Zaporniški raj v Dubaju
Je kupnina tajkunov doma, jo je v tujino na posebne račune pospravila politika prek zaupnih odpiralcev podjetij v poštnem nabiralniku? Če je bil denar doma z banke nakazan za privatizacijske prevzeme podjetij, je pot denarja sledljiva in se natančno ve, kam je poniknil in presahnil. Popolnoma transparentno je, da je Kapitalska družba (Kad, ki skrbi tudi za pokojninski sklad) kot upravitelj državnega premoženja zadnjih deset let milijone evrov pognala za nakup najbolj razkošnih poslovnih prostorov (Steklena palača za Bežigradom), nakupili so dragocene garaže v Glavarjevi rezidenci (blizu Steklene palače) za nekaj deset vodilnih, da se ne bi utrujali s parkirnimi avtomati ali da bi celo sami plačali parkirnino iz sicer bajnih mesečnih zaslužkov. Šef Kada, ki mu pravijo najbolj nedotakljiv gospodar Slovenije, Borut Jamnik, je bistro ugotovil, da je s koncem tajkunstva tudi konec sladkega življenja Kada, kajti še vedno veliki dohodki od velikih državnih podjetij so morali prvenstveno polniti pokojninski sklad. Zato se je porodila in izpeljala ideja, da Kad ustanovi Modro zavarovalnico, kamor se je preselil na vodilno mesto tudi Borut Jamnik. Ideja je bila kristalno jasna, na Kadu naj ostanejo slabe terjatve, ki obetajo slabitev pokojninskega sklada, portfelji (zakladno premoženje) zavarovalnice pa se polnijo iz dohodkov še vedno uspešnih državnih družb in podjetij. Gre za nekakšen vzorec po ameriškem Fedu (zvezne rezerve), ki pa pri nas ni namenjen reševanju krize, temveč kot novo dvorišče za bogatenje že tako bogatih.
Po uradnih podatkih poslancev in ministrov je največ tajkunskega denarja in provizij od prodaje državnega premoženja tujcem (recimo jeklarska industrija) izginilo za časa prve vlade Janeza Janše. Takrat je bil uničen prej dobro delujoči igralniški velikan Hit (za nadzor je skrbel tudi avstralski častni konzul Viktor Baraga, sicer grosupeljski sošolec in zaupen prijatelj predsednika SDS Janeza Janše), »zaribala« je podružnica NLB v Trstu, potem ko je dajala nenavadne kredite za bodoče bencinske črpalke Petrola na Balkanu. Idejni center za balkanske posle Petrola (tudi v Petrolu je bil nadzornik Viktor Baraga) je bil v Sarajevu, kjer se šele zdaj raziskujejo podrobnosti poslovanja. Iz zlatega obdobja SDS ostajajo namnožena navidezna podjetja neznanih znanih Slovencev v Singapurju, kjer zdaj naši prebežniki z denarjem ugotavljajo, da so se skrili z dežja pod kap. Ugotovili so namreč, da singapursko mrežo podjetij s poštnimi nabiralniki kontrolirajo srbski zavezniki ruskih bank na Daljnem vzhodu. Singapur, Tajvan in Dubaj so sicer trenutno že neugodne davčne oaze, toda še vedno bolj varne kot Kajmanski otoki, Liechtenstein, Švica ali Ciper, kjer delujejo množice sledilcev kapitala iz Evropske unije. Zanimivo, da je Dubaj priljubljena poslovna destinacija tudi Gospodarske zbornice Slovenije (Samo Hribar Milič ima v Dubaju odlične stike in brata Stojana), ki sluti v Združenih arabskih emiratih ogromno prostega denarja, ki bi se lahko selil v Slovenijo. V Dubaju je zgledno in legalno z dobrodošlico prijavljena le naša teniška igralka Katarina Srebotnik (ki pa na Arabskem polotoku ne bi živela za vedno), o prebegu v Dubaj pa sta razmišljala tudi Simona Dimic in njen zadnji delodajalec Tomaž Lovše. Toda v Dubaju si takšnih novih stanovalcev niti najmanj ne želijo. Vemo vsaj za tri nekdaj v Sloveniji razvpite poslovneže, tajkunske svetovalce, ki so se umaknili v Dubaj, kjer so se srečali z realno stvarno pretkanostjo mohamedanske (v Sloveniji je blažja oblika bizantinska) poslovnosti, si nabrali navidezno ugodne kredite in ostali brez vsega. Tudi brez potnih listov. Zdaj čakajo na sojenje (za dolžnike ni milosti kot pri nas, kjer je sodba na zaporno kazen podobna zunajšolskim dejavnostim) in dolgoletni zapor ali pa na strel pri poskusu pobega iz države.
Berufsverbot za ekonomiste, bankirje in advokate
Posebej bi bilo treba obelodaniti in poklicati na odgovornost z javnim spiskom imena in priimke slovenskih ekonomskih »znanstvenikov« in strokovnjakov, ki so svetovali podjetjem, državnim družbam ali delovali kot nadzorniki, visoki državni uslužbenci, sekretarji ali celo ministri. Kaj vse je prihajalo kot sveta resnica z ekonomske fakultete s teorijo iz ameriških učbenikov v realno življenje slovenskega gospodarstva. Seveda so vsi nastopali z avtoriteto mastnih doktorskih naslovov in bogato služili. Od dr. Tee Petrin do dr. Mateja Lahovnika, dr. Maksa Tajnikarja in celo dr. Bogomirja Kovača, če od nekaj desetin pametnjakovičev naštejemo le najbolj prepoznavne, vključno z nasveti ideologa ameriškega neoliberalizma dr. Egona Zakrajška. Za njimi so ostala premnoga gospodarska pogorišča. Če začnemo s Tamom, nadaljujemo s TEŠ 6, Adrio Airways, Drogo, Kolinsko, obema pivovarnama, Fructalom, Radensko, Muro in nazadnje še z Mercatorjem.
Pri pretresu poslovanja desetih slovenskih bank po nalogu Evropske banke bi morala vlada brez oklevanja sestaviti javen spisek slovenske tajkunske bankokracije. Kmalu bi se izkazalo, da bi pravzaprav namesto zaprtih že obsojenih tajkunov morali sedeti bankirji, ki so si v času tajkunskih kreditov nagrmadili velikansko osebno premoženje. Samo izvor veličastnih vil in stanovanj v Portorožu in Kranjski Gori je treba prevetriti, pa bo takoj jasno, koliko so morali odšteti tajkuni bankirjem za tajkunske kredite. Kljub vsemu spoštovanju do varovanja človekovih pravic bi bilo umestno sestaviti pravi berufverbot (prepoved opravljanja poklica) za točno določene bankirje. Vzorčna oholost in vzvišenost bankirjev sta se pokazali prav v primeru guvernerja dr. Marka Kranjca, ki je za svojo nesposobnost zahteval skrajno nespodobno plačilo 40.000 evrov za neizkoriščen letni dopust. Verjetno se med delovnim časom ni preveč naprezal, tako da dopusta niti ni bil potreben. Sicer pa naj novi guverner Boštjan Jazbec javno pove, kako se je končalo zadnje dejanje Kranjca na sestanku z Evropsko banko, da bo tudi običajnim ljudem jasno, kdo je upravljal njihov denar.
Posebno poglavje pa so razvpite slovenske advokatske pisarne, ki imajo tako moč, da so dosegle celo, da se njihovo premoženje (menda zaradi varovanja dobrega imena strank) ne sme uvrščati na lestvice bogatih Slovencev. Se pa že grizejo tudi med sabo, saj odvetniki kar tekmujejo, kdo bi zlil več blata na Mira Senico in odvrnil pozornost od svojih umazanij (enako velja za določene notarje). Odvetniška zbornica, ki bi morala skrbeti za čast in moralo poklica, se ukvarja le s ščitenjem svojih članov, ko zabredejo na stranpoti.
