Do 7h zj. bil v službi, ki ni bila težka; sem tudi malo spal. Ob 2h je bilo čuti malo ognja, ob 4h pa močan ogenj iz pušk. Naših je že dosti na oni strani. Baje padlo pri prehodu, ki se je izvršil med godbo od naših dveh komp. 120 ali še več komitašev so naši prebodli. Srbom pomagajo tudi žene pri strojnih puškah. Glavni pontonski most za prehod imajo naši pri Batarju. Tu pa tam se še vedno obstreljuje Loznica. Razne čete prihajajo, ki niso že par dni nič jedle in kruha sploh nič dobile, nekateri so zelo nasilni in hočejo kar pleniti; zato je treba z njimi na silo nastopiti. Zvečer pri »Mlinu« kar naenkrat poči za nami strel artil. Ker so ravno prejle Srbi streljali, hitro nekateri zbeže na vse strani, vsled česar je zvečer dosti smeha. Pes stotnika Dolinška, ki je bil tu poveljnik mejnih lovcev, priklenjen. Uboga žival. Neki naš tren izgubil sedem konj, ker so imeli večinoma navadne, velike konje in ne gorskih.

14. avgusta

Mi še vedno čakamo na prehod, dočim je šlo že toliko čet preko. Pripovedujejo: srbski stotnik, ko ga naši ujamejo zavpije: »Živio car Fr. Josip!« Naš korporal odvrne: »Sad, sad!« in mu zasadi bajonet. Cel dan bombardiranje Loznice od strani naših predstraž. Velikansko vrvenje in prevažanje trena: par sto volov, na stotine konj. Ekvipažo za mostove od celega kora. Zvečer okrog 8h vse iz Branjeva odšlo. Čakali ure in ure ob Drini, da so nas naši pri mesečini prepeljali. Povsod okrog naši na višje povelje zažgali, kjer so le čutili kako bando. Komande so nas opozorile na zastrupljene vodnjake v Srbiji, spoznati jih je po znamenju črn križ (+). Drina deroča, čista voda s peščenimi tli (me spominja na Kolpo). Po prehodu smo ležali do 3h oz. 4h zjutraj na cesti ob Loznici. Molitev!

15. avgusta

Veliki Šmaren, mamin rojstni dan. Marija, odvrni od nas to zlo. Navdušenost, ko prestopimo srbska tla. Lepa zemlja okrog Loznice, dosti sadja, posebno sliv; lepa koruza. Ljudstvo vse preplašeno. Žene z otroki nas milo prosijo, naj jim prizanesemo in naj ne iztaknemo otrokom oči. Korporal naše kompanije. Povsod bele zastave. Ozkotirna železnica. V Loznici – precej veliko, lepo mesto – ni skoraj žive duše, od granat precej poškodovano; vojaki vse izropali. Po cestah leže srbske medalje, križci iz balkanske vojne. Prekinjen telegraf. Patrulja pripelje nekaj Srbov in Srbkinj. Za plotom leži tu pa tam mrtev komitaš. Ob cesti človeško blato; vojaki delajo dovtipe: »Glej govno, vidi se, da je srbsko.« Hud marš čez drn in strn cel dan z nekaj odmori – brez menaže. Prostovoljec Fiala! Popoldne vidimo, kako se vrača v Loznico na stotine ljudi. Žene z otroki, deklice, vsak drži kaj v roki. Neizbrisna slika, v rokah drže bele zastavice. Tip Srbov in Srbkinj. Pridemo mimo hiše, kjer napolnijo deset steklenic z žganjem za 1 K. Pri hiši je ostala mati, žena z malim fantkoma prav čedna, a se boji, da ji bo kdo izmed vojakov storil silo. Mož je v vojski. Proti mraku začno med odmorom naenkrat na nas streljati komitaši, a brez uspeha. Zvečer šele prišli na lice mesta. Kmalu začne bliskati in treskati. Najprej nas namoči, potem šele postavimo šotore. Nič toplega za jesti. Zaspimo takoj in spimo do 4h zjutraj.

16. avgusta

Zopet zelo hud marš, čez drn in strn do trdega mraka brez vsake menaže. Sem ter tja pripeljejo »komite«, jih izpuste ali ustrele; ob potu povsod kak eksemplar. K sreči je bilo dosti sliv. Vojaki, ki »patruljirajo« po hišah, prinesejo slivovke, slanine in sira, posebno naša (7.) kompanija se odlikuje v tej stvari. Ni čudno, da so nasilni, ko ne dobe nič jesti. Neka mlada Srbkinja jim reče – ko tako stiskajo – da jim bo že brat »dal«. Med tem je že začel brat streljati. Naši jih par ustrele, sestro pa, ki se jim postavi po robu, zdelajo s kopiti. Ljudje godrnjajo, komaj se vlečejo dalje. Naš bataljon prišel prvič v ogenj, pa le malo, prvič so mi frčale okrog glave kroglje. Domobranci 25., 27., 28. p. so imeli precej izgub. Zvečer prišli v mesto Krupanj, ki so ga že prejšnji dan vzele naše čete. Prvič videl srbskega vojaka. Razne slike: sanitejci prenašajo ranjence, naše in sovražnikove; ob levi in desni leže mrtveci. Prenočimo nad Krupnjem v šatorih. Ponoči naenkrat »hura«! Pomotoma 52. p. začel na naše streljati; v taboru vse začne streljati, velikanska zmešnjava; par mrtvih, več ranjenih, 1 feldvebla so pri paniki pohodili. K sreči je dal neki horist znamenje »ogenj ustaviti« (Feuer einstellen), sicer bi se bila lahko zgodila velikanska nesreča. Da lastne čete med seboj streljajo, se ponavlja. Zjutraj pogreb pri naši kompaniji ustreljenega inf. Pavoševića: jok. Samomor konja.

17. avgusta

8h zjutraj odhod proti Šuvalji. Velika vročina; nič jesti, vse proč. Stara Sudnica; v dolini počivali, alarm. 4. pop. začetek bitke.

18. avgusta

Po 4. uri zjutraj začetek bitke… Povratek – mi šele ob ½ 2h popoldan. Vse vrgli proč, kar se je moglo, neverjetno dosti ranjenih. Marija moja rešitev. (Samo teh par besed stoji v dnevniku o tem hudem dnevu, pozneje nisem prišel do tega, da bi ga izpopolnil, četudi so mi vse podrobnosti natančno v spominu)

19. avgusta

Nekoliko spali v senu, oz. slami. Mi smo si rekvirirali mlado jagnje in ga pekli na ražnju: ljudje so donili vsaj malo mesa in kruha. Pop. ob 3h prodirali dalje proti Petrovi steni, v tisti smeri, kjer smo bili tepeni. Ob 5h bili od sovražnika z ognjem presenečeni, ljudje takoj vsi zbegani, nekaj ranjenih. Zasedli zelo skalnat hrib; ponoči se malo umaknili, bataljon zasede nek grič; moštvo je kar pocepalo. Ob 3h zjutraj že začeli umikanje po ovinku; naša kompanija zadnja, sovražnik za petami.

20. avgusta

Nazaj proti Krupnju. Če za nami poči puška, cel regiment v strahu. Kdo je »Verbindung«? »Jezus, švarmlinija!« Iz Krupnja že odšli ranjenci. Zelo hitro umikanje na celi črti, zastava, tren v nevarnosti. Pragozdi; konji padali.

21. avgusta

Na vse zgodaj se vzdignemo iz pragozda in se po ovinkih umikamo, da ne trčimo skupaj s sovražnikom. Dva Popovića, ki nam kažeta pot, dobita dva cekina. Tja s čolni, nazaj z brodili. Pomenljivo pripomnila neka Srbkinja: »Preko su išli čamcima, a natrag plivali.« 1 stotnik in 3 vojaki utonili.

22. avgusta

To stran Drine nad Branjevom in Zvornikom šatorila naša brigada; vse do smrti utrujeno. Ob 3h pop. šli v novo taborišče bolj v notranjost Bosne proti Zvorniku. Zvečer se najedli vsaj oficirji. Kravs naš kuhar.

Prihodnjič: Kaj naredimo s piščanci, ako nas pred sovražnikom izdajo?