»Preden se je žena odselila, želel sem, da odide zaradi njene nevzdržne ljubosumnosti, mi je na dvorišču zagrozila, da bo hudo, da mi bo odpeljala otroke in bom veliko plačeval,« pove sogovornik. Na začetku je kazalo, da bosta dekleti vendarle ostali pri očetu. »Za njiju skrbim od malega, bili sta moja velika želja. Starejša je bila četrta v Sloveniji, ki se je rodila v vodi v Postojni, bil sem med prvimi moškimi, ki je hodil na predporodne vaje, bil prisoten pri porodu, vozil sem ju v vrtec, šolo, na športne aktivnosti in jima bil vedno na voljo,« razlaga. A ločitev je bila neizogibna in sodišče je takrat izdalo začasni sklep – kljub tožbi matere – da se otroci dodelijo očetu, mama pa jih ima vsak drugi konec tedna in dve uri med tednom. Tako je bilo eno leto. »Dekleti sta bili moja skrb, ker sem sam tako hotel, saj sem bil materialno sposoben skrbeti zanju. A bivša žena ni imela nič od tega, zato se je še naprej pritoževala prek odvetnice,« pove. Obravnave so si sledile, dokler sodni izvedenec ni napisal sklepa, da je oče neprimeren, mama pa primerna in naj se otroci dodelijo njej. »Imeli smo stanje, ko bi lahko bili vsi zadovoljni. Jaz sem imel skrbništvo ter finančno in drugače skrbel zanju, mama pa takrat, ko ju je želela in imela čas. Nato pa ju je zaradi maščevanja meni odpeljala od njunega stalnega doma, sošolcev in prijateljev. Starejša hči vseskozi živi pri meni, mlajša je pri bivši ženi in je do nedavnega nisem videl enajst mesecev. Rubijo me pri plači za obe. Obrnil sem se na vse institucije, na center za socialno delo, na varuha človekovih pravic, predsedniški urad, ministrstvo za pravosodje, nihče nič. Ko vidijo, kdo je na drugi strani, dvignejo roke. Poleg tega v družbi še vedno velja prepričanje, da otrok po ločitvi pripada materi,« pove naš sogovornik.
Uničeni otroci
Iz popisa leta 2010, ki ga je naredil Statistični urad RS, je razvidno, da sodišča dodelijo otroka v skrbništvo vsakemu šestnajstemu očetu, nekaj več kot šest odstotkov torej, v skupno skrbništvo očetu in materi 14-odstotkov, vsi preostali so dodeljeni v oskrbo materi. »Vem, da ne morem spremeniti sistema, a je marsikdaj krivičen in napačen. Nočem odtegovati najinih otrok materi, ker vem, da otrok potrebuje oba, toda zakaj se ne posluša interesa otrok, zakaj se jih odteguje od doma, prijateljev?« se sprašuje sogovornik.
Zgodbe, ko v svojih egoističnih vojnah, katerih namen je pogosto le maščevanje partnerju, trpijo otroci, je veliko, preveč. Tiste, ki so bile javno razgaljene, so pokazale vso absurdnost dela slovenskega sodstva, nekaterih izvedencev in centrov za socialno delo, na grozljive prijeme, ki jih starši uporabljajo, da obdržijo otroka in drugemu preprečijo stike z njim. Spomnimo se samo primera koroške deklice in sester Jež, ki sta si leta prizadevali, da bi živeli pri očetu, na koncu jima je uspelo celo iztožiti državo. »To so primeri, pri katerih ni zmage, pri katerih so otroci uničeni,« pove odvetnik Boštjan Verstovšek, ki je bil zagovornik očetov v teh dveh javno najodmevnejših primerih in ki že leta opozarja na nedelovanje sistema na področju družinskih zadev. »Splošno gledano bi delal krivico sodstvu, če bi rekel, da ni bilo spremembe na bolje v zadnjih desetih letih. Postopki so manj zamudni, a še vedno niso hitri. Napredek je tudi pri stikih. Prej so lahko matere, ki so se odločile, da njihovi otroci ne bodo imeli stikov z očeti, to počele leta in leta. Sedaj je urejeno tako, da so stiki v najslabšem primeru pod nadzorom na centrih za socialno delo, kar pa je grozno in to zame ni stik. Smo pa daleč od tistega, kar bi moralo biti,« pojasni odvetnik.
»Nikoli mi ne bo jasno, zakaj oče, ki ima pravico do stikov, ne more videti svojega otroka. Pametnega odgovora na to ni, a mame vedno najdejo kakšne izgovore. Najpogostejši je ta, da otrok noče k očetu, prihaja celo do očitkov spolnih zlorab, toleranca do takih izgovorov pa je bila pri nas neverjetna. Mama si lahko privošči vse, če pa oče naredi le en odstotek tistega, kar naredi mama, konča v zaporu. Ko mama prepreči očetu stik z otrokom, je očitno nihče ne kaznuje. Zakaj tožilstva v takih primerih ne vlagajo kazenskih ovadb?« se sprašuje Verstovšek in nadaljuje, da so očetje, ki si želijo skrbništva nad otroki in ohranjanja stikov, pogosto tako obupani, da so pripravljeni pristati na kar koli, samo da bi videli svojega otroka, mame pa zlorabljajo vse pravice, da te stike preprečijo. »In tu je naloga sodišča, da to prepreči,« reče Verstovšek, kajti pravne mehanizme, izvršbe, denarne kazni imamo, zakonodaja je, vendar njeno izvrševanje pač ne deluje.
Problematični izvedenci
Oče, ki nam je zaupal svojo zgodbo, s sodnico in izvedencem milo rečeno ni imel sreče. Verstovšek priznava, da so izvedenci velik problem. »Poglejte ustavno sodišče, kar seveda nima veze z družinskimi zadevami, vedno iščejo vzrok, zakaj ne morejo odločati, ker si ne upajo vsebinsko odločati in se raje obesijo na neki formalizem. To je splošno stanje duha v slovenskem sodstvu. Ni poguma. Vsi se pred nečim tresejo, nihče si ne upa nič odločati in raje pustijo status quo. V tem statusu quo pa nastradajo očetje. Izvedence imamo take, ki so odlični, do podkupljivih, pokvarjenih, takih, ki nikoli ne bi smeli biti izvedenci. Nobeni standardi izdelave izvedenskega mnenja ne obstajajo in ko sem se poglobil v to, sem bil šokiran. Vsak izvedenec sam odloča, kako bo izdelal izvedensko mnenje, katere teste bo naredil, s kom bo opravil pogovor, ali bo opravil pogovor z otrokom v prisotnosti enega od staršev, obeh ali ločeno. Vsak ima svoje standarde in pri enih so ti objektivni, pri drugih katastrofalni. Dopovedati sodniku, da to ni pošteno, je zelo težko, skoraj nemogoče. V tujini testiranja posnamejo in vsak lahko vidi posnetek, ne vem, zakaj bi morali pri nas to skrivati. Skriva se zato, da se prikriva,« pravi Verstovšek.
Zmaga so kakovostni stiki
Odvetnik govori iz prakse na tem področju, iz primerov, ki jih ima zadnje čase resda bolj malo. Preveč obremenjujoči so, pove.
»Pri neki izvedenki smo prišli do popolnih absurdov. Sploh ni imela lastnih otrok. Že moj oče je rekel, da je teorija brez prakse kot tekač brez nog. Nekateri izvedenci imajo usposabljanja, drugi ne, in kakšno je sploh to usposabljanje. Zgodilo se je, da smo tudi že prijavljali izvedence na zbornice, ministrstva in zahtevali, da se preveri njihovo znanje, da nam pošljejo podatke, ali so res izpolnili vse zakonske pogoje in obnavljanje licence. Pa nismo dobili odgovorov. Boj enega človeka s sistemom, proti nasprotni stranki, izvedencu, sodišču, zahteva ogromno časa, volje in denarja, na koncu pa je, četudi zmagaš na evropskem sodišču, minilo že petnajst let in vse skupaj ti nič ne pomaga, le zapravil si veliko denarja in si verjetno uničil življenje. Sodišča se zavedajo, da so redki tisti, ki imajo voljo iti do konca,« realno pove Verstovšek in nadaljuje.
»Iz lastnega entuziazma, ko sem videl, v kako neenakopravnem položaju je teh nekaj odstotkov ubogih očetov, smo vložili nekaj pritožb na evropsko sodišče in tudi zmagali. A slovensko sodstvo je narejeno tako, da večino obsodb z evropskega sodišča in tudi našega ustavnega sodišča ignorira ter dela naprej po starem. Mislil sem, da se bo kaj spremenilo, a se je bistveno premalo.«
Učinkovitega sistema nadzora nad izvedenci in tudi nad sodniki, tistimi, ki kršijo pravice, ni. »Veliko je dobrih sodnikov in izvedencev, a če smo družba, ki se hvali, da so otroci naše največje bogastvo, potem bi morali ljudje, ki odločajo o njihovih usodah, svoje delo jemati resno in se tega zavedati,« doda Verstovšek. Izvedensko mnenje pravno gledano ni obvezujoče, toda po odvetnikovih besedah ga vsi sodniki upoštevajo. Bolj sodijo izvedenci kot sodniki, še pravi. Čudi se tudi, da niso že sami sodniki dali pobude na ministrstvo za pravosodje glede nadzora nad izvedenci. »Potem bi moralo ministrstvo uvesti neke standarde in če bi se delalo po njih, bi najbrž rešili vsaj 80 odstotkov primerov.«
Svojo vlogo vse premalokrat izpolnijo tudi centri za socialno delo. Verstovšek pojasni: »Na ta problem bi morali opozoriti sodniki, kajti ko opozarjamo odvetniki, smo takoj ožigosani za bog ve kaj vse. In zopet je stvar ministrstva, da vse to ustrezno organizira. Z družinsko problematiko dodeljevanja otrok bi se morali ukvarjati delavci, ki se ukvarjajo le s tem, ti ljudje bi morali imeti dodatna znanja, da bi bilo njihovo odločanje kakovostnejše. A nepošteno je valiti krivdo na vse te ljudi, vsak se najbrž trudi po svojih najboljših močeh, odgovorna je država, da vzpostavi sistem. Če smo podpisali vse konvencije in dali v ustavo, da otroci uživajo posebno varstvo, potem naj zagotovi organizacijo centrov tako, da se bo to kakovostno izvajalo. Osebno sem šel skozi vse to in bolje bi bilo, da se ti centri s tem sploh ne bi ukvarjali, kajti od njih ne vidim posebnih koristi.«
Sicer pa je v končni fazi vseeno, komu je otrok formalno dodeljen, je še prepričan Verstovšek. Zanj so zmaga že kakovostni stiki med očetom in otroki, torej dvakrat na teden in vsak drugi konec tedna, kar pomeni, da je otrok pri očetu okoli 40 odstotkov. »Sramota je, da niti tega nismo sposobni zagotoviti,« še pravi.
