Menda je v prvem poskusu dobro pisal prvi dan in druga dva dneva slabo. Naslednje leto se je bolje pripravil za druga dneva, pa menda ni bil dober v prvem delu. Zdaj spravljivo ugotavlja: »Pri ustvarjalnem delu ni logike. Dosti je povezano z osebnim mnenjem ali okusom, pa marsikaj tudi z dnevno formo.« Čas med tremi leti sprejemnih izpitov je porabil za to, da je šel najprej decembra 1991 v Teritorialno obrambo v kasarno v Šentvidu, po drugem padcu se je prijavil v bistriškem podjetju Emmi, ki je predelovalo stare avtomobile. Najprej je dobil prakso, potem pa še redno delo. »Bila je izjemna izkušnja. Morda je bilo malce naivno, ampak kljub temu sem s prvimi risbami prišel v stik z avtomobilskimi oblikovalci.« V tem času so ga na akademiji v Ljubljani še tretjič zavrnili in začel je razmišljati, da bi odšel v Italijo. Risbe so jim bile všeč, celo nekaj italijanščine se je naučil.

Dobrodošel v Nemčiji

Potem je prek znanca z Avto magazina Georga Gedla, sicer tudi avtomobilskega oblikovalca, dobil zvezo na šoli v Phorzheimu. »Gedlovemu prijatelju na šoli sem poslal nekaj skic, recimo, kako si predstavljam naslednjega golfa in podobno. In po pošti mi je sporočili, da imam talent.« Takrat triindvajsetletnemu Lešniku je profesor predlagal, naj se prijavi na šolo. Samo za smer avtomobilsko oblikovanje je bilo leta 1994 prijavljenih nekaj več kot sto oblikovalcev. Osem so jih sprejeli. Lešnik pa je imel edini vse točke, najvišjo možno oceno. »Lahko bi rekel, da sem imel po treh poskusih v Ljubljani določene izkušnje,« se muza Lešnik, a hkrati prizna, da sta bila nemški in slovenski izpit povsem drugačna. Nemški profesorji so zahtevali, naj kandidati narišejo, kako delujeta dežnik ali kolo – brez besed, samo s slikami. Lešniku, ki je v Mariboru končal srednjo strojno šolo, so takšne naloge ležale.

Po končani šoli v Phorzheimu je postal oblikovalec avtomobilov pri Volkswagnu in začel je risati skice avtomobilov. »Ljudje me še vedno sprašujejo, češ pa kaj ti delaš ves dan… Mislijo, da si za risalno desko in rišeš nekakšne linije. Pa ni tako. Podjetje, kot je v našem primeru Mercedes, mora imeti dobro osnovno idejo ali vodilo. Ne gre samo za en model, gre za vseh trideset modelov. Vso generacijo bomo spremenili v petnajstih letih,« razlaga Lešnik in dodaja, da razvoj enega modela od ideje, prve skice do serijske proizvodnje traja kar štiri leta. »Oblikovanje mercedesa C, ki ga ravno zdaj predstavljamo v Marseillu, se je začelo leta 2010. Ampak mi se nismo usedli za mizo in takrat začeli risati skice. Leta 2008, ko je prišel nov šef, so hoteli nekaj spremeniti, in ko sem se priključil ekipi januarja 2009, smo vse leto porabili za kreiranje strategije. Nismo razmišljali o posameznih modelih, ampak smo definirali osnovno obliko za vse naše avtomobile. Banalno rečeno, če so bili prej bolj oglati, bodo zdaj bolj okrogli. Bolj čustvene oblike in napete površine.«

Oblikuje v srebrni barvi

Mariborski oblikovalec na delu v Stuttgartu je eden redkih, ki poznajo vse oblike Mercedesovih avtomobilov, ki bodo prišli na trg do leta 2017. In mi, ki o avtih, še posebno tako prestižnih, ne vemo veliko, postavimo vprašanje, v kateri barvi si oblikovalec predstavlja avto, medtem ko ga ustvarja. Saj veste, ferrariji so vedno rdeči… »Enostavno je,« pravi Lešnik, »oblika je ena sama, barv je pa kakšnih deset.«

Ampak vseeno obstaja barva, ki obliko, ki si jo je zamislil mojster, najbolje poudari. »To je srebrna barva in to je tudi razlog, da velika večina podjetij na svetu oblikuje avtomobile v srebrni barvi. Če komu kakšna linija na avtu ni všeč, naj pogleda avto v črni barvi, pa te linije sploh ne bo več videl.« Črna barva je po Lešnikovem mnenju najslabša barva, kar se oblike tiče. Za njega je najbolj erotičen avto vseh časov športni mercedes SL iz petdesetih v srebrni barvi in s temno rdečimi usnjenimi sedeži. Ferrariji pa mu nikoli niso bili všeč. Mimogrede, kupci na koncu v večini kupujejo vse odtenke sivo srebrne, črno ali pa belo barvo.

Avto prihodnosti ne bo samo lepo oblikovan, ampak bo varen in še več, ne bo ga treba voziti. Konec koncev je imelo njegovo podjetje v osemdesetih prvo serijsko zračno blazino. »Ko se je leta 1997 na losovem testu prevrnil model A, so v vse avtomobile vgradili sistem ESP, kar imajo zdaj po zakonu vsi avtomobili v Evropi. Trenutno največ delamo pri sistemu, po katerem avto vozi sam. Avtomobili imajo za sprednjim ogledalom kameri, ki spremljata vse, kar se okoli vozila dogaja. Volan lahko spustiš za 10 sekund in avto vozi avtomatsko, tudi v ovinek. Ampak samo 10 sekund, ker po evropskih zakonih avto še ne sme voziti sam,« je navdušen mariborski oblikovalec, ki meni, da gre za izjemno inovacijo na področju varnosti v prometu, ki je za zdaj v celoti dovoljena samo v ameriški Nevadi.

Lešnik, ki se je v Portorož pripeljal z avtom, trenutno vozi službeni terenski avto mercedes GLK, to je njegov zimski model, poleti pa ga bo zamenjal za vremenu primernejšega, dobil bo prestižni CLS shooting brake. »To je pa zelo 'orng' avto,« se smeji Lešnik, ki potrebuje malce večje vozilo, v Nemčiji si je namreč ustvaril družino in v Slovenijo pride zelo redko. Mogoče na kakšno predavanje tistim, ki so ga pred leti zavrnili in ki zdaj lahko na naših cestah gledajo avtomobile, ki jih oblikujejo slovensko znanje in slovenske ideje.