»Ko sem spremljala sina v vrtec, sem opazila, da otroke zelo zanima moja drugačnost. Večkrat so pristopili k meni in me spraševali o mojem hendikepu, zakaj sem na vozičku in podobno. Opazila sem, da mali otroci še nimajo razvitih negativnih stereotipov, ki jih velikokrat opazimo pri starejših. Zato sem že pred šestimi leti začela razmišljati o tem, kako bi to tematiko približali otrokom,« je pripovedovala Katrin Modic, ena od izvajalk projektne skupine Bontonček, v okviru katere že pet let pripravljajo delavnice največkrat v ljubljanskih, občasno pa tudi po ostalih šolah po Sloveniji.
Kar četrtino ljubljanskih šol so v tem času že obiskali in odziv je izredno dober. Enako je bilo tudi tokrat, ko smo se jim pridružili v osnovni šoli Valentina Vodnika, kjer so imeli kulturni dan.
»To je bil zagotovo eden najboljših kulturnih dni,« je dejala učiteljica Nada Benčina, ki je bila še sama presenečena nad tako doživetim in radovednim odzivom učencev šestih in sedmih razredov. »Pomembno se mi zdi, da otroci iz prve roke izvedo, kako živijo hendikepirani. Mi jim lahko predavamo karkoli, vendar se jih ne dotakne toliko kot takrat, ko izvedo, kako se v vsakdanji praksi spoprijemajo z drugačnostjo.«
Prav to je bilo tisto, kar je tudi učence najbolj navdušilo. Vsi imajo namreč ogromno vprašanj in ni malo primerov, ko imajo tudi na šoli ali v svoji domači okolici nekoga s hendikepom, vendar niti ne vedo, kako bi k njemu pristopili, kaj šele kaj drugega. S tem ko jim hendikepirani sami odgovorijo in razložijo vse, kar jih zanima, odnos postane pristnejši, zagate se razblinijo. »Zato je dobro, da projekt izvajamo hendikepirani,« pravi Mirica Ačko, ena od izvajalk delavnic. »S tem sporočamo, da smo mi tisti, ki lahko najbolj konkretno govorimo, kako živimo, kaj delamo in svojega hendikepa ne vidimo kot nekaj posebnega, temveč je ta del nas. Ker je opazen, pri otrocih in tudi učiteljih povzroča zelo različne, včasih zanimive odzive.«
Tudi Viki Vertačnik, ki sicer sodeluje pri številnih projektih, ni niti za trenutek premišljeval, da se ne bi pridružil projektu. Preprosto je to storil zato, ker se mu zdi, da je potreba po predstavljanju hendikepov zdravim res ogromna. »Če bi lahko omenjene delavnice in predavanja spremljale cele generacije ljudi, bi se to dolgoročno zagotovo poznalo pri sprejemanju in razumevanju nas hendikepiranih in naših potreb.«
Eden glavnih razlogov za obstoj stereotipov in predsodkov je predvsem sistemska izločenost hendikepiranih posameznikov iz skoraj vseh sfer družbenega življenja, kar posledično pomeni tudi njihovo nevidnost, pomanjkanje pozitivnih zgledov za hendikepirane otroke in daje podlago za ohranjanje negativnih stereotipov in predsodkov, ki jih starejši, največkrat prav zaradi svoje nevednosti, prenašajo na mlajše. Na delavnicah sami govorijo o tem, kako želijo, da se drugi vedejo do njih in tudi česa ne želijo, kar si otroci zelo dobro zapomnijo.
Pri izvajanju delavnic uporabljajo veliko konkretnih pripomočkov, tako se lahko otroci na primer zapeljejo po razredu z vozičkom, preizkusijo belo palico, se igrajo z različnimi družabnimi igrami, ki so prirejene za slepe (šah, človek, ne jezi se, domine…).
»Odzivi otrok so vedno zelo dobri,« pravi Vertačnik, ni jih malo, za katere je to pravzaprav prvi osebni stik, ki ga imajo s hendikepiranimi. S pomočjo projekta učenci spoznajo različne vrste hendikepiranosti, nekateri jih imajo tudi več. Vključeni so slepi, slabovidni, ljudje na vozičkih, imajo izvajalko, ki jeclja, drugo, ki hodi s pomočjo bergel, občasno pripeljejo koga, ki ima kronično bolezen, gluhe…
Vprašanja vedno postavljajo v pozitivni smeri. Katrin Modic pristavi, da je imela že veliko primerov, ko so ji otroci povedali, da so začutili olajšanje, ko so jo lahko vprašali o nekaterih stvareh, denimo, kako se usedemo v avto. »Starši o tem z otroki redko spregovorijo, kar opazim na primer v trgovini, ko otrok vpraša mamo, zakaj je neka gospa na vozičku. Mati mu kratko odgovori, naj bo tiho in naj gre stran. Mi želimo prav nasprotno, zato spodbujamo otroke, da nas vprašajo brez zadržkov karkoli. V resnici je takih zadržkov pri starejših več kot pri mlajših, zato je smiselno takšne delavnice izvajati že pri najmlajših, ki potem tudi različnost med ljudmi sprejemajo kot priložnost in so tudi sami pozorni na potrebe, ki jih ima posameznik.«
