Policijski resničnostni šovi po slovensko

Zelo malo pravih izjem

»Najprej je tu diskretnost posegov policije. To pravilo mora biti vodilno načelo, ki bi se mu smeli odreči samo v primerih, ko to dejansko, po naravi stvari ni mogoče (npr. lov na storilca, ki beži). V predkazenski fazi postopka, ko gre za zbiranje informacij in določenih predmetov kot eventualnih dokazov, je malo primerov, ko tega ni mogoče opraviti diskretno in tako varovati človeka pred stigmatizacijo, senzacionalizmom, privoščljivostjo in podobnimi nizkotnimi instinkti drugih ljudi.

Že ko tega ni mogoče opraviti diskretno, je nedopustno izvajati ta opravila tako, da so novinarji in kamere na kraju dogodka še pred prihodom policije. Tako je o dogodku z vsemi vpletenimi osebami in drugimi nadrobnostmi obveščena vesoljna Slovenija, in to tako, da gledalci dobijo vtis o že nesporni krivdi in obsodbi prizadetega.«

Policijsko-medijsko sodelovanje je pred meseci izbilo sodu dno, ko je na dan hišne preiskave v decembru pred dom obrambnega ministra Romana Jakiča še pred policijo prišla Večerova novinarka s fotoreporterjem in nestrpno pogledovala na uro, kdaj bodo vendar prispeli tudi kriminalisti. To je sprožilo preiskavo o tem, kje je dobila zaupne informacije. Po tej hišni preiskavi pri Romanu Jakiču je ostal brez službe kriminalist iz nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Leon Keder. Dolga leta je delal kot policijski predstavnik za stike z novinarji, nazadnje so ga s tega položaja v Kranju preselili v NPU. Ni ga novinarja, ki ne bi zapisal, da je Keder »letel«, ker je novinarki dr. Damjani Žišt razkril, kdaj bo preiskava pri Jakiču. Kljub temu je policija sporočila, da je »delavcu bil na začetku februarja izdan sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ni v zvezi z omenjenim primerom«. Torej so zanikali povezanost s preiskavo pri Jakiču.

V precepu političnih navez

Zaradi (pre)velike skušnjave kriminalistov in policistov, da bi bili uspešni, v zadnjem času pa še, da bi bili tudi videti uspešni, se je nazadnje grdo zalomilo po hišni preiskavi pri Simonu Vrhuncu, v. d. generalnega direktorja ljubljanskega kliničnega centra.

Policija je po naših informacijah že minulo jesen prejela kazensko ovadbo zoper Vrhunca zaradi razvpitih stroškov za vzdrževanje operacijskih miz. Potem ko so že vsi vedeli za to, ko so vse pogodbe v zvezi s tem (ker gre za javni zavod) tudi javno dostopne in ne le na recimo USB-ključkih v Vrhunčevi dnevni sobi ali na službenem računalniku, so kriminalisti v spremstvu televizijskih kamer in pred očmi treh Vrhunčevih otrok opravili, kar so imeli opraviti.

Vrhunčeva žena je v bran družini, otrokom, možu in v bran lastnemu ugledu dokaj utemeljeno ponazorila, da se je ves cirkus očitno moral zgoditi zaradi domnevnega maščevanja Karla ErjavcaMeti Vesel Valentinčič, pravni svetovalki v UKC Ljubljana. Kriminalisti pa naj bi, po njenem prepričanju, morali ropotati po Vrhunčevem domu, ker bi sicer poslanci DeSUS ob razvpiti interpelaciji pustili na cedilu ministra Gregorja Viranta .

Plaz zanikanj

Ob omembi vsega, kar so prestali Vrhunčevi otroci ob hišni preiskavi in po njej, so se odzvali v pisarni varuha človekovih pravic in zapisali, da »varuh poudarja posebno skrb za otroke, ki ne smejo in ne morejo deliti usode svojih staršev, zato morajo organi odkrivanja kaznivih dejanj razmišljati tudi o tem, kako jih v primerih hišnih preiskav še posebej zaščititi. Varuh v konkretnem primeru opravlja poizvedbe, kako so potekali postopki in ali je bilo v njih med drugim spoštovano načelo obzirnosti.«

Kajpada naj bi za dušni mir otrok skrbel najprej oče, in sicer tako, da ga policiji sploh ne bi bilo treba preiskovati, menijo nekateri ciniki. Toda tisti, ki s takšnim sklepanjem slepo branijo policijo, pozabljajo, da se je tudi njim zagotovo kdaj zgodilo, da so jih policisti obravnavali vpričo otrok zaradi recimo prometnega prekrška. Toda pozor – brez prisotnosti TV-kamer. »Neposredni prenosi preiskovanj« namreč prinašajo popolnoma drugačne okoliščine. Za tiste, ki potrebujejo bolj nazorne ilustracije, jih lahko z nekoliko domišljije narišemo: »Oooo, tvojega očija sem pa včeraj videl po televiziji, kako ga je policija odpeljala...«

Kot je v Delu zapisal profesor Bavcon: »Nikjer nisem opazil kake določbe, ki bi dovoljevala odvzeti komu prostost in opraviti hišno preiskavo v navzočnosti televizijskih kamer in novinark (novinarjev).«

Karel Erjavec je pričakovano nemudoma zanikal neokusna namigovanja zoper njegovo čast in dobro politično ime. Kot je dodal, v času opravljanja funkcije ministra za zdravje ni imel stika z Vrhuncem, zato drži le, da ni dal soglasja k njegovemu imenovanju za generalnega direktorja.

Glas za zaščito otrok

Kot je prvi poročal Dnevnik, je Vrhunčeva soproga Alenka Magister Vrhunec predsednici vlade Alenki Bratušek in varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer poslala pismo, v katerem trdi, da je Erjavec »izvajal pritisk« na njenega moža. Zapisala je, da je Erjavec januarja 2013 poslal nekdanjega generalnega sekretarja stranke k Vrhuncu in zahteval, da pomočnica generalnega direktorja UKC Meta Vesel Valentinčič dobi odpoved. Vesel Valentinčičeva je bila Erjavčeva protikandidatka za predsedniško mesto DeSUS. Poleg tega je Erjavec zanikal navedbe, da naj bi poslanci DeSUS podprli ministra za notranje zadeve Gregorja Viranta ob interpelaciji v zameno, da bi policija začela postopke proti Vrhuncu. Kot je dodal, »gre za neresnico in ne razume, kako lahko nekdo to sploh napiše«.

Kajpada so se tudi Virantovi kriminalisti pridružili vsesplošnemu zanikovanju in zavračajo trditve, da bi notranji minister vplival na konkretne preiskave policije. Dodajajo, da mora policija delovati samostojno in brez političnih vplivov, po zakonu pa ima nalogo, da izvrši vse potrebne ukrepe, ko zazna razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, pregonljivo po uradni dolžnosti. Politični in drugi pritiski na delo policije so po mnenju MNZ nedopustni in nesprejemljivi.

Naposled smo po daljšem iskanju vendarle naleteli na koga, ki se ob naših vprašanjih ni sprenevedal. Harij Furlan, vodja specializirane tožilske skupine: »Dejansko je dokazovanje gospodarskih in korupcijskih kaznivih dejanj zahtevno in dolgotrajno opravilo, saj se preiskujejo ljudje s posebnimi znanji, močjo, vplivom in največkrat privilegiranim družbenim položajem.

Delo tožilstva je v času hišne preiskave globoko v začetni fazi, ko je na voljo relativno malo dokazov in ko smo še daleč od vložitve obtožbe, zato je lahko seznanjanje javnosti z določenimi podatki, s katerimi se v resnici zasledujejo povsem drugi cilji, za kazenski postopek škodljivo.« Ob tem je Harij Furlan posebej pripomnil, da »glede hišnih preiskav pri Simonu Vrhuncu specialno državno tožilstvo ni usmerjalo predkazenskega postopka«.