Nogometni navdušenec s čarobnim glasom

Ljubljana sodobno mesto

Rodili ste se v Argentini …

»Oče, Štajerec, je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Z mamo, Ljubljančanko, sta se spoznala in poročila v Argentini.«

Kaj je bil razlog, da ste prišli z ženo Argentinko v Slovenijo?

»V Evropo sem se prihajal pevsko izpopolnjevat. Vedno sem za nekaj dni skočil tudi v Slovenijo, kjer imam sorodnike. Marca 1990 sem v Slovenski filharmoniji z zborom Consortium Musicum odpel naslovno vlogo oratorija Elija Felixa Mendelssohna. Sledilo je vabilo, da se pridružim ansamblu ljubljanske Opere. Decembra, malo pred plebiscitom, smo prispeli z ženo in mesec in pol staro hčerko. Žena, potomka Italijanov in Špancev, ni znala slovensko. Kmalu je začela prepevati pri Slovenskem komornem zboru, kjer so jo izredno lepo sprejeli. Potem se je preselila v Opero.«

Ste prišli v Slovenijo, kakršno ste pričakovali?

»Oba sva vedela, kam prihajava, saj sva v Sloveniji že bila. Takrat je bil ob prečkanju slovenske meje na Jesenicah kontrast z Avstrijo očiten. Na tej strani se je vse zdelo nekako bolj sivo in zastarelo. Danes teh razlik ni več. Ljubljana je sodobno evropsko mesto. Tudi druga slovenska mesta so se zelo spremenila. Čeprav mi je bila slovenščina domača, so me nekateri izrazi presenetili. Naj omenim dva: dostava in položnica. V Argentini smo plačevali račune.«

Kakšni so vaši stiki z Argentino?

»Ko smo prišli v Slovenijo, so bili stiki s sorodniki v Argentini omejeni ne tedenski telefonski klic z gledanjem na uro. Pa mogoče kakšen star časopis, ki je prispel po pošti. Če bi se selitev zgodila danes, bi bilo mnogo lažje: telefon je zelo dostopen, prek skypa se lahko vidimo vsak dan, internet pa omogoča, da lahko berem argentinske časopise in v živo poslušam radio. V Argentini imam brata in dve sestri. Starši so lani umrli.«

Kaj počneta hčerki?

»Starejša Mariana na filozofski fakulteti študira jezike, mlajša Barbara se v New Yorku ukvarja z manekenstvom.«

Kakšni so občutki, ker je ni v bližini?

»Seveda jo pogrešamo, vendar se nimam kaj pritoževati, saj sem tudi sam odšel od doma na drugo celino. Otrokom daš najboljšo možno vzgojo, potem pa prej ali slej odletijo. Z Barbaro se zelo pogosto slišimo in smo na tak način močno povezani.«

Ste operni pevec in kot velik poznavalec nogometa športni komentator. Katera je vaša osnovna izobrazba?

»Najprej sem diplomiral in tudi delal kot novinar, potem pa sem se podal v pevske vode. Že kot otrok sem si stalno zapisoval rezultate tekem. Mislil sem, da sem edini norec, ki to dela, a sem kasneje spoznal, da je to počela tudi večina drugih športnih novinarjev.«

Kdo je najboljši nogometaš vseh časov?

»Diego Maradona. Prvič sem ga občudoval, ko je kot pobiralec žog med odmorom petnajst minut zabaval navijače, zadnjič na prijateljski tekmi med Hrvaško in Argentino leta 1994 v Zagrebu.«

To pravite kot Argentinec?

»Videl sem igrati tudi Peleja in Messija. Prvi je bil izvrsten, a je imel v šestdesetih in sedemdesetih letih veliko več prostora. Leu manjka svetovni naslov. Bil je blizu. Za starejše ljubitelje nogometa je Pele zakon.«

Fantastični dir proti golu

Je leta 1986 na svetovnem prvenstvu 165 cm visoki Maradona dosegel gol z roko, ko je bil v skoku višji od angleškega vratarja?

»Ko danes gledamo ponovitev sporne akcije, sledimo roki Maradone. Takrat so vsi spremljali akcijo in roke nihče ni videl. Zelo me moti, da vsi govorijo samo o božji roki, ko pa je tri minute kasneje Maradona dosegel najlepši zadetek v zgodovini nogometa, ko je 53,5 metra z žogo pretekel v 10 sekundah in 6 stotinkah in med potjo razmetal šest Angležev. Héctor Enrique, ki je Diegu podal na sredini igrišča, se še danes v šali hvali z asistenco.«

Kje je, nekoč tako lep, brazilski nogomet?

»Fizična pripravljenost je pogoltnila fantazijo. Tudi slabši igralski izbor. Brazilci so v preteklosti že imeli krizna obdobja. Po neuspehih na mundialih 1950 in 1954 je predsednik brazilske nogometne zveze Joao Havelange pred švedsko preizkušnjo uvedel nekaj novosti: v vodstvo reprezentance je vključil psihologa in zobozdravnika. Slednji se je izkazal: izpulil je kar 62 zob. Psiholog ni blestel: odsvetoval je igranje Garrinche, češ da ima mentaliteto 13-letnega otroka, in Peleja, ki se je v testih izkazal za las bolje. Oba sta bila za brazilski naslov svetovnih prvakov leta 1958 odločilna.«

Mar ni škoda, da so imeli Brazilci ravno v letu, ko so gostili svetovno prvenstvo, tako slabo ekipo?

»Ne, zakaj? Argentinci so ob brazilski blamaži z 1:7 izjemno uživali, po finalu pa so se veselili (in oddahnili) Brazilci. To je rivalstvo, ki ga v Sloveniji težko dojamejo. Obakrat so jo zagodli Nemci.«

Napisali ste tudi knjigi o nogometnih zgodbah in o svetovnih prvenstvih …

»Mislim, da sem izdal prvo zgodovino SP v slovenskem jeziku. Zgodbe so najbolj sočni del nogometne literature. Urugvajska reprezentanca, ki je zmagala na olimpijskih igrah 1924 v Parizu, je bila eksotična in malo znana v Evropi. Za prvega nasprotnika je dobila Jugoslavijo, ki je na stari celini uživala soliden nogometni renome. Jugoslovani so na urugvajski trening poslali opazovalce. Južnoameričani so jih opazili in se vedli, kot da prvič vidijo nogometno žogo. 'Ubogi južnoameriški fantje nimajo pojma o nogometu,' je pisalo v poročilu. Pred tekmo so organizatorji narobe dvignili urugvajsko zastavo – s soncem navzdol – in namesto himne predvajali neko brazilsko koračnico. Sinjemodri so modre premagali s 7:0.«

Slovenija kot varna dežela

Vam gre na glasbenem področju vse po načrtih?

»Pred kratkim je ZKP RTV Slovenija izdala zgoščenko opernih arij z radijskimi simfoniki. Menim, da je takšna plošča cilj slehernega opernega pevca. Še posebej me veseli, da na njej poleg klasikov (Verdi, Mozart, Rossini, Čajkovski) pojem tudi slovensko in špansko arijo: arijo Potinosa iz opere Kleopatra Danila Švare in romanco Simpsona iz zarzuele Pristaniška točajka Pabla Sorozábala. To je že moja šesta zgoščenka v Sloveniji (slovenski samospevi, narodne, južnoameriške, božične pesmi). V ljubljanski Operi imam v tej sezoni pol ducata vlog. Koncert argentinskih, brazilskih in slovenskih pesmi sem po Sloveniji ponovil že 35-krat. Naslednja koncerta bosta 23. oktobra v Laškem in 28. novembra v Zagorju.«

Spremljate aktualne politične zadeve?

»Kolikor je nujno. Sem v dveh poklicih, ki združujeta – šport in glasba. Oba presegata politične in ideološke delitve. Ne zanima me, kako misli tisti, ki pride poslušat koncert. Za reprezentanco navijajo vsi, tudi tisti, ki so na povsem nasprotnih bregovih.«

Argentina ima Maradono, kaj ima Slovenija?

»Ob preteklih reprezentančnih dosežkih so uspehi NK Maribor za Slovenijo velikega pomena. To ponese ime države v svet. Slovenija je varna dežela. Njene lepote pogosto ne znamo ceniti. Na majhnem prostoru imamo vse. Od snega do morja potrebujemo pri nas eno uro z avtom, v Argentini dve uri z letalom. A tudi Argentina je zelo lepa dežela in razdalje samo še povečujejo njen čar.«

Veliko potujete …

»Čim več. V okviru zmožnosti. V New Yorku sem bil prvič leta 1979, ko sta še stala dvojčka. Večkrat sem se vrnil, zadnjič aprila letos. Vleče me v to velemesto, ki nikoli ne spi. Tam si lahko dve leti, pa ne boš vsega videl. Razen nogometa ima vse.«

Še kaj dodava?

»Ste zapisali, da je Maradona najboljši nogometaš vseh časov? V redu je.«