Avtomobili na cestah, buče v naročju

Župan občine Šalovci Iztok Fartek pravi, da je bila množica ljudi, ki so prihajali na ogled mrka, nepregledna. Avtomobili so obstali na cesti, zmanjkalo je hrane in pijače, neki kmet se je spomnil in narezal buče z njiv in jih spekel na žaru, ko drugega ni bilo več. Znameniti šalovski gostilničar Rudi, ki mu je hitro zmanjkalo mesa za preštevilne lačne goste, se je odpravil ponj v mesnico v Gornje Petrovce, v sosednjo občino, potem pa tudi sam z avtomobilom obtičal na prenapolnjeni cesti in ni mogel ne naprej ne nazaj. Mrk je v prometu nastopil že pred onim na nebu. V Budincih, kjer je bil največji naval opazovalcev tega fantastičnega nebesnega pojava v Sloveniji, so pričakovali največ tisoč petsto ljudi. Po nekaterih poročanjih novinarjev naj bi jih bilo celo okoli 30.000 Turistično društvo na svojem pultu ni moglo poskrbeti za hrano in pijačo za vse. Kdor je mislil, da bo to le malo večja vaška veselica, se je motil. Šlo je za resnično zgodovinski dogodek, ki v te kraje še nikoli ni privabil toliko ljudi. In vprašanje je, kakšen dogodek bi jih znova lahko. Morda tudi zato ni čudno, da so si v občini Šalovci za občinski praznik izbrali prav 11. avgust, ko je pred 15 leti ob 12.47 za 73 sekund ugasnilo sonce in so se domače živali sredi dneva odpravile spat. Množice pa so dogodek v živo spremljale z glasnimi vzdihi občudovanja. Morda tudi strahu.

»Smo edini v Evropi, kjer med opazovanji mrka ni prišlo do poškodb oči, in verjetno edini, ki smo z dvema helikopterjema podjetij Roto in Inoks senco snemali z višine 2400 in 3000 metrov,« se spomni dr. Mitja Slavinec, predsednik astronomskega društva Kmica (tema). Množice so se zgrinjale v Prekmurje, saj je bil popolni sončev mrk viden v Sloveniji zgolj v občini Šalovci. Precej ljudi se je peljalo naprej do Blatnega jezera na Madžarskem, kajti popolni sončev mrk leta 1999 se je odvijal na 112 kilometrov širokem pasu Evrope in je le oplazil skrajni severovzhod Slovenije. Videl se je tudi v delu Vojvodine in ker takratnim Miloševićevim privržencem ni bilo do množičnih zbiranj, so v medijih svarili pred srbenjem in trebušnimi krči zaradi mrka.

Zmote o sončevem mrku

Že pred dvema tisočletjema so astronomi znali izračunati, kdaj bo nastopil sončev mrk. Njihova znanja so vladarji uporabljali za utrjevanje svoje moči in strahovladja v stilu: »Če ne boste pridni, bom ugasnil sonce.«

»Popolni sončevi mrki se zgodijo približno dvakrat na leto, a ker je 70 odstotkov Zemljine površine morja, večine ne moremo opazovati. V zgodovini so sončevi mrki pomenili nesreče, vojne. Zelo natančno so znali mrke napovedati že stari Grki po Sarosovih ciklih. Preprosti ljudje na Kitajskem so verjeli, da je zmaj pojedel sonce, zato je mrk spremljal hrup, s katerim so ga hoteli odgnati. Podobno so s hrupom odganjali soncejedo pošast tudi Azteki,« osvetli sončev mrk z druge plati Bojan Jandrašič. Učitelj fizike nad astronomijo navdušuje tudi svoje učence in se je resneje lotil zbiranja materialov o popolnih sončevih mrkih na območju nekdanje Jugoslavije. Pravzaprav gre za dva: tistega iz leta 1999 in onega, ki je skozi Francijo in Italijo tekel čez Dalmacijo leta 1961. Zlasti na otoku Braču je nedavno zbral odlična pričevanja domačinov o njem.

Za domači sončev mrk, ki se je pred 15 letih zgodil v njegovi rodni občini Šalovci, pa prosi udeležence mrka iz vse Slovenije, da mu pomagajo zbrati podatke, materialne dokaze, fotografije, majice z napisi, pripomočke, ki so jih uporabljali za opazovanje osupljivega dogodka, da jih bodo imeli za javno dostopno razstavo.

Kaj pa kače?

Zakonca Irinka in Džouži sta se na svoji domačiji v Budincih zaradi sončevega mrka nenadoma znašla sredi burnega dogajanja. »Na cesti so stali avtomobili. Vsi travniki so bili zaparkirani. Ljudje so bili lačni. Uradna ponudba je zmanjkala v hipu. Vaščani smo jim ponudili vse, kar smo imeli doma, ampak toliko jih ni nihče pričakoval. Oprostite, ti ljudje so morali tudi nekam na potrebo. Kamor koli si pogledal za grm, je tam kdo čepel. Sicer pa dež vse spere,« se zaradi velikega števila ljudi ni nikoli jezila danes 67-letna Irena Tibola in tudi njen mož Jože ne. Ljudje so v enem samem dnevu pri njih kupili 80 litrov medu. Še več bi ga lahko prodala, a ga ni bilo, je iskrena. So pa prišleki po tisti 73 sekund dolgi temi sončevega mrka še želeli ostati na Goričkem in so spraševali domačine za dovoljenje. »Trava je bila visoka tako,« kaže do pasu Irinka, »saj so v njej kače, vas ni strah spati tu? Zaradi mene vi kar šotorite, nihče vam ne brani.«

Na drugem hribu, v Čepincih ob karavli, so sončev mrk pričakovali člani Društva novinarjev Slovenije. Po besedah organizatorja Jožeta Korpiča jih je bilo okoli 70. Pripeljali so si tudi velik gumijast čoln – če bi bil ob mrku tudi vesoljni potop. Menda so novinarji vedno dobro obveščeni. No, potopa ni bilo. V sosednji hiši že vse svoje življenje biva 83-letna Ana Časar: »Ah, ne vem, če je bilo veliko ljudi za mrk in kako temno je bilo.« Bolj jo vznemirja, da je zaradi letošnjega mrknjenega poletja in veliko padavin propadel njen paradižnik, paprike pa tudi nima, ker ni dobila semena. »Pokopala sem dva moža in sina, pri toliko hudega mi en mrk ali vesoljni potop nič ne pomenita.« Komaj 18-letna se je poročila in kmalu je šel mož na orožne vaje. »Domov so ga poslali v pocinkani krsti, brez pojasnila. Drugi mož je bil 18 let starejši in dober kot kruh. Jurko in šmarnico pridelam sama. Boste poskusili?« Ne mrk ne grozeči potop nista načela preprostosti in darežljivosti goričkega človeka, ki bi neznancu ponudil vse, kar ima.