Krpan je eden najeminentnejših mož iz slovenskega pripovedništva. O tem, od kod izhaja in kje je Vrh pri Sveti Trojici, kjer je v pripovedi Frana Levstika živel Krpan, že dolga desetletja trajajo razprave in prerekanja. Do sedaj so vsi kraji zunaj Notranjske izpadli iz igre, v njej pa sta ostali le še območji Bloške planote in Pivške doline. Povedati je treba, da je Levstikov Martin Krpan resda last vseh Slovencev, toda ljudje z območja, kjer je bil doma, ga imajo lahko le nekoliko bolj za svojega, je že pred leti zapisal Bločan Slavko Petrič, ki je kasneje našel vas Vrh in Martinovo hišo.

Morda boste vprašali, zakaj tak uvod. Martin Krpan je bil eden prvih slovenskih diplomatov, ki je z besedo ugnal cesarja in cesarico. Bil je eden prvih slovenskih proizvajalcev orožja, ki je ugotovil, da je cesarsko orožje bolj ali manj klump, in je iz dunajske lipe naredil velik kij ter v kovačnici skoval mesarico. Martin pa je imel še druge plati, saj je bil tudi eden prvih trgovcev z orožjem. Angleška sol naj bi bila smodnik, pa še kaj je tovoril zraven. In v vseh teh kregarijah o tem, čigav je, je pomemben stavek, da je Levstikov Martin Krpan last vseh nas.

Kdo je zaspal?

Z njim lahko potegnemo tudi vzporednico, ko se osamosvojitelji te dni prepirajo, kdo je bil zaslužnejši za zmago v vojni za Slovenijo. In se smešijo, kot da je dvaindvajset let po vojni postalo pomembno to, kje in kdaj je kdo spal in kdo ima več zaslug za to, da smo zmagali. Epicenter vse te kregarije slej ko prej ostaja v Depali vasi in pri ubogem tedanjem ministru, ki so ga takrat na silo zamenjali.

Na prvi pogled je videti, da je začel obračunavanje nekdanji vodja obveščevalnega oddelka na ministrstvu za obrambo Anton Peinkiher. Nekaj mesecev pred afero Depala vas (1994) so ga premestili na mesto vodje oddelka za organizacijsko-tehnične zadeve, kasneje pa celo v 7. upravo, kjer je bilo kar nekaj zaposlenih, ki jim ni bilo treba nič delati. Tja so jih pač umaknili in nekateri med njimi so hodili v službo le enkrat na mesec. Po plačo. Peinkiher je kasneje postal vodja varnostne službe v Mercatorju, zdaj je pomočnik direktorja Hotela in Resorta Adria Ankaran. Sled njegovega minulega dela na obrambnem ministrstvu in predvsem spor z Janšo ga spremljata že od takrat, ko je odšel z Morsa in je dolgo iskal zaposlitev. Nekateri direktorji so mu celo rekli, da si ga ne upajo vzeti v službo zaradi posledic, ki bi jih doletele, če bi na oblast prišla SDS. Peinkiher je po izobrazbi sociolog, po duši pa obveščevalec, ampak zadnje »vojne za posteljo« ni začel on, jo je pa dobro razburkal.

Depala vas

Poglejmo, kako se je začelo in kje je srž. Letos spomladi je Janez Janša v ponatisu knjige Okopi razkril svoj novi pogled na afero Depala vas, zaradi katere je bil leta 1994 odstavljen z mesta obrambnega ministra. Do sedaj je trdil, da je šlo za zaroto vrha kriminalistične policije in Milana Kučana, v knjigi pa je »razkril«, da je bila celotna zgodba okoli Depale vasi zrežirana samo zato, da so Organizacija, Udbomafija in strici iz ozadja ostali na oblasti. Najeli so celo agenta agresorske armade, da je naredil načrt »psihološke vojne« za odstranitev Janeza Janše. To naj bi potrjevalo tudi pričanje bivšega pripadnika jugoslovanske vojaške službe Radenka Radojčića. Razprave po medijih spomladi letos niso bile posebno odmevne. Drugače pa je bilo po Peinkiherjevem intervjuju v Delu 21. julija letos. Tudi ta pogovor je nastal kot odmev, in sicer na zapis dr. Vinka Gorenaka 7. julija, v katerem je nekdanji notranji minister trdil, da sta Peinkiher in Kučan trgovala z orožjem in da naj bi slednji obtoževal Janšo trgovine z orožjem zato, da bi prikril svoje početje. Oba sta vse zanikala, kasnejši intervju v Delu pa je sprožil vsesplošno medsebojno obtoževanje med Peinkiherjem, Janšo, Igorjem Bavčarjem, Milanom Kučanom, Alojzom Peterletom, Andrejem Lovšinom, Blažem Zgago in Ladislavom Lipičem ter drugimi, vse zaradi zgovornega naslova v časniku Janša je razoroževal Slovenijo in navedb v tekstu, ki pa so bile v preteklosti praktično že vse objavljene.

Bitka za zasluge

Ampak vse se ni začelo z Depalo vasjo in Radojčićem, temveč že bistveno prej. Samo spomnimo se člankov v Nedeljskem o vojaški enoti ministrstva, ki »uboga« praktično le ministra (Moris), o prepirih, komu je neposredno podrejen načelnik TO, pa o napetostih med Morisom in preostalo vojsko ter kasneje tudi policijo, o posebnih metodah enote in še marsičem.

Kdo je najzaslužnejši za uspešno osamosvojitev? Nekateri pravijo, da ni bila tako uspešna tudi zato, ker je med spopadi in zunaj njih padlo ali umrlo le (?!) 78 ljudi. 36 na slovenski strani (5 policistov, 9 pripadnikov TO, 22 civilistov) in 42 na strani armade (11 oficirjev, 1 civilist in kar 30 vojakov obveznikov). Velika številka, kajti že samo ena žrtev bi bila preveč, lahko pa bi bilo še bistveno več mrtvih. Nekoč smo v Nedeljskem dnevniku zapisali, da so za razmeroma uspešno osamosvojitev v resnici zaslužni vsi. Janša in Bavčar sta vodila vojno in praktično poveljevala (čeprav nista imela te pristojnosti) ter z uspešnim vojaškim zoperstavljanjem in oboroženim uporom naredila ogromno. Na vso srečo so potem prevladali politiki, ki so zagovarjali politično dogovarjanje (predsedstvo, Drnovšek…). Tudi na drugi strani so bili jastrebi in golobi, v veliki meri pa je o samih spopadih odločilo tudi to, da je večina oficirjev živela v Sloveniji in da to še ni bila nora vojska kot kasneje na Hrvaškem in v Bosni. Pa tudi prispevka nekaterih slovenskih generalov v najvišjih vojaških vrhovih ne smemo pozabiti, čeprav niso in verjetno ne bodo nikoli razjasnjeni. S tem mislimo generala Konrada Koljška in admirala Stanislava Broveta.

Že zapisano

V Nedeljskem dnevniku smo o vsem tem že obširno pisali. O trgovini z orožjem, o številnih podrobnostih urjenja bosanskih vojakov v Svetlem potoku in seveda o mariborskem orožju, da o Depali vasi ne govorimo. In tudi o Manevrski strukturi narodne zaščite, že deset let preden je o njej izšla knjiga, pa o pilotu Toniju Mrlaku, ki je pripravljal prebeg na slovensko stran, pa so ga pripadniki Morisa sestrelili v neoboroženem helikopterju. In o teritorialcih, policistih, vojakih, prebežnikih iz JLA, civilistih… Da ne naštevamo naprej, kajti tekstov bi bilo za nekaj knjig. Zgodb, ki so se res zgodile in jih mnogi ne poznajo.

Glavni greh v slovenski osamosvojitvi naj bi bila razorožitev TO. Res je, da ne bi potrebovali toliko orožja, če do nje ne bi prišlo, je pa drugo vprašanje, ki ga je treba tudi realno upoštevati. Kaj bi se zgodilo, če ne bi prišlo do razorožitve in s tem realne streznitve v Sloveniji? V skladiščih zunaj armadnih objektov je bila več ali manj lahka oborožitev, v skladiščih armade pa preostalo. Če bi se zanašali na to orožje, bi se nam »armadniki« leta 1991 samo smejali. Ker bi večina težkega orožja TO imeli pod ključem in bi bilo vsak objekt treba fizično zavzeti.

Ne bomo se spuščali v upravičenost ali neupravičenost pomoči Hrvaški 18. septembra 1990 v obliki večje količine avtomatskih pušk in vsaj 100 protioklepnih metalcev za enkratno uporabo OSA, ampak na Medvedjeku, v Krakovskem gozdu in še marsikje bi bili teritorialci več kot hvaležni za vsakega posebej. In še in še.

Neposredna »pomoč« Hrvaški ter Bosni in Hercegovini je potekala že prve dni vojne in iz skladišč, kot sta Borovnica in Ložnica, so romali težki tovornjaki z oborožitvijo, tudi tako, ki bi jo Slovenija na smrt potrebovala. Protioklepno in protiletalsko. Ampak sprejmimo opcijo, da so te operacije pomenile dodatno zaščito Slovenije pred armado in naj bi bila Hrvaška tamponska cona, kar pa žal ni bila. Tukaj je treba upoštevati še nekaj. Razširjeni svet za obrambo je 26. avgusta 1991 sprejel sklep o pomoči Hrvaški (kasneje tudi BiH) v orožju in opremi. O tej seji je za Dnevnik povsem naključno prvi spregovoril Jože Pučnik. Orožje iz Borovnice in Ložnice pa je tja romalo nekaj mesecev prej.

Ampak sprejmimo to kot potrebno dejanje, ob tem pa je drugo vprašanje, ali se je s tem tudi kdo okoristil. Večina denarja je šlo za vojaške potrebe, je pa res, da se je z njim razmetavalo na vseh koncih in krajih. Marsikaj je kapnilo tudi v posamezne žepe. V ene več in druge manj. Konkretno? Po urjenju bosanskih borcev v Svetlem potoku so med inštruktorji postali izjemno popularni terenski avtomobili, ki so jih mnogi nabavili. Kakor iz dnevnic…

Pomoč izkoriščena za politično dogajanje

Vse to pa ne velja za mariborsko orožje, kjer se je pomoč izkoristila za medsebojno obračunavanje v Sloveniji. Julija 1993 je tedanji minister za obrambo na mariborskem letališču odkril skrivnostno humanitarno pošiljko. V zabojnikih je bilo v resnici orožje, ki so ga pripeljali v Maribor, naprej pa naj bi potovalo po cestah. Toda nadaljevanje poti ni bilo mogoče zaradi hrvaško-muslimanskega spora in orožje je ostalo v Sloveniji. Takratni obrambni minister je med drugim ugibal in namigoval celo, da naj bi bilo orožje namenjeno za vojaški udar v Sloveniji, ki naj bi ga izpeljali krogi blizu nekdanjim komunistom, vmešan naj bi bil celo predsednik države.

Dejstva

In? Osamosvojitelji se prepirajo, dejstva pa ostajajo. In to so? Da vsak vidi svojo plat in kuje svoje zasluge v nebo. Včasih je treba biti pragmatičen in tak je zagotovo bil član predsedstva RS dr. Dušan Plut v intervjuju za Nedeljski dnevnik leta 2012 ob 20. obletnici osamosvojitve. Takrat je dejal: »Na to obdobje je treba pogledati realno. Na čas, na katerega smo lahko vsi ponosni. Najponosnejši pa bi morali biti na to, da so bili takrat vsi državljanke in državljani Slovenije pripravljeni žrtvovati življenje za državo, in če je kaj treba spoštovati, je treba spoštovati to. Pa čeprav kasneje te države nismo znali napolniti s pravo vsebino, kar pa ne spremeni dejstev. Osamosvojitveni proces je nujno ločiti od vsega, kar se je kasneje žal tudi zgodilo in se državljanom blagostanje ni uresničilo v skladu s pričakovanji. Proces osamosvojitve se ni začel z letom 1990, ampak ima globoke korenine v NOB in če ga takrat ne bi imeli in se Slovenija ne bi odločila za odpor proti okupatorju, bi bili danes še daleč od tega, da živimo v samostojni Sloveniji. S tem se ta osamosvojitvena dediščina ne zmanjšuje, ampak plemeniti. In kar koli se je zgodilo po II. svetovni vojni in kar koli se je po slovenski osamosvojitvi, ne spremeni dejstev…«

Ne spremeni in jih tudi ne opravičuje.«