ki je fleksibilen. Pa ne govorim o tistih petih odstotkih popusta, ki ga včasih dajo na gotovino. Govorim o dodatni možnosti popustov.«

Večji nakupi

Izkušnje pri nas in drugod po Evropi se, kot se zdi po pregledu pričevanj, kar lahko primerjajo. Čeprav je barantanje bolj ali manj izkoreninjeno pri nižjih vrednostih in vsakodnevnih potrebščinah, je pri večjih nakupih, kot so nakupi avtomobilov in podobnega, še vedno prisotno.

V Severni Ameriki in Evropi je barantanje omejeno na bolj drage, redko kupljene artikle, kot so avtomobili, zlatnina, umetnost in nepremičnine, pa tudi na bolšjih sejmih in tako imenovanih garažnih razprodajah. Medtem je v marsikaterem delu sveta to še vedno običaj tudi pri nakupih manjših vrednosti.

V Sloveniji smo nemara kar malce preveč navajeni, da iz denarnice potegnemo ravno toliko, kot piše na ceniku. Bržkone posledica zgodovine in navajenosti. Navada, ki jo velja spremeniti, ker, kot rečeno, lahko prinese lepe prihranke.

Vsega tega se zelo dobro zavedajo tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije. »Dejstvo je, da se cena oblikuje na stičišču ponudbe in povpraševanja. V zadnjih letih se je bistveno povečala ponudba, če štejemo spletne strani, prost uvoz iz držav Evropske unije, toda vsi prodajalci se temu pri nas še niso prilagodili. Dobro obveščeni kupci pa se radi pogajajo in prodajalcu tudi obrnejo hrbet, ko se jim zdi cena previsoka, znajo, primerjajo ponudbe in se zavedajo, da cena v akciji ni nujno najnižja cena,« je pojasnila Jasmina Bevc Bahar, predstavnica zveze potrošnikov.

»Poleg tega je dejstvo, da imajo prodajalci v Sloveniji na številnih področjih še vedno visoke marže,« je nadaljevala. »Dober primer spremenjenih razmer na trgu so prodajalci pnevmatik. Na eni strani jih je res ogromno, na drugi strani so cene zaradi številnih spletnih ponudb v zadnjih petih letih padle tudi za več kot petino, na celotnem trgu. Druga skrajnost so prodajalci avtomobilov, kjer v cenikih objavljene cene praktično nikjer ne držijo, saj nekateri že pozdravijo z besedami, da imajo prav na tisti dan 1500 evrov popusta na ta in ta model. S tem si sicer delajo tudi levjo uslugo, saj jih morda ne obišče tisti, ki mu je cena s cenika previsoka, bi pa plačal ceno s popustom.«

Da se splača pogajati, kažejo tudi ugotovitve ZPS na področju kreditov in zavarovanj. »Za potrošnike je pomembno, da so dobro obveščeni, osveščeni in vedo, kje se začne meja med okoriščanjem in normalno ponudbo oziroma ceno, zato je ključno primerjati ponudbe (seveda ob predpostavki, da o teh dobimo vse informacije, tako o vsebini kot stroških). Za končno odločitev v primeru izdelkov pa so potrošnikom v pomoč tudi neodvisne informacije primerjalnega potrošniškega testiranja, ki kažejo, da cena pogosto ni rezultat višje kakovosti,« so še pojasnili pri zvezi potrošnikov.

Vendarle je barantanje še vedno umetnost, ki so jo v naših krajih nekoč bolj s pridom uporabljali in izkoriščali. Danes se, kot se zdi, počasi vrača, toda pravo mojstrstvo barantanja je bržkone pozabljeno. Pri nas da, drugod ne. Zato menda ne bo odveč, če si v daljnih krajih ogledamo, kako je tam. Prvo pravilo je, da je kupec kar najbolje informiran o tem, koliko je artikel resnično vreden. V času spleta to ni več velika težava, prav tako telefonski klic sem in tja hitro pokaže orise prave cene. Med barantanjem ni priporočljivo kazati posebnega navdušenja nad rečjo, ker je to za prodajalca pokazatelj, da je nakup zaželen in je zategadelj manj pripravljen spustiti ceno. Barantanje ne sme biti agresivno. Priporočajo lahkotnejši, nemara celo malce duhovit nastop, da je prodajalec bolj raznežen. In še: če prodajalec ni pripravljen spustiti cene na želeno, vendar še vedno realno mejo, potem je najbolje vstati in oditi. Morda si premisli. Sicer najbrž ni edini, ki artikel prodaja.

Poskusiti ni odveč

Poznavalci postavljanja cen, s katerimi smo se pogovarjali, so še razkrili, da je popuste običajno laže doseči za nekaj starejše artikle, ki torej niso prišli s proizvodnje »danes«, in za artikle, ki niso v posebej ugodnih akcijah in že oglaševani z zares velikimi popusti. Čeprav tudi v teh dveh primerih poskusiti ni odveč.

Vračanje barantanja je posledica vse večje konkurence na tržišču. Zato je položaj kupca toliko močnejši na vseh področjih, kjer je ponudba pestrejša, tudi pri storitvah, kot so frizerstvo, veterinarstvo, vodovodarstvo… Tudi tukaj velja: več pridobljenih ponudb, boljše je izhodišče.