Da je dekle srednjega spola, mu ne gre v glavo

Na slovenski maturi

»Slovenščina je brutalno težek jezik,« se smeji. Dvojina je prava umetnost, a da je dekle srednjega spola, mu še danes ne gre v glavo. Kot tudi ne številne kletvice, s katerim ga je hitro oborožila prijateljska okolica. »Kaj neki pomeni k* te gleda?« se sprašuje Michael Manske. Slovensko govori tekoče, a videti je, kako v maternem jeziku pripravlja osnovo, ki jo prevede. Materni jezik je tokrat nenavadna oznaka. Rodil se je namreč v Kölnu očetu in mami Nemcema, ki sta se s šestmesečnim Michaelom in 9 let starejšim bratom preselila v Ameriko. V prepričanju, da bi dvojezičnost otroka zmedla, sta odtlej govorila le še angleško in zato Michael slabo zna nemško, le iz šole. V oddaji How to become a Slovene med drugim opiše, kako pomembno je, da ima tujec zaupanja vrednega učitelja slovenščine. Sicer se lahko odhod v trgovino konča s posredovanjem policije.

»Ne bi se več vrnil v Ameriko. V Mariboru bi znal živeti do smrti, morda bi pred smrtjo rad živel v lepem Prekmurju, kjer ima dom precej Angležev,« pravi. Zdaj ima tu dva otroka, stara 10 in 8 let, dom, službo, življenjsko sopotnico. Na radiu v Mariboru pa med drugimi obveznostmi ustvarja tedensko oddajo How to become a Slovene/Kako postaneš Slovenec, ki se ji smejijo tudi na youtubu.

Ko se je leta 2001 selil v Slovenijo, njegovi znanci niso vedeli, kam se podaja. »Eden je vedel, ker je nekoč bil v Sovjetski zvezi. Mislil je, da grem v Sibirijo. Spraševali so me, kako mi gre, ali imajo v Sloveniji hladilnike in podobno. Da ne bi pisal vsakemu posebej, sem pisal blog, ki je leta 2005 postal najboljši evropski weblog.«

Bloga ne piše že 6 ali 7 let in je bil zelo presenečen, ko sem mu pokazala, da je bil članek o njem osrednja tema splošne mature leta 2007. »Ko sem prijatelje povabil na obisk, so obnemeli, kako lepo je tukaj. Če primerjaš Maribor z New Yorkom, je to mala vasica, a omogoča izjemno kakovostno življenje. V ameriškem kraju z dvesto tisoč prebivalci se nič ne dogaja, tu pa imaš v malem mestu pestro ponudbo koncertov, baleta, gledaliških predstav in odlične kulinarike. V 80. letih s(m)o se v Ameriki učili, da je vzhodna Evropa eno samo trpljenje za ljudi, da so tu velike tovarne in rudniki. S takim prepričanjem, brez znanja jezika in zgolj s kovčkom in tistim, kar sem lahko nosil v rokah, sem se priselil v to državo,« govori v slovenščini s simpatičnim naglasom.

Zakaj je zapustil New York

»Slovenci si Ameriko predstavljajo nerealno, da bi tam dobili petkrat višjo plačo. A ne vidijo, da ljudje delajo po 15 ur na dan. Vsaj tretjina zaposlenih ne gre na dopust. Če izkoristiš 10 do 14 dni dopusta, te imajo za luzerja in ne moreš nikoli napredovati. Moj oče, špediter za ladijski transport, nikoli v 30 letih ni bil na dopustu. Razlike so očitne: tu me vsi sprašujejo, kakšni se mi zdijo Slovenci in Slovenija, Američanom pa ni mar, kaj drugi mislijo o njih. V New Yorku ljudje pogrešajo naravo in gredo ob koncu tedna na deželo. Slovenci v začetku delovnega tedna tarnajo, da jih boli glava, ker so ves konec tedna žurali in pili. Ko so prišli v Slovenijo moji obiski, so bili navdušeni nad starimi cerkvami, zgodovinskimi stavbami. Tega v Ameriki ni. Ne vidite prednosti, ki jih imate pred nosom. Veliko se pritožujete tudi tedaj, ko ni treba. Neperspektivnosti pa se v zadnjih letih bojim tudi sam zaradi svojih otrok. Preveč stvari se ureja po zvezah, ne po sposobnosti. »Lahko zrihtaš?« je še ena taka slovenska posebnost, ki ji ni para. Ljudje pokritizirajo, kaj vse da so si »zrihtali« politiki, in me hkrati vlečejo za rokav, če bi pri nas na radiu priskrbeli kako fino zastonj vstopnico. V teh trinajstih letih v Sloveniji se je razplamtela korupcija. Drži, da je imajo veliko tudi v Ameriki in v Nemčiji, moti pa me, da tu ni posledic. Nemški obrambni minister je odstopil, ko so ugotovili, da je prepisal del doktorata. Ali pa čista klasika pri aferi treh evropskih poslancev s podkupovanjem: Avstrijec je takoj odstopil, Thaler je premišljeval, Romun pa nič.«

Kako postati Slovenec

»Kadar kaj rečem o slovenski politiki, o levih ali desnih, mi očitajo: ti tega ne razumeš, ti si tujec. Toliko sovraštva je v politiki, da je res nizko. Bom pa šel jeseni v stilu pravega Slovenca na Triglav. Slovenci me nikoli ne bodo sprejeli za svojega, to vem. Očitno je pomembna kri. Tu delam, plačujem davke, a ne morem voliti. V Argentini so Slovenci, ki ne znajo slovensko, ne plačajo nobenih davkov, a lahko volijo v Sloveniji. Če bi mi uspelo dokazati, da je imel dedek kapljo slovenske krvi, bi bil že vaš.

Plačam davke in proračun polnim tudi, čeprav vozim kot stari ata. Plačam, ker vozim 56 tam, kjer je dovoljeno 50.« Zaradi svojih oddaj, ki so postale kultne zlasti med mlajšo populacijo, na tržnici ne dobi lepše zelenjave. In tudi na upravni enoti ga ne prepoznajo. »Upam, da ne!« saj si je v oddajah s samoironijo dal duška tudi na račun javnih uslužbencev. Kljub temu da mu ni všeč sedenje pred zaprtimi vrati v zdravniških čakalnicah, je odločen: »Imate odličen zdravstveni sistem. Če imaš v Ameriki težave s srcem, te to lahko stane tudi milijon. Potem si res v težavah.«

Skoraj desetletje je porabil, da je dojel slovensko natančnost pri naročanju pijače v lokalih in da je našel rešitev (sam si bom vzel) za znamenita slovenska družinska kosila, kjer ena zajemalka pomeni najmanj tri, in ko si sit do vrha, sledi še »zdaj pa še sladica in kavica«.

Slovenci so skrbni do otrok, strah jih je, da bi se na mrazu prehladili. Z zrnom resnice opisuje primer iz parka, ko babica sprašuje mladenko, kaj počne. Ta ji odgovori, da se zadeva s heroinom. »Pojdi že dol s te hladne klopi, prehladila se boš!«

Ko se poslavljava, mu sežem v roko in rečem: »Fajn bodi!« In se tisti hip spomnim, da se je javno pošalil tudi na račun tega pozdrava. Pogleda na svoje telo in reče: »My body (moje telo, op. p.) misliš? Hvala!« In se prisrčno nasmeji.