Zjutraj so bile sicer »fasunge« (razdeljevanje mesa itd. med komp.), vendar se ni moglo skuhati, ker je bil odhod že ob 10h. Zelo dolgo pot naredili z malimi presledki; visoko v hrib, potem proti Drini, tam kjer smo približno prišli nazaj; nato čez Suljinhan proti Zvorniku. Ob cesti vse polno naših čet 15. kora, kateremu je prideljena naša brigada. Nedaleč od Zvornika pontonski most čez Drino. Šli preko, nato po srbski strani do Loznice. To so se že dop. čete 15. kora bojevale, bosanski bataljoni, honvedi, 13. (naša) brigada – 52 in 78. p. – tudi posegla v boj. Naš bataljon rezerva. Zvečer dovoljena 1 konzerva. Ponoči eden 8. komp., ko je naš bat. počival, nenadoma ubit od krogle, ki se je od nekod izgubila. Ko smo zvečer prodirali, so mimo prenašali ranjence.

10. septembra

Med 3. in 4. zjutraj se naš bataljon pomaknil do mostu kot straža »Brückenbedeckung«. Zasedli smo hribe okrog mostu na srbski strani, ležimo v »švarmliniji«. Tu dobimo včeraj kuhano menažo. Krasen dan, boj traja dalje. Nad nami brenči naš aeroplan – belo-rdeč. S stotnikom pil bratovščino. Popoldan nas izmenjali domobranci 19. p., mi šli malo bliže strelni črti. V gozdu čakali do trdne noči; nato cel bat. kaki dve uri hoda. Jaz zelo truden – prvič – menda vzrok, ker sem pil. Oberst Bankovac dal razdeliti tudi med moštvo nekaj žganja. Na koti 391 (?) – Cerov rt (precej visok, kamenit) – prenočili.

11. septembra

Zjutraj se doli pomaknemo, da se krijemo. Naša artilerija pridno strelja, kar začno proti nam leteti srbski šrapneli. Ravno sem jedel slive in pisal dnevnik, kar trešči sredo nad nas. V trenutku je bilo precej ranjencev, eden od 15. k. ubit. Prva je eksplodirala ravno za oberstovim hrbtom. Pobrali smo ranjence. Včeraj zvečer videli dosti ranjencev, eden je molel jezik ven. Pomaknili se malo nazaj, menažirali ob Drini; potem šli zopet na isto mesto. Mirna noč, dobro spal.

12. septembra

Zjutraj dež. Četovodja Drescher kuha žganje. Ob 10. odhod bataljona proti vzhodu, naši ostali bat. so v bojni črti ob Drini. Po poti dobili še malo sliv in jabolk. Zapuščeni srbski grobovi, mramornat (!) spominek sredi praproti; zapisano koliko let živi, kdo postavil kamen. Zapuščene črede brez gospodarjev. 2 ujeta srbska vojaka (brez unif., le kapo) povedala, da dobe za tri dni le 1 hlebec kruha. Na tem hribu (Glavica) zopet ne daleč od nas padajo sovražnikovi šrapneli, ravno nad 5. kompanijo. Proti mraku se pomaknemo dalje v največjem nalivu; po »poti« gazili vodo do kolen; kolone so se večkrat raztrgale, mi in konji padali. Nekoliko pred 12h prišli v bližino Cip-a. Ležali na prostem, vsi premočeni in umazani. Ljudje jedli samo, kar so si sadja natrgali. Vsled utrujenosti kljub mrazu spali.

13. septembra

Zgodaj se vzdignili, vendar šli malo bolj nazaj. Ko se ustavili, sovr. šrapneli zopet med nas. Poročnik Kaiser od 5. k. ranjen. Malo se posušil. Popoldne se naš bataljon vrnil od te gorske brigade k našim. Po noči prišli k našemu trenu, tam vsi premočeni dobili menažo, nato tri konzerve, dokaz, da pridemo takoj v boj. Ob ½ 12 prišli v okope, kjer spali do 3h; potem v hrib. Nadporočnik Seidel!

14. september

Gučevo, Kulište, kar je imela naša (13.) brigada zavzeti. Okrog 10/11 prišla naša (7.) kompanije v ogenj, da podpiramo 52. (ogrski) polk, ki je precej v nevarnosti. Boj traja par ur, jaz sredi ognja. Kadet Huponja od 5. komp. padel. Jaz podrl enega Srba. Hrvatje zelo strahopetni, Srbi zelo hrabri. Naši zarobili precej artilerije in druge municije. Dosti ranjenih, več mrtvih. Popoldne začele padati na naš hrib najtežje granate, pozneje tudi šrapneli, tako, da še jarkov nismo mogli kopati. Zvečer par mrtvih in ranjenih. Weifert (kadet) od 8. k. zadet od težke granate. Mrzla noč. Pismo od mame dobil na vse zgodaj, sicer nič. Prišel k 5. komp.

15. septembra

Bila mrzla noč, vendar se malo naspal. Cel dan nas obstreljevali s »težkimi«; brez menaže; popoldne zopet prodiranje v največjem artil. ognju, po gozdu; zvečer naleteli na sovr. čete; čez noč ostali v švarmliniji. 52. polk sramota!

16. septembra

Zjutraj prodiranje cel dan v največjem artil. ognju. Blažanin (feldvebel) od 7. komp. si izpahnil roko; Velikanović (štabsfeldvebel) od 7. k. ostal zadaj. Čez drn in strn prišli proti mraku v bližino sovražnika, da ga od strani napademo. Jaz s 1 vodom (Zug) kot leva obramba (Deckung). Po potrolah sem dobil zvezo s honvedsko brigado. Komaj sem se pokazal, že so me od strani obstreljevali Srbi. Srbski ujetnik (starec) mi je, ko sem ga izpraševal, pošteno lagal in ni hotel nič izdati, dokler mu nisem nastavil noža na prsi. Tedaj šele je povedal, koliko je bilo tu približno Srbov in da jih oficirji s sabljami podijo v švarmlinijo. Ker je bila nevarnost, da me lastni obstreljujejo, sem ostal z vodom čez noč pred neko kočo, kamor so padali neprestano srbski šrapneli. Rakija, med, luk v koči. Proti mraku se začela bitka in je trajala pozno v noč. Srbi takoj od dveh strani naše z artil. obstreljevali, ponoči parkrat ponovili napad, tako so najbrž samo hoteli vedeti naše pozicije. Bombe zelo delovale.

17. septembra

Še pri luninem svitu sem se pomaknil proti svoji četi ter polagoma napredoval. Ravno se jim pridružil in jedel s Sterbentzem (nadporočnik – Kočevar) konzervo, kar začne neusmiljeno deževati na nas; v trenutku je bil ves naš bataljon razpršen. Bežali na vse strani, zasledovani od sovražnikovih šrapnelov in strojnih pušk. Po dolgotrajni hoji slednjič našli polk, tam spet enkrat se najedel. Pri trenu lenarijo in kritikujejo in žro. Popoldne malo okrepčan šel z Barletom na Gučevo, kamor se je že potegnil nazaj cel regiment, del 52. p., 1 bataljon 53. Neverjetno dosti ranjencev. Poraz. Večina oficirjev padla oz. ranjenih. Na poti proti gori srečal nadporočnika Smolo iz Novega mesta. Kompanije nimajo niti po sto mož, 50 – 70; jaz komandant 7. , Barle 6. kompanije. Po noči zavzeli utrjena mesta, da se branimo proti naskokom od strani Srbov, ki so res poskušali na par straneh, tako da so naši začeli neusmiljeno streljati. Z Barletom sediva za drevesom in si delava kratek čas. Kot ironija doni, da so ljudje dobili proti večeru silno množino konzerv, prepečenca, kruha, sladkorja, ko so prej par dni stradali... Crni vrh.

18. septembra

Cel dan v okopih; levo od nas cel dan streljanje, huda bitka za hribom. Spet dosti ranjencev, tudi oficirjev. Popoldne je začelo deževati, nas do kože namočilo, gosta megla, celo noč boj na levi strani. Menaže nismo dobili, ker si s konji vsled streljanja niso upali blizu; sicer pa je bilo še od prej zaloge. »Spal« popolnoma premočen pod veliko bukvo. Zjutraj se tresel kot pes, noge so odpovedale, javil polkovniku, pa nič pomagalo, vsak je moral ostati na svojem mestu. Zaupam v Boga. Stotnik Biergotsch umrl?

19. septembra

Na istem mestu. Cel dan lepo vreme, zato se dobro osušimo. Streljanje kakor prejšnji dan. Zvečer dospela menaža – gostija. Žal nisem mogel več brati, ker je bila že tema. Dosti, da imam pošto, pa me navdalo z novim pogumom. Ponoči zopet reakcija, dež celo noč in hudo pokanje.

20. septembra

Zjutraj vsi premočeni; otrpli udje. Pisma od raznih strani mi neverjetno navdahnila novega poguma. Ljuba družina! Dopoldan dež in megla, šklepetal, jedel v kolibi. Popoldne malo solnca, takoj bolje razpoloženje. Pisal ženi in mami. Večkrat streljanje, posebno na naš tren strelja srbska artilerija. Zvečer dobil vso zaostalo pošto.

Prihodnjič: Kdor se sam obstreli, tega usmrte