Prvi Beli koncert smo pripravili novembra 1980. Dvorana Tivoli je bila nabita do zadnjega kotička. Dvorano smo dobili brezplačno, vso tehniko – ozvočenje in luč – pa je ponudila RTVS. Tako je šel dejansko ves izkupiček za smučarje.

Vendar Beli koncerti sploh niso bili prve tovrstne prireditve z dobrodelnim pridobivanjem denarja za slovensko smučanje, ki je bilo v Beogradu zelo zapostavljeno in malo cenjeno. Že leta 1966 je bila časopisna hiša Delo pobudnica koncertov Za našo Planico. Tedaj sta brata Gorišek, Lado in Janez,že ustvarjala načrte za novo planiško velikanko, vendar ni bilo zagotovljenih prav nobenih financ. Za koncerte Za našo Planico, na katerih so vsi nastopajoči sodelovali seveda brezplačno. Že na prvem koncertu leta 1966 je zmanjkalo vstopnic.

Ko smo leta 1971 spet pripravljali koncert Za našo Planico, tokrat v dvorani Tivoli z Ansamblom bratov Avsenik, ki se je rade volje odpovedal honorarju, so bile vstopnice spet v trenutku razgrabljene. Odločili smo se, da koncert prestavimo iz male dvorane v veliko, ledeno, ki je lahko sprejela sedem tisoč ljudi. To je bil prvi koncert v dvorani za hokej. Led smo pokrili z deskami.

Avseniki so bili takrat že izredno priljubljeni po vsem svetu, doma pa so igrali bolj malo, ker je partijske ideologe zelo motilo, da se grebejo samo za marke in dolarje. Na slovenski televiziji jih praktično skorajda ni bilo. Če se ne motim, je bil to prvi večji koncert Avsenikov v Ljubljani. Takrat sem občasno že sodeloval z Avseniki in doletela me je izredna čast, da sem na velekoncertu nastopil s svojo, samostojno satirično točko. Oblečen sem bil – tako kot Avseniki – v slovensko narodno nošo. Z violino. Predstavljal sem se kot povprečni Slovenec in natresel nekaj svojih domislic o radostih in težavah, ki so bile takrat aktualne za našo socialistično federacijo. Slovenija že tedaj v Beogradu ni bila prav posebno priljubljena. Edini zveličavni šport v Jugoslaviji je bil nogomet, smučanje pa zapostavljen vaški šport z nekimi janezi.

Ena mojih ugotovitev, povedana na koncertu, pa je povzročila pravi nacionalni vihar.

»Povprečni Slovenec je povprečno bolj razgledan, bolj kulturen pa tudi inteligentnejši od povprečnega Jugoslovana, ker pač ni preživel petsto let pod Turki. Čeprav je znano, da so tudi Turki občasno vpadali v Slovenijo in se okoriščali na račun Slovencev. Ta navada se je ohranila še vse do danes!«

Sprva je zavladala v dvorani smrtna tišina, kot da ljudje niso verjeli, kaj sem bleknil. Potem pa je izbruhnila pravcata erupcija viharnega smeha in ploskanja. Ko sem prišel z odra, mi je Beno Hvala šepnil na uho: »Zunaj te čaka marica!«

Zunaj me ni čakala marica, mi je pa po končanem koncertu eden izmed vidnih partijskih funkcionarjev, ki je bil tudi član organizacijskega komiteja Planica, v precej resnem tonu dejal, da moj nastop ne bo minil brez posledic.

Vidni partijec je imel zelo prav. Dnevnik Borba, ki je izhajal v Beogradu, je bil takrat vodilni politični časopis komunistične partije Jugoslavije, zakon za vse jugoslovanske partijce. V ponedeljkovi izdaji so celotno drugo stran posvetili Avsenikovemu koncertu Za našo Planico kot tipičnemu primeru skrb zbujajočega nacionalizma. Najprej so ozmerjali izpostavljanje Republike Slovenije za senzacionalno zbiranje denarja na nacionalističnem temelju, medtem ko so moj nastop označili za sovražno prežet poizkus rušenja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, žaljenje delovnega ljudstva Jugoslavije, za tipični primer poizkusa kontrarevolucije in pobalinsko nacionalistično izživljanje iztirjenega posameznika, ki mu je množica v dvorani celo ploskala. Potem pa še nekaj na račun množice.

Ob članku so objavili znano panjsko končnico iz slovenske ljudske zakladnice, na kateri hudič babi brusi jezik. Le da so babo nadomestili z menoj.

Omenjeni članek beograjske Borbe je v Sloveniji povzročil kar precej vznemirjenja, a kakšnih hujših posledic nisem občutil. No, pač, odpovedali so nekaj mojih nastopov, urednik Tedenske tribune, kjer sem bil takrat zaposlen kot reporter, Dušan Benko pa mi je dejal, naj se za nekaj časa umirim. »Če se ne boste umirili vi, vas bodo umirili drugi.«

Res sem se za nekaj časa umiril. A ne za dolgo…