Socialna država je iztožljiva

V nekaj urah bi lahko bilo bolje

Pišete o vprašanjih, za katera menite, da so pomembna za izboljšanje življenja ljudem v tej državi, in pravite, da je to mogoče doseči v enem samem tednu. Lahko na kratko pojasnite ta čudežni recept?

»Sploh ne gre za čudežni recept. Gre za sila enostavno tezo. Nekatera sistemska vprašanja so za dnevno življenje ljudi pomembnejša od drugih. Določeni zakoni imajo večji in neposrednejši vpliv na življenje ljudi kot drugi. Na primer politika in pravna ureditev starševstva, vzgoje in izobraževanja. Delovanje centrov za socialno delo. Politika zaposlovanja. Pravna zaščita delavcev invalidov in mladih staršev. Stanovanjska politika, predvsem z ozirom na študente, znanstvenike in mlade družine. Politika materinstva. Pravna politika tretjega življenjskega obdobja in pokojnin. Način delovanja pravnega sistema glede pravne in sodne zaščite protipravno prikrajšanih, šikaniranih ali ogoljufanih delavcev. Javni zdravstveni sistem. Največji in najusodnejši problemi na teh področjih so rešljivi v nekaj urah, največ dneh. Večina samo s spremembo pravnih praks in odnosom uradnih oseb do ljudi. Manjši del pa z enostavnimi in hitrimi spremembami posameznih stavkov v zakonskih členih ali posameznih členov. A kot da to še vedno skoraj nikogar ne zanima.«

Toda že vsa pogajanja, s sindikati denimo, se ne odvijajo v tem okviru, začnejo se le o tem, ali vzeti več ali malo manj. Prvič zdaj so sindikati terjali rast pokojnin, a lahko vidimo, kako se je končalo. Kako prekiniti to filozofijo, da je preprosto nujno jemati, nižati že pridobljene pravice?

»Konkretnega in enostavnega odgovora na to vprašanje, ki bi omogočal takojšnjo rešitev družbene krize, seveda nimam. Kot razmišljujoči človek, tudi kot pravni filozof, ga niti ne morem imeti. In ne bi bilo legitimno pričakovati, da bi ga imel. Do sedaj sem poskušal nakazovati predvsem smer pomembnih in vsebinsko nezapletenih rešitev, ki zadevajo pravni sistem. Sicer pa tudi sam lahko le postavljam nova ali drugačna vprašanja, ponovno formuliram nekatera aktualna vprašanja in v javnem prostoru kritično premišljujem tisto, kar me zanima in kar se ljudem zdi pomembno. V družbi, kjer se še premalo prevprašuje zatečena stanja in lastni položaj v družbi, nerado konstruktivno pogovarja in nerado sodeluje v občem interesu, imajo intelektualci, celo tisti najbolj prepoznavni, še bolj omejen družbeni vpliv, domet njihovih idej pa je malo več kot neznaten.«

Če bi bili pravniki drugačni

Že leta 2009 ste zapisali: »Zato bi bila lahko v tem času aktivna vloga pravnikov, predvsem pa sodnikov, odvetnikov in drugih pravnih zastopnikov, med družbeno najpomembnejšimi…« Zdi se, da smo daleč od tega, še mislite tako?

»Da. Resnično verjamem, da bi lahko prav pravniki z vsaj malo drugačnim odnosom do prava in do svoje družbene vloge, predvsem tisti s sodniško funkcijo, aktivno in pomembno prispevali k reševanju velikih družbenih problemov. Prejle sem jih nekaj naštel. Veliko bi lahko storili že s premikom težišča: od navidezno varnega zavetja nevmešavanja in dajanja potuhe napakam državnega aparata k odločnejšemu in aktivnejšemu varovanju ustavnih pravic ter legitimnih interesov ljudi. Tudi socialnih.«

To se lepo sliši, toda pravniki ste si pridobili drugačen sloves. Mar vas na fakulteti ne učijo več, da je treba najprej vključiti srce, nato zdravo pamet in šele nato paragrafe?

»Nisem posebno vesel, če se me označuje kot pravnika v poenostavljenem kontekstu. A razumem. Kakor koli, kot veste, nimam več možnosti, da bi nagovarjal študentke in študente prava. Ne vem najbolje, kako danes poteka poučevanje prava na pravnih fakultetah. Vem pa, kako je bilo v času mojega študija. Paragrafi namesto kritičnega prevpraševanja, učenje na pamet namesto razumevanja, skromne skripte in isti učbeniki profesorjev namesto odličnih del izvrstnih pravniških mislecev, vzvišenost in oholost namesto diskusijske odprtosti in pristnega mentorstva, nagovori namesto pogovora, nedostopnost namesto sodelovanja in podobno.«

Prava alternativa pa je ustvarjanje evropske socialne države, vredne tega imena? Najboljši način je krepitev in širjenje socialnih in ekonomskih pravic, trdite. Tudi to lepo zveni, a zakonodajo, ki vse to preprečuje, so pisali pravniki. Kdo jo bo torej spremenil?

»Najprej je treba deloma spremeniti odnos do prava in način poučevanja prava. Tudi z uvedbo sprejemnih izpitov na fakultete. Največji del odgovornosti za popravke obstoječe zakonodaje in pravnih praks pa ima vselej aktualna oblast, vlada, z večino v parlamentu. Glede tega ni dvoma, to je enostavni politični parameter.«

Pa taka država

Pravite, da bomo morali oblikovati prepričljivo in uresničljivo vizijo za prihodnost socialne države. Kdo naj to stori? Država je pač orodje vladajočega razreda in ta je zdaj kapital. In povrhu je ta država prav ob vse oblike suverenosti, vojaško, gospodarsko, denarno, zakonodajno, ozemeljsko…

»V tem kontekstu je, če ponovim, vendarle mogoče evidentirati tista vprašanja, ki so še vedno na voljo za dovolj avtonomno urejanje in reševanje, hkrati pa neposredno in pomembno vplivajo na vsakodnevno življenje ljudi. Ta vprašanja je treba reševati drugače. Če bi se tako in takoj lotili že samo tistih področij, ki sem jih prej naštel, bi bilo v nekaj mesecih lahko življenje v Sloveniji znatno boljše.«

Davkariji je menda na tuje ušlo med 50 in 70 milijard… To bi lahko bil kar lep temelj socialne države.

»Izpostavljate problem učinkovitosti države na področjih, kjer je dovolj avtonomna, ima dovolj sredstev in primerne mehanizme za delovanje. Gre torej za problem praks in ljudi, ki določajo prakse.«

Ali ni del rešitve preprost: drugačna delitev ustvarjenega? Pri nas pa vedno propade celo logičen predlog, naj zaposleni sodelujejo pri ustvarjenem dobičku. Kakšen univerzalni temeljni dohodek (UTD) pa je pri nas tako in tako utopija.

»Utopije so dobre. Morda potrebujemo zdaj prav utopije: teoretike, filozofe idej, ki se zdijo utopične, in aktivno, odločno zagovarjanje takšnih idej. In takšne politike. Tudi uveljavitev UTD. Potrebujemo politično radikalizacijo. Že pred časom sem parlamentarnim strankam predlagal tudi analitični premislek o tem, da bi se lahko v državnih podjetjih samo res izjemoma izplačevalo nagrade vodstvenemu kadru. Dobički bi šli v posebne sklade, namenjene zaščiti socialnih pravic delavcev, kriznim poslovnim obdobjem in razvojnim naložbam, ki pomenijo zaščito delovnih mest in odpiranje novih. Nič se še ni zgodilo.«

Ob zadnjih volitvah ste zapisali: »Lahko sklenemo, da ni ničesar novega in da ni nič drugače, kot je bilo? Še vedno nastopajo isti posamezniki. Tudi isti, najmanj pa na las podobni tipi ljudi. Še vedno se ustanavljajo stranke, ki nosijo imena predsednic in predsednikov. Politiki ostajajo največji, ves čas in povsod prisotni estradniki. Dnevnopolitična soočenja so v največji meri zabavljaški forumi, amaterska predstava popreproščene skrbi za ljudski blagor in obči interes.«

Zdaj pa nam zbujate upe v socialno državo? S temi in takšnimi?

»Ne zbujam upov. Predstavljam svoje prepričanje, kako v kratkem času in nezapleteno vzpostaviti višjo raven kakovosti življenja v Sloveniji. Nova politična koalicijska oblast pa tudi mene še ni prepričala, da bo to storila, še manj, da to že počne.«

Menite tudi: »Vse je torej enako, kot je bilo, ali še malo slabše. Zelo verjetno bo po volitvah drugače samo to, da bo marsikaj najverjetneje še slabše.«

Saj so že dve desetletji vse spremembe le na slabše. Lahko to zasučejo Grki? Ciprasove ideje in obljube so zelo podobne marsikateremu vašemu preteklemu zapisu.

»Idejno in filozofsko vsekakor podpiram Sirizo in Aleksisa Ciprasa. Predvsem ko gre za odločno kritiko obstoječega družbenega stanja in demokracije v Evropi, politiko Bruslja in za odnos do socialnih in drugih človekovih pravic. Ne zmorem napovedati, koliko svojih načrtov in napovedi bo lahko uresničil ob soočenju z močjo Bruslja in elit iz institucij EU. Ne želim mu bolečega pristanka na trdoto tal, ki se ji ne bo mogel izogniti. V marsičem bo dogajanje v Grčiji ali z Grčijo določilo politični in socialni razvoj v drugih državah članicah EU, ki imajo manj moči in vpliva kot Nemčija, Francija in Velika Britanija. Za politično levico morda prihaja najpomembnejše zgodovinsko obdobje.«

Levice pri nas tako in tako ni?

»Mislim, da se bo to spremenilo. In pričakujemo lahko, da bo hitrost te spremembe sorazmerna z uspešnostjo Sirize.«