Ustalili so se v Celju

Tam v drugem nadstropju so svoje domovanje končno dobili štirje otroci in njihova mama Valerija. Sedemintrideset let ji je in če je v vsem času česa vesela, poleg svojih otrok, ki so na srečo zdravi in živahni, je dejstvo, da je končno dobila streho nad glavo. Pred tremi leti se je to zgodilo. »Nisem Celjanka, pač pa Gorenjka, tam sem tudi živela večji del mladosti in v prvem zakonu. Kasneje sem se preselila na Štajersko, na Ptuju smo bili, tam sem živela z drugim partnerjem. Pa se noben ni izšel, kot se na žalost pogosto dogaja. Iz prvega zakona sem obdržala dva otroka, iz drugega jih imam tri. Potem sem se zaradi različnih razlogov zatekla v varno hišo v Slovenj Gradec, ko pa mi je bivanje tam poteklo, sem zaprosila za preživetje v materinskem domu. In so mi začasno sobico ponudili tu v Celju. Zaprosila sem za neprofitno stanovanje, tudi če bi bilo majhno, bi bilo za nas čudovito. Celjske Nepremičnine so mi potem na podlagi svojih predpisov dodelile to stanovanje, ki je veliko. In zdaj smo v njem srečni. Končno imamo svojo streho nad glavo, vsaj nekaj v tem sicer hudo bednem življenju,« začenja svojo pripoved Valerija, ki je bila nekoč tudi dobra športnica, atletinja in gimnastičarka. A ti časi, to obdobje lepega življenja, ko se je lahko ubadala s športom, so ostali samo še lepi, zbledeli spomini.

Realnost je povsem drugačna, siva, moreča, ki jo pogosto napeljuje na misel, da bi svojo zgodbo na hitro končala in končala vse te muke, ki ne vodijo nikamor. »Pa se vedno spomnim, da imam le pet otrok, da jih je treba spraviti v življenje, do poklica in, če bo sreča, tudi do kruha. In potem vztrajam. Štirje so zdaj pri meni. Najstarejši Matic, sedemnajst let mu je, hodi na medijsko šolo v Celju, štirinajstletni Robert gre v deveti razred, pravi, da se bo potem učil gostinstva, za kuharja namerava iti, Giuliano in Kasandra hodita v nižje razrede osnovne šole, najmlajša Lana pa je bila dodeljena drugemu partnerju in je ostala pri njem oziroma pri babici. Pa imamo stalne stike, samo tako se je odločila in njeno željo smo upoštevali.«

Za šivilje ni služb

Valerija je po poklicu šivilja, krojačica obenem, a je že dalj časa brez službe. Deloma zato, ker v tem poklicu ni možnosti za zaposlovanje, deloma pa zaradi otrok, ker je vedno bila v glavnem v vlogi matere in gospodinje. »S štirimi otroki, ki so zdaj pri meni, prej pa s petimi, je veliko dela, verjemite, hkrati pa sem bila v vlogi gospodinje, ko smo še živeli pri drugem partnerju, tam sta bila še mama in oče pa še bolna babica. Nekdo je moral skrbeti za vse, to delo je padlo name. Potem ni bilo več zaposlitve. Dela v tem poklicu ni ravno na pretek, zame pa je še huje, ker bi potrebovala delo v glavnem v dopoldanskem času, saj si zaradi otrok deljenega delovnega časa preprosto ne morem privoščiti. Če pa bi hotela imeti varstvo, se pa takoj znajdemo v začaranem krogu. Varstvo stane, denarja pa ni. Od kod naj ga vzamem, saj ga tudi za preživetje komajda zberemo na kup.«

O vzrokih za bivanje v varni hiši nerada govori. »Ne bi rada govorila o drugih članih družine, naneslo je tako, da smo morali tja in to je pač obdobje, ki smo ga dali skozi in ga preživeli. In še vedno živimo. To pa bolj slabo, na meji revščine, na meji propada. Z otroškimi dokladami vred imamo na mesec okoli 650 evrov in nekaj malega preživnine, s tem pa je treba poplačati vse stroške, od elektrike do ogrevanja, vode, komunalnih storitev in vsega drugega, kar sodi zraven. Zdaj se začenja šola, in kar predstavljajte si, kako je opremiti štiri šolarje, da bodo šolo sploh lahko začeli, da bodo lahko tja hodili. Potem pač dam na stran kakšno položnico, pa se trudim, da jo kakšen mesec kasneje pokrijem, da plačam, da nam ne grozi izselitev. Tako nekako kolobarimo iz dneva v dan.«

Valerija pravi, da vsak dan posebej tuhta, kako naj porabi tistih dvesto petdeset ali tristo evrov, ki jih mukoma da na stran, da se lahko spopadajo s tridesetimi dnevi, kot jih ima povprečno vsak mesec. »Veste, preprost račun mi zelo natančno pokaže, kako jih naj razporedim. To pomeni, da imamo vsi skupaj deset evrov na dan, ker nas je pet, na vsake posebej padeta dva evra. In zdaj, treba je preživeti. Potem si naredim cel načrt, kako jih bom uporabila, da bomo vsaj deloma siti, da bodo otroci vsaj nekako oblečeni. To so dejstva. Oblačimo se na Rdečem križu in na Karitasu, deloma nam pomagajo prijateljice, znanci, kolegice, na neki način celo kompenziramo. Kar je nekomu premajhno, dobi drugi in nekako so potem le vsi oblečeni. Zdaj bo počasi težava z zimskimi oblačili in obutvijo, tega še nimamo. Vse, kar imamo v stanovanju, pa smo dobili s pomočjo portala pomoc.si. Sami si ne bi mogli nič tega kupiti.«

Otroci ne morejo razumeti

Valerija pravi, da si mora pogosto kaj sposoditi, tudi hrano občasno, če je zmanjka. »Pa čeprav kupujem povsem premišljeno. Pogosto kupim kakšen evrokrem, da si ga otroci potem mažejo na kruh, da je malo močnejša hrana. Na Rdečem križu občasno dobimo makarone, kaj mleka, olja, morda moko. Pri nas se ne komplicira, pri nas smo navajeni na skromnost, na enostavno hrano. Samo da je. Je pa hudo za otroke. Hodijo v šolo, vidijo druge, ki imajo več, ki si lahko kaj več privoščijo. Oni pa nimajo. In ne morejo razumeti, da je tako. V kakšne osebnosti bodo potem zrasli, kaj so krivi, da živijo v tem? Vprašajte jih, pa boste videli in slišali, kaj si oni mislijo o vsem tem. Pa so še majhni, a razočarani, užaloščeni.«

In medtem ko se mladina ubada s svojimi stvarmi, s svojimi skrbmi ali pa s svojim veseljem, se Valerija ubada predvsem s preživetjem. To je njeno najpomembnejše in ta hip najbolj ustvarjalno delo. »Iz dneva v dan se bojujem s tem preprostim dejstvom, kako preživeti. Pridem v trgovino, v denarnici imam recimo pet evrov. In za teh pet evrov se moram organizirati. Da nakupim kaj takega z vitamini, da bomo preživeli dan. Pa saj veste, otroci imajo tudi svoje želje. Radi bi kaj imeli. Pa pridem do sladkarij, do igrač, do oblačil. In lahko samo gledaš. Kaj naj storim? Lahko kupim samo eno vrečico bombonov, to si občasno privoščim in potem bombone doma razdelimo med štiri. Za štiri vrečke bombonov denarja ni. To je sicer kruta, po svoje pa zelo preprosta resnica. Če jo seveda moraš živeti. In mi jo moramo.«

Otroci so zraven, poslušajo najin pogovor, občasno tudi sami kaj dodajo. Radi povedo, da se ubadajo s športom. Ampak kako jim to uspe? »Iščemo take možnosti, kjer ni treba plačati, ali pa gre za minimalno plačilo. Največ pa gremo na dvorišče, v park, da se družijo. S sabo vzamemo plastenko ali dve vode in gremo. Na bazen ne moremo, tega denarja spet ni. Počitnice so na dvorišču. Kam pa naj gremo? Imamo vsaj kolesa, tudi ta so bila podarjena, le Robertu ga je oče kupil za rojstni dan. Še sreča, da se ubadajo s športi, da vsaj tam porabijo svojo energijo, da si morda krepijo svojo samozavest, da so lahko enakovredni drugim.«

Dan je dnevu enak

In tako družinica preživlja dan za dnem. Mama in štirje otroci: med iskanjem rešitev za preživetje, med šolo in domom, med stanovanjem in dvoriščem. In med upanjem in strahom, kaj bo prinesel nov dan. Če bo sploh kaj prinesel. »Moramo živeti tako, kot je, če je to sploh kakšno življenje. Vsak dan hodimo dva kilometra do Otoka, kjer imajo šolo, popoldne dva kilometra nazaj, ker jih spremljam. Vmes doma postorim tisto, kar je treba. Pri petih ljudeh dela nikoli ne zmanjka. In iščem kaj na internetu, če bi se našlo kakšno delo, kakšna služba. Pa je iz dneva v dan vse enako. Nimam niti socialne mreže, nimam družbenega omrežja, da bi se tudi sama malo osebnostno zgradila, da bi se postavila vsaj eno stopnico višje. Ne pridem do tiste stopnice, da bi si rekla, zdaj bo pa malo bolje. Pri nas stopnice vodijo samo navzdol.«

Kakšna naj bo potem prihodnost takih otrok, take družine. Že pri teh letih morajo razmišljati, da si bodo našli poklic, kjer bodo hitro pri kruhu, ne glede na svoje želje in talente. Obsojeni so na boj za preživetje. Omejeni so na tiste dejavnosti, kjer ni treba plačevati. Njihov svet je okrnjen. In nobene halje, kakšna neumnost, ne bodo teh otrok naredile enake drugim. »Dejansko že zdaj razmišljajo, da se vključijo v neko šolo, kjer si bodo lahko malo pomagali. Jaz pa ... kaj vem, kaj bo z mano. Za šiviljo krojačico ni dela, tega poklica ne potrebujejo. Stanovanje nam na srečo ostaja, vsaj to imamo. Ker se trudim, da ga plačujem. Ta mesec ga nisem plačala, ker ni bilo denarja. Šola je tu, zdaj je bila v ospredju. Pa je ostala najemnina neplačana.« To je to! Nič več in nič manj...