Pa res, zakaj? Voda ni nafta, ki jo skuriš, pa je ni več. V naravi kroži, brez konca in kraja. Pa vendar več kot milijardi prebivalcev našega planeta primanjkuje čiste pitne vode, povprečni Američan pa je vsak dan porabi 500 litrov ali več. Slovenija sodi med države z največjo količino pitne vode.

Zakaj potemtakem taka panika, taka gonja za varčevanjem? »Pojma nimam,« pravi Peter Suhadolnik, strokovni delavec na Inštitutu za vode Republike Slovenije. »To že vemo, da imamo vode med poplavami preveč, da nas včasih tu ali tam pesti suša. Toda to so naravni pojavi in procesi.«

Človek nanje nima vpliva?

»No, seveda ga nekaj ima. Zaradi kmetijstva je izsušil precejšnje površine. Tudi vodni sistem smo uredili tako, da voda hitreje odteka in so poleti težave. Vodotoke so tako regulirali, da so struge skrajšali in pospešili padec. Saj veste, če ni ovinkov, gre hitro. Kar pa na količino vode seveda ne vpliva, ta res večno kroži.«

Voda ne izgine

Torej je vseeno, ali voda teče mimo moje hiše ali pa skoznjo?

»Vseeno, le položnica bo višja, a to je že druga zgodba.«

Zakaj torej panika? Avstralski proračunski svet terja, naj plavalci v bazenih ne požirajo vode. Veliko vode da potrošijo tudi zaradi kopalk, ki jo vpijajo, zato priporočajo minimalke… Smešno zveni.

»Res je. Doma smo priključeni na javni vodovod, čeprav imamo tudi staro vaško zajetje. Ljudje so se od nekdaj naseljevali k vodnim virom. Zdaj prehajajo v javno upravljanje, tudi tam, kjer so si vodovode postavili čisto sami.«

Mar ni to poseg v osnovne človekove pravice?

»No ja, nekaj javnega nadzora že mora biti, že zaradi zdravja. Postane pa vse skupaj cinično, ko ob kristalno čisti vodi, ki ti izvira za hišo, dobiš klorirano iz vodovoda. Zjezijo te še položnice, ki že dolgo niso več majhne, vse dražja je voda.«

Ker z vodarino komunalna podjetja vzdržujejo in obnavljajo vodovode?

»Ne poznam njihovih bilanc, a dvomim, da je to edini vzrok podražitev. Gre za nevaren pojav, ko zasebne vodne vire narediš javne, zdaj pa beremo, da naj bi jih privatizirali, zanje delili koncesije. Sploh je cena vode sporno področje. Če jo zlivaš na solato na vrtu in je torej niti najmanj ne umažeš, boš za čiščenje vode prispeval več kot oni, ki je spusti sicer manjšo količino, a hudo onesnaženo. Čiščenje vode je velik posel in vse večji postaja.«

Brez dobrih namenov

Misel na privatizacijo vode je precej srhljiva…

»Res je. Človek postane sumničav, tu ne vidim kakšnih dobrih namenov. Za koncesije namreč ni nobenega pametnega vzroka. Nevarno in neumno torej. Naši sistemi namreč dobro delujejo, so v sorazmerno dobrem stanju. Če imajo denimo Prekmurci težave z vodo, ki jo je ogrozilo kmetijstvo, jih zdaj rešujejo z vodovodom z Goričkega. Naš inštitut ima tri strateške načrte, za upravljanje voda, za upravljanje z morskim okoljem, za zmanjšanje vpliva poplav. Vodotoki so ocenjeni dobro, stanje voda ugodno, nobenih dramatičnih sprememb ne potrebujemo.«

Niti pri vplivih človeka?

»To reši dobra kanalizacija. Kmete je treba osveščati in skrbeti za uporabo primernih gnojil in škropiv, Kras seveda terja posebno skrb, vse kar se na njem dogaja, pride dol, v podtalnico.«

Nam lahko rešite uganko? Zakaj vodovodna podjetja kličejo k varčevanju z vodo, ki jo tržijo in od nje živijo? Kot bi Petrol pozival, naj se vsi vozimo le s kolesi?

»Ne, ne morem, te logike ne razumem. Res imajo nekaj stroškov, da vodo spravijo do uporabnikov, a o višini položnic sva nekaj že rekla. Nobene pametne potrebe po tem ne vidim.«

Naj vse uredi narava

Vsaka kaplja šteje, je njihov slogan.

»Tak slogan mirno odnese voda. Vse je rešljivo. Vodotoke, ki so jih prej krajšali in ravnali, zdaj daljšajo in vijugajo. Ravnanje je bilo pravzaprav zaščita zasebne lastnine zemljišč, da jih voda ne odnaša, premika, poplavlja. Kučnico, mejno reko z Avstrijo, je poravnala politika, da je po njej tekla meja. S 55 kilometrov so jo skrajšali na 25. Zdaj jo družno z Avstrijci spet spravljajo nazaj.

Sam menim, da je vode najbolje prepustiti naravnemu razvoju. Nekaj časa traja, a je najcenejši in najbolj učinkovit. Vsak poseg v vodo, še tako skrbno načrtovan, namreč lahko prinese nepredvidljive posledice. Čim manj z bagri, pravim, pa ima prav zavod za varstvo dosti opravka s težko mehanizacijo.«

Ponesrečeno uvajanje davka na nepremičnine je tudi tu razgrnilo nekaj težav in neumnosti.

»Katastri so res neurejeni. Nekdo ima parcelo na tritočju Save, Ljubljanice in kamniške Bistrice. Vode ubirajo svoja pota, zemljišče je zanj popolnoma neuporabno, pa mu katastrskega dohodka za nobeno ceno nočejo zmanjšati. Zdaj se boji še davka. Pisali ste o drugem, ki ima parcelo pod gladino Save. Podobne težave. Pri cestah se še kaj reši, pri vodah so postopki neverjetno dolgi in zapleteni.«

Dajmo vodi prostor, še en slogan?

»Ta vsaj ima nekaj soli. Če posegaš v vodotok, ki teče čez zemljišče enega lastnika, še gre, če sta lastnika dva, na vsakem bregu eden, je hudič. Komu bo odneslo, komu naneslo…«

V varčevanju z vodo torej ne vidite nobenega smisla?

»Na tem področju dovolj naredijo že položnice. Kot pri elektriki.«