»Mar hočete, da vam sina ubijejo!?«

Kot Blaž Furjan

»Prišel je dan odhoda. Spominjam se polne sobe mladih veselih fantov v kasarni. Bili smo tudi starši in smo čakali, da se fantje namestijo, in se poslovili. Usoda ali kakor koli že, Ivan in pokojni Blaž sta se takoj spoprijateljila. Tudi v mesto, v študentsko naselje, sta kdaj odšla. Bila sta čedna vojaka. Vedra, razigrana...«

Dokler ni v kasarno prišla Morisova skupina?

»Ja, fant se je spreminjal. Menila sem, da veliko delajo, se urijo ali kar koli že počnejo vojaki. Postal je tudi desetnik. V prvih treh mesecih je sinu uspelo opraviti izpit iz ustavnega prava pri profesorju Kavčiču. Profesor je pripomnil, naj se sin Ivan vrne študirat, škoda da ga je, je še pripomnil.

Zadnja dva meseca vojaščine se je stanje pri mojem sinu korenito spremenilo. Menila sem, kot bi vsaka mati, da je preutrujen.«

Resnica je bila drugačna?

»Resnica je bila drugje in resnično kruta. Sin je prihajal domov ves spremenjen, zamišljen, negotov, begajočega pogleda, krvavih beločnic in nenavadno zaspan. Skrbelo me je, zelo sem se trudila izvedeti vzroke takšne drastične spremembe. Mesec dni pred zaključkom vojaščine sem klicala ministrstvo za obrambo, stotnico v kasarno in še leta 2005 sem se po telefonu pogovarjala s polkovnikom Balantom. Predlagal je, naj pride sin na ministrstvo za obrambo, da bi se pogovoril z njihovo psihologinjo. Že domenjeni pogovor je preprečilo sinovo dekle, prelepo dekle. 'Kaj hočete, da vam sina ubijejo!?' mi je rekla ta deklica, tesno povezana z znanim psihiatrom, ki je bil v tesnih stikih z najvišjimi veljaki SDS.«

Nadaljevanje je bridko.

»Ko se je vse začelo, je šlo navzdol, sin je tonil pod stresom in strahom. Ničesar o vojski ni govoril, niti spominjal se ni. Niti prijatelja Blaža ni omenjal, ko se je v obdobju po njegovi smrti oglasil pri nas detektiv. Sin je le krčevito odvrnil, da nič ne ve.

Šele lani ob izidu knjige 'V imenu resnice' sem spet smela pomisliti, da bi še sama povedala svojo resnico, o mojem dragem sinu. Zakaj se tudi Blaža ne zmore in ne želi spomniti? Barbarine knjige noče niti odpreti, člankov o Blažu noče brati, sicer pa veliko bere, tudi zahtevno literaturo. Barbara mi s svojo ljubeznijo in borbo za resnico vrača nekaj svetlobe v življenje, Ivanu pa nekaj dostojanstva.«

Tudi sinov psihiater je menda prebral to knjigo?

»Je, in marsikaj bolje razumel. A tu se Ivan vedno zapre vase. Ob izidu knjige naju je Barbara povabila v Koper. Bila sva v mojem rojstnem kraju, na Primorskem. Bila je sobota. Ivan je postajal napet, videla sem, kako sproža roko, kot bi imel puško, in strelja v nekatere ljudi. Govoril je pretežno v angleščini, padal na tla in govoril: 'Mrtev sem, mrtev sem.' Ko je vstal, je ponavljal: 'Obstajam, obstajam.' Trajalo je dolgo, predolgo.«

O tem tudi Mikstone

Žalostne zgodbe so odjeknile tudi na slovitem blogu Mikstone:

»Dolžnost je težka kot gora. Smrt vojaka je lahka kot pero. Paravomo je imel v vojašnici Franca Rozmana Staneta domovinsko pravico. Domovinsko pravico, da ubrani lik in delo maršala Janeza. Potem ko je Janeza odnesla Depala vas, smo imeli v omenjeni vojašnici svoje zatočišče. Vročega pomladnega večera (pisalo se je leto 1997) smo v vojašnici razčiščevali izginulo orožje. Med brati paravomovci je izginilo 100.000 DEM. Janez Janša je besnel. Osumljenca smo zvezanega v prtljažniku dostavili v enega od hangarjev. Dežurni in dežurni VP sta se kalila v Morisu, zato ni bilo zastojev. Potem pa katastrofa. Dva mladeniča sta bila v hangarju. Oba na služenju domovini. V hangarju sta se skrila, ker sta konec vojaščine proslavljala z alkoholom in travo. Med mučenjem in teroriziranjem zvezanega ujetnika paravoma se je enemu od skritih fantov utrgal krik. Paravomovcem je padel mrak na obraz. Z uperjenim orožjem so krenili proti ceradi, od koder se je slišal krik. Fanta sta se pognala v beg. Eden je srečno ušel. Drugi ni imel te sreče. Paravomo man RX je iz avta pripeljal psa. Nekaj minut kasneje je pes zavohal prestrašenega fanta. Ta se je pognal v beg. RX je spustil psa. Pes je fanta ujel, podrl in obvladal. Fant je končal pod ključem paravoma. Bolno zamisel, da se fanta zadrogira z LSD, je večina sprejela. Tako naslednji dan ne bi razločil, kaj je realnost in kaj ne. Za vsak slučaj, da vezalk ne uporabi v samomorilne namene, so fanta sezuli in zaprli v keson 150-tke. Dve uri kasneje na fanta ni pazil nihče. Zadet od strupenega LSD, na smrt prestrašen in bos je skočil iz kesona. Pri vratih je pograbil kalašnikovko, ki jo je nemarno odložil njegov stražar, in stekel v noč. Bos, ranjen in v smrtnem strahu je preskočil ograjo in stekel proti ljubljanskemu BTC. Nekaj trenutkov kasneje je podlegel strelnim ranam. Janez Janša in kompanija. Čas bi bil, da nekdo odgovarja. Družina Furjan zahteva odgovore!«

Izgovori, izgovori...

Minister za notranje zadeve Gregor Virant se izgovarja na tožilstvo, minister za obrambo Roman Jakič se izgovarja na policijo, vrhovni poveljnik vojske molči. Barbara Furjan piše obrambnemu ministru: »Gre za umore, na katere enostavno ne reagira nihče. Zame osebno je vsak, ki dopušča krivico, enako kriv kot tisti, ki jo je storil. Če je kaj v vaši pristojnosti, vas rotim, da ukrepajte. Ne otepajte se odgovornosti!«

Roman Jakič si je premislil, se le srečal z Barbaro, ki nam pove, kaj je obljubil: »Lahko bom videla vse dokumente, posnetke, verjame, da so naši dvomi povsem možni, po vsem, kar je doživel po letu 1991. Močna vez, ki je tedaj delovala, da se je že skrhala, ljudje se niso več pripravljeni žrtvovati za nekakšne interese in svinjarije bodo lažje priplavale na plan. Tako mi je vlil upanje.« In nam pokaže pismo Blaževega soborca:

»Nikoli ne bom pozabil tiste noči, ko so nas postrojili na hodniku in preštevali. Sam sem bil nastanjen nadstropje višje, natanko nad spalnico vašega brata. Ko smo naslednji dan izvedeli, kaj se je zgodilo, smo bili šokirani. Govoril sem z njegovimi kolegi, nihče ni razumel. Sedaj ste vi ponudili odgovor in glede takratnih razmer v tej vojašnici in primitivizma večine poveljnikov mi je jasno, da je to tudi moj odgovor. Vojaki smo bili zelo povezani in za vsakega svojega tovariša smo bili pripravljeni dati življenje. Meni je bilo kmalu jasno, da država ni domovina. Domovina so ljudje, ljudje, kot je bil Blaž. Država je zame umrla ob služenju vojaškega roka. Miha.«