»Obtoženi niso bili roboti, ki so izvrševali ukaze. Imeli so namen ubijati, njihove vloge pri genocidu so bile jasne, imeli so ideologijo, niso bili opazovalci,« je v sklepni besedi poudaril sarajevski tožilec.

Šestinštiridesetletni Franc Kos je sodeloval pri pobojih zajetih Bošnjakov ob padcu Srebrenice julija 1995. Klicali so ga tudi Slovenac in Žuća. Njegova enota je delovala pod poveljstvom generala Ratka Mladića. Kos se je sprva boril na hrvaški strani v Vukovarju, nato se je pridružil enotam pri Mostarju. Kasneje je prebegnil na srbsko stran. Med vojno v Bosni in Hercegovini je bil pripadnik 10. diverzantskega odreda Vojske Republike srbske oziroma poveljnik prvega tako imenovanega bijeljinskega voda.

Resna ogroženost

V potrditev tega, da je Slovenija resneje, kot to priznavajo državni organi, ogrožena zaradi dogajanj, ki spremljajo zločine islamskih skrajnežev, velja spomniti tudi, da so slovenski kriminalisti in pripadniki Sove že od časov vojne na Balkanu spremljali odhode slovenskih državljanov, ki so jim rekli »vikend bojevniki« na bojišča v BiH. Zares pa so se varuhi miru zavedli problema po poročilih iz BiH aprila 2007.

Takrat so v Tuzli pokopali samooklicanega šejka in vodjo vahabitskega gibanja v BiH Jusufa Barčića. Pogreba se je udeležilo okoli 3000 domačinov in tujcev, med njimi tudi Slovenci. Samooklicani šejk Jusuf Barčić je s svojim gibanjem islamskih skrajnežev, v katerem je tudi mnogo mudžahidov, ki so med vojno pomagali muslimanom, v tistem času resno razburjal in strašil javnost v BiH.

Prebivalce Tuzle je presenetilo število vahabitov na pogrebu, med katerimi naj bi jih po poročanju tamkajšnjih medijev skoraj polovica prišla iz nekdanje Jugoslavije, in sicer iz Slovenije, s Kosova, iz Makedonije in s Sandžaka v Srbiji. Nekaj jih je prišlo tudi iz zahodne Evrope, po registrskih tablicah sodeč, največ iz Avstrije, saj naj bi Dunaj že takrat bil postal ideološko središče in glavni vir denarja za vahabitsko gibanje v BiH.

Še preden je veliki brat iz ZDA zavpil, da so skrajneži v Islamski državi (IS) resna grožnja svetu, je Nedeljski dnevnik že pred slabim letom omenjal prisotnost vahabitskega gibanja v Sloveniji. A ne po zaslugi uradnih slovenskih ali ameriških virov, temveč (znova) zaradi poročanja medijev v sosednjih državah.

Takrat smo citirali besede Alima Hasanagića, 23, z Jesenic, vodje tamkajšnje celice vahabitov, v intervjuju za hrvaški Jutarnji list: »Tudi moji starši niso dovolj dobri muslimani, ker vere ne prakticirajo na način, kot to počnem jaz.« Nato je tu, sredi Slovenije, v kateri uživa mir in gostoljubje, za isti časopis posebej poudaril, da so Izrael, Amerika in Nato največji sovražniki islama…

Skrajneži med nami

Pomembno vlogo pri rekrutiranju borcev za IS v Sloveniji naj bi imel tudi Senad Čelaković, ki je pogosto obiskoval Slovenijo. Čelaković naj bi se nedavni množični aretaciji vahabitov v operaciji Damask v Bosni izognil. Nadrejen naj bi mu bil Nusret Imamović, ki naj bi bil zadolžen za to, da določi, kdo se bo boril v kateri enoti v silah IS v Siriji oz. v Iraku. Imamovića je ameriški State Department ravno pred dnevi uvrstil na črni seznam najnevarnejših teroristov na območju Evrope.

V BiH je niti držal v rokah tudi bošnjaški imam Bilal Bosnić. Bosnić naj bi v BiH veljal za enega od glavnih akterjev novačenja borcev za skrajneže v Siriji.

Marjan Fank, direktor uprave kriminalistične policije, je sicer dejal, da je policija že lani zaznala novačenje slovenskih državljanov in njihovo udeležbo v vojnih operacijah na kriznih območjih v tujini, vendar je pripomnil, da novačenje, ki ga je zaznala policija, ni potekalo na območju Slovenije, ampak so bili slovenski državljani po lastni odločitvi vključeni v te aktivnosti.

Kaj pa tujska legija?

»Ubijal sem, ker sem se branil. Bal sem se. Bil sem v hiši. Prvi. Ko je počilo, je razneslo del hiše, strop… V tistem trenutku nisem več vedel zase. Takšna kriza me je doletela in nisem mogel drugače. Vse ukaze, ki sem jih dobil, sem izpolnil.

Lahko pa rečem, da sem se strašno bal. Strah me je bilo in bilo mi je žal. Jokal sem, se tresel… Ampak to je tista kriza, ki ji pravimo ognjeni krst. Ko to enkrat preneseš, preneseš vse. Življenje se ti spremeni. Po takem doživetju življenje ni več enako. Boriš se, da bi bil normalen, priden dečko. Ampak to so zelo hude stvari…«

To ni del pripovedi pripadnika terorističnih skupin na Bližnjem vzhodu, ampak pripoved Slovenca, ki se je boril v – tujski legiji. Seveda ne gre primerjati urejene in disciplinirane armade s terorističnimi skupinami, a vendarle – pri številnih pripadnikih enih in drugih enot gre za prelivanje krvi zaradi denarja.

Organizirano vojsko plačancev je leta 1831 ustanovil francoski kralj Ludvik Filipe in je dolgo imela zloglasen sloves vojske plačanih morilcev, kriminalcev in sploh družbenih izobčencev. Danes legija menda ne zaposluje kriminalcev. Ob vpisu naj bi pri Interpolu preverili, ali kandidata morda iščejo. Če je odgovor pritrdilen, pridejo ponj žandarji in ga odpeljejo.

Nekoč v mladosti smo o domnevnih pripadnikih tujske legije le šepetaje prenašali temačne zgodbe, danes pa se tudi številni Slovenci ponašajo s služenjem v tej vojski. Nedvomno sodi med najbolj znane nekdanje pripadnike tujske legije Ante Gotovina, ki je v hrvaški vojski med osamosvajanjem prišel celo do čina generala in bil oproščen pred haaškim sodiščem.