Premlad, da bi umrl
»Liberija je razdeljena z dvojno oranžno mrežasto ograjo. Vmes je prazen prostor. Postavili smo jo zato, da bi potisnili stran ebolo in da bi nas, zdrave, ločili od bolnih, potrebnih pomoči. Postavili smo jo zato, da bi se počutili manj umrljive… Patrick je na eni, jaz na drugi strani,« je začela svojo pripoved, ko še ni vedela, kako se bo končala. Pripovedovala jo je bolj sebi kot drugim. Malo za tolažbo, malo za pogum, ko je bila duša polna gneva.
»Vsak dan ga vidim. Pomahava si in se drug drugemu nasmehneva. Patrick je otrok, a je tam, za ograjo, skupaj z moškimi, petkrat, šestkrat ali večkrat starejšimi od sebe. Dela se bolj odraslega, ker je kratko in malo premlad, da bi umrl. Igrajo karte, kadar so dovolj pri močeh za to, ali poslušajo radio, ki sem jim ga potisnila skozi mrežo. Ima širok nasmeh in modrico zaradi poškodbe blizu desnega očesa. Zaradi ebole mu je pravkar umrla mama, v tem strašnem prostoru pa je tudi njegov oče. Vsak dan si rečem: Ane, nikar ne izgubi srca zaradi tega otroka, ki ne bo več dolgo živel. Tu bo kak teden, potem bo za vedno odšel. Kako boš potem opravljala svoje delo, če se boš preveč prepustila žalosti? Tri četrtine ljudi na drugi strani se nikoli ne vrne na to stran. Bodi pametna, Ane, veš da je nevarno, če se preveč približaš!«
Vsak dan si je to govorila, a se ni nikoli slišala. »Ne morem mimo njegovega skrivenčenega nasmeha, ko pridem zjutraj na delo. Ne morem zatisniti oči, ko vidim, kako hira, a ničesar ni, kar bi mi dajalo upanje, da se bo obrnilo na bolje in da se bova nekega dne igrala brez maske, dvojnih rokavic in zaščitne obleke, ki jo moram nositi,« je še bolj približala svoja občutja.
Potem je prišlo jutro, ki ga je s strahom pričakovala: Patrick se ni prikazal. Stopila je med obolele, odgrnila zaveso in ga zagledala na žimnici na tleh. Okrog njega so stali moški, s katerimi se je družil, in bili so zaskrbljeni. Imel je izsušene ustnice in vročične oči. Za seboj je imel težko noč in njegov oče je rekel, da so ga mučile hude bolečine v trebuhu.
»Patrick, prijatelj moj… Kaj lahko naredim zate?«
Nekaj je zašepetal, a ga ni razumela. Sklonila se je bliže k njegovemu obrazu: »Kaj si rekel?«
»Rekel sem, da bi rad dobil kolo…«
»Oh, Patrick, kako boš vozil kolo? Tako rad si imel svojo mamo, da si bil z njo, ko je zbolela, zdaj pa si za oranžno ograjo in tu se ne moreš naučiti voziti kolesa…«
Počasi je šla k izhodu in se prepričevala, da ne sme dovoliti solzam, da bi tekle za očali, čustvom, da bi jo premagala, in otožnosti, da bi se je polastila zaradi slutnje bližnje smrti tega otroka. »Vzela si bom prost dan, da pridem k sebi,« je sklenila. A zgodilo se je drugače: naslednjega dne jo je spet vleklo na staro pot, za oranžno ograjo, med bolnike z ebolo.
»Hotela sem biti ob Patrickovem očetu, ko bo prestajal težke trenutke. Bil je utrujen, a se je nasmehnil, ko me je zagledal. Z roko je pokazal na stol, na katerem mi je nekdo pošiljal širok nasmeh. Bil je Patrick, tako nemočen, da ni mogel niti vstati. Čeprav je videl samo obrise mojega obraza skozi masko, me je prepoznal.«
»Vidim prijateljico,« je rekel, »ne vidim pa kolesa…«
Sledili so trenutki tišine, ko Ane ni našla pravih besed, da bi mu povedala, kako je mislila nanj in se bala. Gledal jo je strogo in suho dejal: »Ženska pozabi, moški nikoli!«
»Patrick, le kje si to pobral? Obljubi mi, da se boš nekega dne družil s svojimi vrstniki!« je vzkliknila, ko jo je ob vsej grozi sililo na smeh.
Minevali so dnevi, ko se je upanje zdelo prazno. Patrick je tako shujšal, da ne bi mogel obdržati hlač na sebi, če mu jih ne bi pritrdili z vrvico. Potem se je zgodil čudež in Ane je sporočila: »Patrick je premagal ebolo! Prej kot je zbledela modrica ob njegovem očesu!«
Prišel je z druge strani ograje, drobno, suhljato bitje, toda z žarečimi očmi in širokim nasmehom. V roki je držal veliko kuverto z izvidi, ki so potrjevali, da nima več ebole in da je zdrav. »Ob redkih priložnostih, ko kdo ozdravi, mu priskrbimo certifikat,« je pojasnila Ane. »Zdaj je na moji strani ograje in kadar se kaj takega zgodi, začutimo željo, da se dotaknemo in objamemo, česar prej dolge tedne nismo mogli narediti. Začutil jo je celo »mladi moški«, Patrick Poopel, pripravljen, da se nauči voziti kolo.«
Še zadnje dejanje te veličastne zgodbe, ki ljudem, ki spremljajo stiske ljudi, zvabi solze v oči: Patrick, mali pogumni deček, je dobil kolo, ki si ga je tako vroče želel, ko se je bojeval z ebolo. Oglejte si njegov obraz na sliki, ki jo je poslala Ane iz svoje zbirke. Veliko pove.
Nekaj poudarkov, ki si jih je treba zapomniti
Ebola osem mesecev od izbruha pri dveletnem otroku na jugu Gvineje prinaša tudi drugačna, precej vznemirljiva sporočila. Po uradnih podatkih, za katere poznavalci afriških razmer ne bi dali roke v ogenj, da so zanesljivi, Svetovna zdravstvena organizacija pa jih redno objavlja na svojih spletnih straneh, je bilo do 14. oktobra okuženih že 9216 ljudi in žrtev 4546. Najvidnejši strokovnjaki napovedujejo, da bi se po najbolj črnem scenariju število okuženih že decembra lahko povzpelo na 10.000 na teden, če… To je seveda močan vzklik, naj bo svet še bolj odločen pri obrambi. Ameriški predsednik Barack Obama je napovedal napotitev 4000 vojakov na prizadeto območje, britanski premier David Cameron je pozval Evropsko unijo, naj pošlje vsaj 2000 zdravstvenih delavcev, odzval pa se je celo 88-letni el comandante Fidel Castro, nekdanji kubanski voditelj, in sporočil, da je Kuba poslala v Sierro Leone 165 zdravnikov, 296 pa jih bo v Liberijo in Gvinejo, kar je ameriški državni sekretar John Kerry označil kot skrajno presunljivo dejanje v boju proti eboli.
Ne gre pa preveč vzvišeno in oholo spregledati ugovorov, ki jih izraža vse več uglednih in resnih strokovnjakov. Lahko bi jih uvrstili med teorije zarote – ali pa njih vzeli bolj zares. To so obtožbe, ki govorijo o eboli drugače, ne samo z besedami, ki so po osmih mesecih že preveč vsakdanje: o ozadjih za zaveso molka, biološkem orožju in poskusih na ljudeh pod pretvezo cepljenja, ki so se začeli le nekaj tednov pred izbruhom epidemije. Nitke vodijo do imen in posameznih farmacevtskih družb (po navedbi dr. Cyrila Brodericka, profesorja patologije rastlin, ki je svoje pismo namenil svetovni javnosti, objavil pa ga je tudi osrednji liberijski dnevnik Daily Observer, naj bi kanadska farmacevtska družba Tekmira Pharmaceuticals pred tem sklenila sporazum, vreden 140 milijonov dolarjev, z ameriškim obrambnim ministrstvom). Korenine naj bi segle še bolj nazaj, v leto 1976, ko naj bi v Zairu, ki ga je takrat napadel virus ebole, začeli preizkušati virus kot biološko orožje. Niti ni skrivnost, da so se člani zloglasne japonske verske ločine Aum Šinrikjo, ki je med drugim leta 1995 z živčnim plinom sarinom zastrupila zrak na postaji podzemne železnice v Tokiu, leta 1992 odpravili v Zair, današnji DR Kongo, da bi dobili virus ebole in ga razvili v biološki orožje.
Navedbe so hude in – ne boste verjeli – nekatera imena so znana celo iz zgodbe o ptičji in svinjski gripi, tamifluju in znameniti prevari ali kar nategu stoletja, kot so nakup zdravila, ki je napolnil žepe posameznikov, poimenovali nekateri. Bere se kot znanstvena fantastika ali srhljiva zgodba našega časa. Toliko za uvod, nadaljevanje prihodnjič.
