Kipi neprecenljive vrednosti, antični kovanci, stara orožja, od mečev, sekir in helebard do bodal, vse to je mogoče zelo dobro prodati, tako da je nezakonita trgovina s starinami po zadnjih podatkih najhitreje rastoči trg na svetu. Združeni narodi ocenjujejo, da je letni promet tega trga do osem milijard dolarjev. Tako sodi nezakonita trgovina s starinami, poleg trgovine z drogami, orožjem in ljudmi, med najdonosnejše posle na svetu. Trgovci s starinami so prisotni povsod po svetu, posebno pa so prizadete dežele, v katerih so nekdaj cvetele antične kulture: Irak, Iran, Sirija, Turčija, Grčija, Italija in Španija. Od Sicilije do Ukrajine so oropane številne cerkve in iz njih odneseni prav tisti predmeti, ki zanimajo bogate zbiratelje iz Londona, New Yorka ali Pariza. Posebno prizadet je že od časa zalivske vojne Irak. Samo nekaj mesecev je trajalo, da so roparji odprli in izropali ostanke velikih antičnih mest, ki so ostala pod zemljo pet tisoč let bolj ali manj nedotaknjena. Za seboj so pustili opustošeno pokrajino, ki je podobna mesečevi površini. Tako je denimo videti antično mesto Umm-al-Gharib iz zraka, kot bi ga večkrat bombardirali.
Sekira s klinopisom
Antični objekti veljajo dandanes za naložbe z nadpovprečno donosnostjo. Tveganje, da bi morali nezakonito kupljene objekte nekoč vrniti antičnim državam, je izredno majhno. Le redko uspe pravim lastnikom, to so države, od koder izvirajo ti antični predmeti, svoje lastništvo tudi sodno uveljaviti. Včasih jim to vendarle uspe. Leta 2005 je strokovni sodelavec nizozemske policije opazil na sejmu starin bronasto sekiro z vrisanim klinopisom. Izkazalo se je, da je bila to štiri tisoč let stara osebna sekira sumerskega kralja Šulgija, ki je kraljeval v mestu Uruk. On je bil tisti, ki je kot prvi ukazal, da je potrebno temeljne zakone tudi zapisati. Sekira je bila znamenje kraljevske moči in kot taka ne bi smela nikoli priti iz Iraka. Po koncu sejma se je sekira znašla pri nemškem trgovcu s starinami, kjer so jo sodno zasegli, leta 2009 pa slavnostno vrnili iraškemu ministrskemu predsedniku. Tatov, ki so to sekiro ukradli iz iraškega muzeja, niso nikoli našli.
Z nezakonitimi izkopavanji se v deželah političnih nemirov in vojn ukvarjajo predvsem kmetje in revni meščani, ki jih je vojna pripeljala na rob preživetja. Mednarodne kriminalne združbe s široko razpredeno mrežo pomagačev njihovo stisko izkoriščajo, saj vedo, da bodo nesrečniki zadovoljni z minimalnim plačilom, čeprav se potem njihove najdene starine prodajajo po nezaslišano visokih cenah. Tako je dosegla osem centimetrov velika kamnita figura leva iz četrtega tisočletja pred štetjem na dražbi neverjetnih 57 milijonov dolarjev.
Antični predmeti služijo kriminalnim organizacijam tudi za učinkovito pranje denarja in po prepričanju ameriških ter iraških oblasti tudi za financiranje terorističnih dejanj. Tako naj bi eden od teroristov, ki je sodeloval v napadu 11. septembra, financiral svoje učenje za pilota z nezakonito prodajo starin iz Afganistana. Toda tudi po evropskih tleh mrgoli »iskalcev zakladov«, ki s kovinskimi detektorji rijejo po tleh. Včasih so to tudi premožnejši meščani, ki jim pustolovska žilica ne da miru. Leta 2006 je nemška policija na avtocesti pri rutinskem pregledu ustavila star kombi in v prtljažniku v vreči odkrila 488 starih kovancev iz zlata, srebra in bakra. Vozniški par se je izgovarjal, da je vse to podedovano, toda numizmatiki so povedali, da izhajajo kovanci in starega kraljestva, ki je nekoč obstajalo med Črnim in Azovskim morjem s središčem na polotoku Krimu.
Dolga pot iz Azije v Evropo
Dandanes se najbolje prodajajo antične starine v Londonu in Parizu, medtem ko je Švica postala nepriljubljena zaradi ostrih ukrepov tamkajšnjih oblasti za nezakonito prodajo starin. Kakšne so posledice ropanja kulturne dediščine v nekaterih državah, najbolje označi primer Kambodže, kjer se nahaja ena od svetovnih znamenitosti – tempelj Angkor Wat. Ta biser gradbeništva je sicer od leta 1994 obširno zaščiten, kar pa ne pomaga prav veliko. Kipi v templjih in na prostem se selijo predvsem na Tajsko, kjer jih hranijo v odročnih kotih trgovcev s starinami, nato pa nadaljujejo svojo pot v Hongkong in v velike galerije v Evropi in ZDA.
Tudi afriške dežele niso na boljšem. Iz narodnih muzejev nenadoma izginjajo cele kolekcije dragocenih lesenih mask. Neverjetno je, kar se je dogodilo v Narodnem muzeju Demokratične republike Kongo v Kinšasi. Pred nekaj leti so ugotovili, da je izginila polovica od 50.000 lesenih mask. Vse maske so bile sicer fotografirane, toda to pri iskanju ne bo pomagalo veliko. Izginile so v zasebnih zbirkah ljubiteljev afriške umetnosti.
