Ponovljeni čudež

So vas odzivi po tistem neverjetnem košu kaj presenetili? Na tekmi ste se po njem zgolj malce sramežljivo nasmehnili.

»Šlo je pač le za srečo. Seveda nisem pričakoval takega odziva in da si bodo videoposnetek ogledovali po vsem svetu. Tisti koš me je res naredil nekoliko bolj prepoznavnega.«

Nekdo je tedaj na twitterju napovedal, da vas bo poiskal pred dvorano, da mu izpolnite listič za loto. Se je oglasil pri vas?

»Ne, tega ni bilo. So mi pa seveda veliko čestitali. Nazadnje sem izvedel, da ima najbolj gledani od posnetkov tega koša že nad tri milijone ogledov, s čimer je postal tretji najbolj gledani posnetek s kakšnim Slovencem. Na prvih dveh mestih sta posnetka skupine Perpetuum Jazzile. Kaže torej, da sem prehitel tudi tisto znamenito zabijanje Marka Miliča prek avta.«

V prvi izjavi ste dejali, da gre za čisto naključje in da vam kaj takega ne bi uspelo več niti v dveh letih, če sploh kdaj. A ste že naslednji dan za potrebe TV-oddaje to ponovili. V katerem poskusu?

»Ha, saj pravijo, da se zarečenega kruha največ poje. Pri Športu TV so me prosili, naj poskusim še na treningu, in se mi je res posrečilo. Ne ravno v prvem, ampak v četrtem poskusu.«

Tudi soigralci so se iskreno veselili z vami. Zdi se, da imate v ekipi letos zaradi uspešnega začetka sezone kar dobro vzdušje.

»Res imamo dobro vzdušje v ekipi in se vsi veselimo košev soigralcev. Družimo se tudi stran od parketa in mislim, da se to potem na parketu pozna. Prostega časa sicer ni veliko, a radi skupaj hodimo na kosila in kakšno pijačo.«

Ali kakor v času Zmaga Sagadina pri Olimpiji še vedno obstaja nekakšna policijska ura, po kateri vas trener nikakor ne sme videti v kakem lokalu oziroma zunaj doma?

»Ni zaželeno, da bi hodili žurat, a ne vem za kakšno prav določeno uro ali pravilnik glede tega. Ampak saj je pri tako napornem urniku jasno, da ne more biti ponočevanja.«

Je časa vsaj za kak konjiček ali punco?

»S punco se vidiva le enkrat, dvakrat na teden, moral bi najti kaj več časa. Za konjičke tudi ni časa. Ko sem prost, čas običajno izkoristim za počitek. Ob tem rad pogledam kak film ali serijo, na primer Igro prestolov.«

Veliko časa vzamejo tudi potovanja. Se jih vseeno veselite, glede na to, da je to vaša prva sezona v mednarodnem tekmovanju?

»Res je nekaj novega zame. Gostovanj se veselim, me pa seveda vožnja, letala in časovna razlika malce utrudijo in pustijo posledice. A na to se ne smeš ozirati in moraš tekme odigrati po najboljših močeh.«

Kdo pa zdaj velja za največjega šaljivca v moštvu?

»Velikokrat se nasmejimo Alenu Omiću, ko se kdaj narobe izrazi in se mu kakšna izjava ponesreči na prav posrečen način. Sicer pa za vzdušje v garderobi skrbita predvsem veterana Marko Marinović in Hristo Nikolov.«

In kako se razumete s trenerjem? Izkušnje imate že z več znanimi trenerji, nekdanjimi selektorji reprezentance. Jih lahko kaj primerjate?

(Šaljivo pogleda, ali je trener kje v bližini, in se zasmeji.) »Ne morem ravno ocenjevati trenerjev. Vsak ima svoj način dela, vsak zagovarja svoj pristop, ampak načeloma se s trenerji dobro razumemo. Pipan pušča igralcem bolj proste roke, zato se v napadu igra bolj sproščeno. Sagadin je imel v Heliosu zelo trde treninge, a kdor jih zdrži, lahko od njega veliko odnese in se nauči, kar dokazujeta tudi Gregor Hrovat in Matic Rebec. Z Maljkovićem imam izkušnje le z nekaj treningov, na katere je povabil obetavne slovenske igralce. Bil je kar širok nabor 40 igralcev, od katerih sta se potem na priprave članske reprezentance prebila Jaka Blažič in Klemen Prepelič.«

Navdušil ga je brat

Počasi na vrata reprezentance trkate tudi sami. Letos ste nastopali za člansko reprezentanco B.

»To je bila posebna in koristna izkušnja. Vidiš namreč, na kakšni ravni so vrstniki v tujini in se lahko malo primerjaš z njimi. Dobro je, da si poleti aktiven in da ostaneš v pogonu, a morda je bila tista kitajska turneja, na kateri je nastopila naša reprezentanca B, malo predolga. Hrana mi ni ravno ustrezala, zrak je bil slab, vse je bilo nekoliko drugače, tako da nad Kitajsko nisem bil prav nadušen in tja ne bi šel več na počitnice.«

Kdaj ste začeli igrati košarko in kdo so bili vaši vzorniki?

»Nisem imel posebnih vzornikov, sem pa rad pogledal kakšne posnetke Michaela Jordana in drugih, a ne koga določenega prav posebej. Od vsakega dobrega igralca si rad ogledam najboljše poteze in poskušam kaj vnesti v svojo igro. Igrati pa sem začel v tretjem razredu osnove šole, pri desetih letih, ko sem prvič šel na trening. Navdušil me je starejši brat, ki je včasih igral za Triglav in sem hodil navijat na njegove tekme. Košarka je edini šport, s katerim sem se ukvarjal. Le v prvem razredu sem šel enkrat na trening nogometa, a sem takoj ugotovil, da to ni zame. Na treningu so bili namreč tudi četrtošolci, ki so bili toliko boljši, da me je vse minilo.«

Ste že zgodaj tako zrasli?

»Ne prav naenkrat, ampak konstantno vsako leto za kakih deset centimetrov. Zdaj imam 201 centimeter, merjeno v športnih copatih, kot je nekakšno pravilo pri uradnih košarkarskih merah.«

In kaj, če si kdo prav zato omisli izredno debele podplate?

»Ne vem, a višino praviloma merijo v športnih copatih, saj se tudi igra v njih. Lahko torej uradno rečem, da imam po košarkarskih standardih več kot dva metra, sicer pa kak centimeter manj. Moji starši sicer niso ravno visoki, je pa moj brat čisto enake konstitucije in sva si enaka po višini in teži.«

Po konstituciji in načinu igranja nekoliko spominjate tudi na Boštjana Nachbarja, zato vas nekateri že razglašajo za njegovega naslednika v reprezentanci.

»Je sicer še malo višji od mene, mi je pa že nekaj ljudi omenjalo podobnost z njim. Tega sem lahko le vesel, saj sem tudi njegove posnetke rad gledal, čeprav se nisem ravno zgledoval po njem.«

Veljate za pravega specialista za ukradene žoge. Imate kak poseben recept za prestrezanje nasprotnikovih podaj?

»Včasih se v obrambi rad naredim na videz nezainteresiranega, nato pa se pri podaji hitro stegnem in skušam prestreči podajo. Če uspe, je krasno, saj dosežem lahek koš in kakšno zabijanje, zato to rad počnem. Je pa tvegano, saj lahko zaradi tega izpadeš iz igre.«

Verjetno pa kakor vsa Olimpija nimate kakšnega recepta za uspešno izvajanje prostih metov. V čem je problem, da ima toliko njenih igralcev težave s to košarkarsko prvino?

»Mislim, da nisem ravno med najbolj problematičnimi glede tega, nas pa res že vso sezono veliko sprašujejo o vzrokih za preveč zgrešenih prostih metov. Na treningu skoraj vsi mečemo bolje kot na tekmi, tam pa se potem spet zgodi. Res ne vem, proste mete vadimo kot vsaka druga ekipa, tako da nimam pravega odgovora.«

Morda pa bi jih enostavno morali vaditi več in ne enako kot vsaka druga ekipa. Dražen Petrović je tudi po treningih vadil, dokler zadeve ni izpilil.

»Takih, kot je bil Dražen Petrović, ni več veliko, vseeno pa tudi pri nas kdo ostane še po treningu in vadi.«

Priden tudi v šoli

Veljate za zelo pridnega – tako na treningih kot tudi v šoli. Menda ste bili odličnjak, končali ste tudi fakulteto, kar pri aktivnih športnikih ni ravno pogosto.

»Nisem videti ravno tako priden, kajne? Na kranjski gimnaziji sem bil dvakrat odličen, dvakrat pa prav dober. Še več pa mi pomeni, da sem diplomiral na triletnem bolonjskem študiju na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Res ni prav veliko športnikov s tem papirjem in nazivom diplomiranega ekonomista. Ni bilo lahko, saj ob treningih in tekmah nisem imel veliko časa za obiskovanje predavanj. Bolj sem hodil na vaje pri težavnih predmetih, učil pa sem se iz zapiskov sošolk in sošolcev. Imel sem trden cilj, da diplomiram, in vesel sem, da mi je uspelo.«

Kakšni pa so vaši cilji v košarki, potem ko ste letos dosegli tudi že 20 točk na tekmi v evropskem pokalu?

»Pred sezono nisem imel takih pričakovanj in ne bi verjel, če bi mi kdo to napovedal. Upal sem le, da bi dobil kakšno priložnost, zato sem zdaj zelo vesel, da toliko in tako igram. Nikoli namreč ne veš, kako bo, ko greš v močnejšo ligo. Z Olimpijo imam podpisano pogodbo za leto dni z možnostjo podaljšanja še za eno leto. Za cilj sem si zadal bolj konstantne predstave, brez nihanj, in še izboljšano igro, potem bomo pa videli, kam me bo to pripeljalo.«