»Kako ste pa vi mene našli?« me Blaž prehiti z vprašanjem.

Maja letos smo vas videli po slovenskih poročilih in odločen, da vas med potovanjem po Bosni poiščem, sem, ne da bi poznal vaše ime, objavil fotografijo na lokalni skupini družbenega omrežja. V slabi uri sem prišel do vaše telefonske številke. Očitno ste precej poznani.

Blaž: »Ljudje se tu nasploh bolje poznamo med seboj. Večina me najbrž pozna zaradi sina Gorana, ki je igral v bosanski nogometni ligi. Nekateri pa me poznajo tudi kot nekdanjega nogometnega trenerja ali dobrega ribiča. Ribaril sem že kot otrok, da sem pomagal staršem zaslužiti kruh, bil pa sem tudi na dveh svetovnih prvenstvih.«

Kaj ste sicer po poklicu? Ste rojeni tu?

Blaž: »Rojen sem tu v Prudu takrat, ko je Hitler vkorakal v Jugoslavijo. Sicer pa sem 37 let delal kot tapetnik. Tu v Bosni in tudi v izgnanstvu na Hrvaškem. Žena pa je delala v prodajalni v Šamcu in pri Gavriloviću…«

Torej oba izvirata od tod. Kako sta se spoznala?

Mara: »Da, spoznala sva se, ko sem delala v prodajalni. Vabil me je na ribolov, mi obljubljal malo romantike in vožnjo s čolnom. To je bilo maja 1968, septembra pa sva se že poročila. To so bila najlepša leta. Cenim ga, ker je pošten, iskren in pozoren. Ne pije in ni nasilen, je bolj družinski človek. Povsod sva bila skupaj in skozi vse mogoče sva že šla.«

In če se dotaknemo tistih manj lepih trenutkov. Rekli ste, da ste v življenju že štirikrat bežali od doma. Lahko poveste malo več?

Blaž (resnobno zavzdihne): »Da, povedal vam bom. Moj oče je bil v drugi svetovni vojni šef policije v Šamcu na strani NDH. Leta 1947 je bil ustreljen in ostalo nas je osem otrok. Bili smo lačni; dva brata sta pred mojimi očmi umrla od lakote. Takrat smo bili poslani v taborišča v Sarajevo in drugam. A mama se ni vdala. Šla je kopat zemljo v Slavonijo, preselili smo se tja. Borila se je za naše življenje in nekako smo se izvili.

Potem je prišla ta bosanska vojna. To je bilo najhuje. Prišla je hrvaška vojska in nas pregnala od doma. Pobegnili smo na Hrvaško, a smo se morali vrniti. Kasneje smo bili spet pregnani. Jaz sem se boril in branil domovino, veliko ljudi je umrlo, vse možno se je dogajalo… Neke noči je padlo prek 2000 granat, k sreči ne na hišo. Sestra je bila med vojno v Vukovarju in so jo ubili Srbi. Tudi brat je izgubil življenje na domačem dvorišču, ko se je med vojno vrnil domov. Ni mogel prenesti, da je begunec na Hrvaškem. Srbi pa še vedno ne priznajo vseh zločinov. Mi smo ostali na Hrvaškem, dobil sem službo tapetnika in si v Zagrebu uredili življenje. Hčerka je tam še danes, a midva sva se nato vrnila v Bosno.«

Reševali svoje glave

To je bilo trikrat? In četrtič ste bežali med letošnjimi poplavami?

Blaž: »Da. To je bilo četrtič. Ko je voda prebila nasip, je tako hitro poplavila vas, da smo reševali samo glave. Voda ne prizanaša nikomur. V dveh urah je bilo dva metra vode. Nekateri sosedje, ki imajo nadstropne hiše, so še lahko kaj rešili, midva ne. Grozno je bilo gledati živali, tudi naša psa, kako plavajo v paniki, a nismo mogli do njih. Ko so nas reševali, so reševali samo ljudi. Mlajši pes je 17 dni preživel na visoki omari, drugi je šel naokoli za hrano. Ko smo naposled prišli domov, je bilo nepopisno veselje! Midva imava svoja psa zelo rada. Če imaš rad živali, imaš rad tudi ljudi.«

Nameščeni ste bili v Odžaku?

Blaž: »Da. Ljudje v Odžaku so nas zelo lepo sprejeli. Nihče ni spraševal, kdo si in od kod si. Ko se je vse malo umirilo, sva šla k hčerki v Zagreb, jaz pa sem želel domov. In začel se je nov boj. Hišo smo morali popolnoma izprazniti. Pohištvo, pod, električna napeljava, vrata… Vse se je napojilo z vodo in je bilo treba vreči ven. Ostale so le umazane stene. Tudi oblek, ki so bile dva tedna v vodi in polne blata, ne moreš več zares oprati. Najslabše je, da je bila voda pomešana s fekalijami, ki so se dvignile na plan. Naokoli so ležale mrtve živali; nekdo je na kavču našel celo mrtvo svinjo. Hišo in zemljo je bilo treba v celoti dezinficirati. Sin je s svojo družbo sedem dni brez prestanka pomagal. Spali smo v odprti garaži, saj so bile vse stene še vedno mokre.«

Ampak na koncu vam je uspelo hišo obnoviti?

Blaž: »Da, dobro smo uredili. Vrnila sva se domov. Imava srečo, da imava tako krasne otroke. Največ sta pomagala onadva, nekaj prihrankov sva imela sama, prodali smo tudi nekaj zemlje. In zdaj vidite rezultat. Pohištvo imava, dobila sva novo peč… Zame je bil to velik psihološki udarec in v 50 letih skupnega življenja ni bilo toliko slabe volje v zakonu. Negotovost človeka spremeni. Da se le nikoli več ne bi ponovilo!«

Kaj pa je bilo z mednarodno pomočjo?

Blaž: »Do danes je nismo videli. Tu je precej kriva mednarodna skupnost, ker pomoči niso dali direktno ljudem. Dali so jo politikom, ti pa naj bi jo razporedili na pokojnine in plače. Za plače so nekaj dali, največ za svoje, z ostalim pa očitno še preračunavajo… Najini otroci so lahko vzeli kredit, nekateri pa so v brezizhodni situaciji, saj so ostali brez pridelka, živine, 200 mark pokojnine pa tudi ne zadostuje. Meni je teh ljudi žal, saj so dobri, a jim država ne pomaga.«

V HDZ pa nikakor

Do politike ste zelo kritični.

Blaž: »Seveda, to so veliki lopovi. Skregaj, kradi in vladaj! S podžiganjem nacionalizma in mešanjem vere s politiko so razdelili Bosno, da lažje manipulirajo z ljudmi, si delijo funkcije in izplačujejo visoke plače. Spomnim se, ko je Ante Marković nekoč prosil narod: ‚Nikar se ne razdelite. Če omogočite vzpon nacionalnim strankam, ste gotovi.‘ A ljudje niso poslušali. To je ta stran Bosne, ki je nikoli nisem maral zaradi nacionalizma in ljudi, ki so skregani med seboj. Midva sva bila vzgojena, da imava rada vse ljudi. Sva bosanska Hrvata, ampak najboljše prijatelje imava med Srbi in Muslimani. Ker pa ne marava HDZ, ki je tu glavna stranka, vse od vojne nisva dobila vrnjene prvotne hiše.«

Mara: »Blaž bi moral biti inštruktor nogometa v Bosni. Imel je kvalifikacije, a ko se je vrnil iz Hrvaške, bi moral pristopiti k HDZ, da bi se lahko udeleževal mednarodnih tekem. On pa je pred njimi raztrgal papir in debata je bila zaključena.«

Blaž: »V Bosni je šest velikih kantonov in vsak ima svojo vlado, podvlado… Tako velik je ta državni in občinski aparat, da ne ostane niti za socialni minimum. In neverjetno je, kako lahko ljudje 20 let volijo iste politike, čeprav so pokazali, iz kakšnega testa so. A način izbora gre zelo na roko obstoječim politikom. Spremeniti sistem pa je težko, saj vrana vrani ne bo izkljuvala oči.«

Kakšna, menite, bo prihodnost Bosne?

Blaž: »Tako ne more ostati. Ljudje so razdeljeni, mladi odhajajo… Preprosto bo Bosna ugasnila. Zaenkrat jo držijo skupaj samo Muslimani. Ko bodo ostali samo še stari ljudje ali pa še teh ne bo več, jo bodo morda pokupili Kitajci, kdove. Vse, kar smo ustvarili v Jugoslaviji, smo uničili; zmanjšali proizvodnjo, vrgli ljudi na cesto, prodali… Zdaj zadolžujemo svoje otroke, ki se še rodili niso, oziroma jih silimo, da gredo s trebuhom za kruhom. Po sinu Goranu imava dve vnukinji. Ko bosta zaključili srednjo šolo, ju bomo poslali v Zagreb na fakulteto, če bom takrat še živ.«

A najbrž vas nekaj vseeno veže na Bosno, če ste se vsakič kot bumerang vrnili?

Mara: »Vsakdo ima rad svoj rodni kraj. Tu so dobri ljudje in tu imava prijatelje. Sva skromna človeka. Samo da imava kje spati, da je čisto in da imava za jesti. In seveda, da lahko ribariva! Pri tem si zares odpočijeva. Gledaš tisti plovec in neobremenjeno razmišljaš o življenju; ure pa kar same tečejo.«

Kakšen nasvet bi torej lahko dal par, ki je preživel že skoraj vse? Kaj je bilo za vaju v življenju najpomembnejše?

Mara: »Res sva večkrat vse izgubila, ampak sva dobila dobre prijatelje. In to je bogastvo! Vedno sva se razumela in drug drugemu nisva naredila ali rekla ničesar, za kar bi nama bilo žal. Ustvarila sva prekrasne otroke. Midva nikomur ne želiva slabo, ne delava slabo in nikomur nisva dolžna niti toliko, kolikor je črnega pod nohtom. Zvečer se mirno uleževa in zjutraj vstaneva z nasmehom na ustih. V najinih srcih pa je dovolj prostora za vse. Če bi bil sosed lačen, bi mu dala svoje kosilo.«

Blaž (hudomušno): »Samo za HDZ ni prostora!«