Če bi sestavljali lestvico ta hip najmanj priljubljenih ljudi v Sloveniji, bi se na njej prav gotovo znašla trojica gradbenih baronov. Se še spominjate, kako ugledna podjetja so pred leti predstavljali? Danes bi jih javnost utopila v žlici vode. Pa pojdimo po vrsti.

Sredi letošnjega poletja je po 66 letih delovanja umrl še zadnji veliki slovenski gradbeni velikan, tokrat Primorje iz Ajdovščine. Veliko so gradili v Iraku, kasneje v Alžiriji, Libiji in Jordaniji, vrsto pomembnih objektov do gradili tudi v Bosni in Hercegovini, Avstriji, Nemčiji ter na Hrvaškem. Direktor Dušan Črnigoj je moral priznati poraz in njegovo Primorje, jasno, tudi on se je lotil zgrešenega menedžerskega odkupa, je šlo po poti obeh že propadlih velikanov, SCT in Vegrada.

SCT je bil prvi gradbeni velikan, ki je propadel zaradi, saj se ve koga, se govori med ljudmi. Njegovi začetki segajo v leto 1947 in je bilo eno največjih nekoč jugoslovanskih, kasneje slovenskih gradbenih podjetij, ki je uspešno gradilo v tujini. V Iraku, Kuvajtu, Libiji in še kje so zgradili številne ceste, letališča in druge objekte, ki tem državam služijo še danes, poleg tega pa ogromno število znanih in neznanih vojaških objektov, od bunkerjev, vojaških letališč do pristanišč.

Po slovenski osamosvojitvi so se lotili izgradnje tako imenovanega avtocestnega križa, ki smo ga, kot se je ugotovilo kasneje, krepko preplačali. In ko se je prvi mož SCT Ivan Zidar z najtesnejšimi sodelavci lotil menedžerskega odkupa podjetja, dela pri avtocestah praktično ni bilo več, se je začela pot navzdol.

Naglavni grehi "nedotakljivih"

Podobno je bilo z velenjskim Vegradom, kjer se je direktorica Hilda Tovšak, ki je bila v tem podjetju večji del 32-letne kariere in ga je zadnjih deset let tudi vodila, vmes je bila celo v politiki kot članica Peterletovih krščanskih demokratov, umaknila.

Danes ne prizna nobene od obtožb, tako kot krivde ne priznavajo niti Zidar, Črnigoj in preostali direktorji propadlih gradbenih podjetij. Začnemo lahko z grosupeljskim GPG, mariborskim Konstruktorjem, Kraškim zidarjem…

Očitno so iz spomina izbrisali 12. februar 2008, ko so policisti v okviru preiskave gospodarskega kriminala priprli vodje vseh treh velikih gradbenih podjetij. Mnogim je ostal v spominu postarani in presenečeni Ivan Zidar, ki je pred kamerami stežka izstopil iz policijske marice. Tako se je začela afera Čista lopata, ko je bilo obtoženih osem ljudi zaradi kaznivih dejanj sprejemanja in dajanja daril pri postopku javnega naročila za gradnjo kontrolnega stolpa na brniškem letališču. Do domnevnega dogovarjanja pri poslih naj bi prišlo šele v zadnjih letih in čeprav so obstajali sumi, da se je to dogajalo že veliko prej, se ni nihče zganil. Vsi trije so bili bolj ali manj "nedotakljivi" in so nemoteno pridobivali velike državne gradbene posle - za vsako ceno, ki so si jo postavili.

Sojenje v aferi Čista lopata se je začelo oktobra 2010 in bilo je skoraj nepredstavljivo, da so se na sodišču znašli trije veliki direktorji, ki smo jih v vsaj dveh samostojnih slovenskih desetletjih zagotovo zelo preplačali.

Vsak svojega bogastva kovač

Vsem na očeh je naprej Ivan Zidar. Njegovo premoženje je ocenjeno na več kot 46 milijonov evrov in je bil med petnajstimi najbogatejšimi Slovenci. Najbolj znan je po tem, da je bil "državni gradbenik", ki je zgradil slovenski avtocestni križ in zaradi katerega je povprečna cena kilometra slovenske avtoceste kar enajst milijonov evrov, kar je med svetovnimi rekordi.

In drugi Zidarjevi rekordi? Gradnjo šentviškega predora je z aneksi povečal z 48 na 170 milijonov evrov, gradnjo pediatrične klinike je podražil s 50 na 96 milijonov evrov in še veliko je bilo aneksov, ki so mu jih podpisovali državni vlagatelji. Brez besed! Po privatizaciji in po odmevnem prijetju je Zidar javnosti "prodal" zgodbo o tem, da je za SCT pridobil avtocestni megaposel v Libiji v vrednosti neverjetnih 330 milijonov evrov. Nihče ni podvomil, celo potem ne, ko je naznanil, da je v Libiji dobil milijardni posel v evrih. Kdo je bil bolj premeten ali pa naiven pri tem zamegljevanju resnice?

Nič krivi, nič dolžni

Podobno "nedotakljiva" je bila tudi prva dama velenjskega Vegrada Hilda Tovšak, ki je še poleti 2009 javno trdila, da nima problemov, čeprav so ji banke upnice že začele zasegati gradbeno mehanizacijo. Bila je tako nedotakljiva, da so jo nadzorniki družbe dva tedna prosili za poročilo o solventnosti družbe in je insolventnost priznala po dveh tednih, ko je brez vednosti nadzornikov vložila predlog za prisilno poravnavo.

Več v tiskani izdaji!