Kadarkoli se pri nas kateri od medijev loti opisovanja tega, kako zaseči nezakonito premoženje, imamo pri roki zgodbo o (zdaj prodani) hiši Bineta Kordeža in zasegu premoženja zvodniškega para Nihada in Gordane Kurtović iz Kopra. Pri slednjih je okrožno sodišče v Ljubljani uspešno vročilo tožbo po visokoletečem zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. V tožbi gre za vrednost nekaj več kot poldrugi milijon evrov.

Zakonca Nihad in Gordana Kurtović sta izkoriščala vsaj enajst deklet iz Dominikanske republike, Ukrajine, Madžarske, Romunije in Kazahstana, ki so morala za zakonca ponujati spolne storitve gostom lokala Rex. Cene spolnih storitev so se gibale med 100 in 120 evri, Kurtovićeva pa sta obdržala polovico zaslužka.

Zvodnik in omenjena »madame« bosta ostala brez petih stanovanj in luksuznega avtomobila v Sloveniji ter še brez velike hiše v Bosni in Hercegovini. Kljub vsemu vidnemu premoženju več let nista oddala dohodninske napovedi in naj bi bila uradno brez vseh prihodkov. Tudi njuno »društvo za zabavo in sprostitev« Rex je prikazovalo le tisočak ali dva tisočaka evrov prihodkov na leto.

Preiskovalci so zato vzporedno s preiskavo zvodništva po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora zoper zvodniški par sprožili tudi finančno preiskavo, v kateri so njuno premoženje primerjali z njunimi uradnimi prihodki. V preiskavi se je pokazala za poldrugi milijon globoka premoženjska luknja, Kurtovićeva pa bosta zdaj na sodišču morala dokazati, da sta denar zaslužila pošteno. Samo mimogrede, komisija za preprečevanje korupcije je recimo pri Zoranu Jankoviću in Janezu Janši ravno tako dokazovala zajetni luknji v imetju.

Za plačo ali za denar?

A se izvedba predpisov o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja ne premakne. Ni čudno, da se je v takratnem članku v Nedeljskem dnevniku Stanislav Pintar, tožilec specializiranega državnega tožilstva, spraševal, »ali nekateri odvetniki glede teh strokovnih vprašanj ne nastopajo odklonilno iz povsem konkretnih interesov svojih strank, po drugi strani pa se mi zdi tudi pravna akademska stroka precej oddaljena od izzivov in aktualnih razmer, ki jih prinaša čas.

Če je institut odvzema premoženja nezakonitega izvora učinkovit v tujini – podrobneje poznam primere Irske in ZDA –, ne razumem, zakaj ne bi bil tudi pri nas. V čem se tako razlikujemo?«

Naša takratna razlaga je bila, da je razlog morda v tem, da naši odvetniki delajo za denar, državni uradniki pa za plačo.

Kazenski in drugi od države plačani pravniki stikajo glave, politiki pa vedno znova predlagajo nove zakone ali spremembe obstoječih zakonov, da bi barabam odvzeli premoženje. V tej zaverovanosti se ne spomnijo starega in zato preprostega predpisa. Po domače: zaradi gozda predpisov ne vidijo dobrih zakonov.

Gozd in drevesa

In se je eden od odgovorov ponudil zunaj dobro plačanih državnih pravnikov. Odvetnica Nina Radulovič je lani v reviji Odvetnik spomnila na sliko pred parkiriščem zapora Puščava pri Mokronogu, kjer na odprtem oddelku prestajajo zaporno kazen (tudi vikend zapor recimo) nekateri najbolj razvpiti tajkuni. Tam parkirišče s prestižnimi avtomobili spominja na parkirišče pred hotelom v Monte Carlu.

»Človek bi jim to privoščil,« je v članku zapisala odvetnica, »če to ne bi bilo na račun in za račun drugih ljudi, in seveda, če bi vrnili, kar so ukradli. A slovenski kriminalci protipravno pridobljenega premoženja ne vračajo… Rešitev se zdi preprosta in tudi je.« Tako je odvetnica zaključila svoj članek.

In kaj odvetnica predlaga?

Ničesar pravnikom neznanega, saj je »prepoved zlorabe pravic vtkana v slovenski pravni sistem, tako da je nenavadno, da so nekatera temeljna načela preprosto spregledana in raje kriminaliziramo institute, ki so bili zgolj zlorabljeni.«

Odvetnica je imela v mislih zemljiški dolg in sorodna početja tajkunov in podobnih, ki so se pravočasno spomnili svojih bližnjih in so jim naklonili večino – ali raje kar celoto – svojega premoženja.

Oškodovanje upnikov na tak ali drugačen način pa je že tako postalo nacionalni šport. Če je altruističnim nagibom darovalca botroval zavestno določen namen nemoralnega izvrševanja pravice, gre za zlorabo taiste pravice. Torej je pravico moč zlorabiti?

Očitna ničnost pogodb

Sliši se pravniško suhoparno, a vendarle. Če nekdo, ki mu grozi kazenski ali odškodninski postopek, v času ali pred tem, ko so v teku že preiskovalna dejanja, ali je v pripravi odškodninska tožba, z namenom, da bi zaščitil svoje nepremičnine pred upniki (državo, op. a.) vknjiži pri svojih nepremičninah zemljiški dolg, ali jih s pravnim poslom prenese na druge osebe (denimo sorodnike), je s tem storil zlorabo pravice, kar je v nasprotju z določbami veljavnega obligacijskega ali stvarnopravnega zakonika. Takšen pravni posel je ničen. Do ničnosti takšnih poslov bi moralo biti po uradni dolžnosti pozorno sodišče, uveljavlja pa jo lahko tudi vsaka zainteresirana oseba (država). In kar je pri aktualnih poskusih zasega premoženja razvpitih tajkunov pravica do uveljavljanja ničnosti, ne zastara.

Slednje je smiselna razlaga in komentar 7. člena zakona o obligacijskih razmerjih, ki prepoveduje izvrševanje pravic na način, ki ni v skladu z njihovim namenom ali z očitnim namenom škodovati drugemu.

Bodo odvetniki vračali denar?

Prav za navidezno pogodbo bi lahko šlo, seveda glede na vse okoliščine primera, ko nekdo, da bi se izognil odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja ali izvršbi, prenese premoženje na nekoga tretjega.

Seveda ne gre kar povprek vsega premoženja, ki so ga obdolženci ali obsojenci prepisali, podarjali ali zavarovali z zemljiškim dolgom, obravnavati kot zlorabo pravice. Najtežje je opredeliti in dokazati, kdaj in zakaj je bila določena pravica zlorabljena.

Na hiši v Murglah, recimo, ki jo je Igor Bavčar leta 2008 prepisal na soprogo, se je znašel še vpis zemljiškega dolga v zemljiški knjigi. Nepremičnina je bila zavarovana v dneh, ko je sodišče zavrnilo Bavčarjev ugovor na zanj obremenjujočo obtožnico – decembra leta 2012. Tožilstvo naj bi v podobnih primerih imelo praktično zvezane roke. Vsi vprek so vpili o luknjah v zakonodaji, ki da tožilcu onemogočajo izbris tega redko uporabljenega instrumenta zavarovanja dolga.

Odvetnica Nina Radulovič svoje razmišljanje sklene z obilico optimizma in prepričanja, da ničesar nismo zamudili.

»Namesto ukinitve institutov, ki jih je mogoče zlorabiti (darilna pogodba, preužitek, osebne služnosti, kupoprodaja in podobno), predlagam, da vsak akter dosledno opravi svoje delo. V primeru ljudi, ki so si naenkrat pridobili ogromno premoženje in javnost najbolj razburjajo, je na mestu akcija države oziroma državnega pravobranilstva kot njenega odvetnika.«

Zloraba pravice, tudi možnost razveljavitve raznih institutov, ne ugasne – ne zastara, po domače, marsikatero pogodbo bi bilo moč razveljaviti. Kar nas pripelje do tistih dobro plačanih odvetnikov, ki so pozabili učna leta, ko jim je izpit iz zakona o obligacijskih razmerjih pokvaril dolgo vroče poletje, ker izpita niso opravili v junijskem roku. Morda bodo morali odvetniki, ki so varovancem predlagali najrazličnejše pravne trike, zaradi prihodnjih akcij sodišč in javnih pravobranilcev poravnati račune za nazaj ali celo vrniti honorar svojim strankam.