Tako se je spominjal prijatelj, ko smo se pogovarjali, da se policisti in socialni delavci na posebnem posvetu pogovarjajo o zasledovanju. Pa ne kriminalcev, posveti mladih policijskih pripravnikov na to temo niso javni, ampak o zasledovanju med partnerji.

Možakarja iz uvoda je več kot eno leto po ločitvi zasledovala bivša žena, da bi zagrenila življenje svoji naslednici v njegovi postelji, vmes pa je odkrila, da možakar poleg službe še uspešno dela na črno v nekem zavarovalniškem podjetju. Nad bivšega je poslala delovne inšpektorje, ki so oglobili omenjeno zavarovalnico, užaljena žena je spisala celo še zahtevo za zvišanje preživnine za enega otroka, a sodišča na srečo ne upoštevajo občasnih dohodkov.

»Svetovali smo mu,« je nadaljeval prijatelj, »naj ženo prijavi policiji, ker ga ni nehala zalezovati, a tega ni storil. Takrat je bilo njeno početje kvečjemu prekršek.«

Slavni pridejo v medije...

Danes pa je kaznivo dejanje. S prvim novembrom 2008 je namreč začela veljati novela kazenskega zakonika, ki je uvedla kaznivo dejanje nasilja v družini. Po novem pretepanje, grožnje, zapiranje, siljenje v delo ali k opuščanju dela, omejevanje svobode gibanja in zalezovanje partnerja nasilnežu ali nasilnici prinaša do pet let zapora.

Policija je sicer tako ravnanje sankcionirala že prej, a kazni so bile bolj mile. Takrat jih je namreč uvrščala pod kaznivo dejanje nasilništva, ki prinaša kazen največ dveh let zapora.

Zalezovanje pade v oči zlasti v primerih, ko pomoč policije poiščejo slavni. V Kaliforniji recimo. Najdaljšo tradicijo pri uvedbi zalezovanja v pravno zakonodajo imajo Američani, kjer je bila država Kalifornija prva, ki je leta 1990 zalezovanje tudi kazensko opredelila. Povod za to je bil umor mlade igralke Rebecce Shaefter, ki jo je zalezovalec po dveh letih zalezovanja umoril. Nemčija in Avstrija sta uvedli pravno regulativo leta 2007 oziroma 2006.

Tudi pri nas najbolj odmevajo usode slavnih. Kot je recimo Mario Galunič in njegova zgodba z razvpito Korošico, strastno in nevarno dolgoletno oboževalko in zalezovalko.

Na koncu kalvarije, maja 2010, ni bilo slovenskega medija, prek katerega televizijski voditelj Mario Galunič ne bi javno obelodanil desetletnega zalezovalkinega maltretiranja. Nemočen pred neučinkovitostjo našega pravnega in sodnega sistema se je gospod, ki sicer skrbno skriva svojo zasebnost, odločil javno opozoriti na nemoč žrtev, kadar so zalezovane.

Ko je ob nekem prihodu v službo Galunič odprl vrata, je zaljubljenka, ki ga je s pismi zasipavala in nadlegovala že deset let, med vrata nastavila nogo in ga prosila, naj jo spusti noter in ji naredi otroka. Nekako se mu je uspelo izmakniti, da je zaklenil vrata in poklical dvigalo.

»Prosil sem jo, naj gre stran in me pusti pri miru. Govorila mi je, da ima plodne dneve, naj jo povabim k sebi, me otipavala,« je novinarjem takrat razlagal obupani voditelj, ki je nato hotel zbežati po stopnicah, a ga je ženska vlekla nazaj, zato je spremenil smer in stekel proti vratom med stopniščem in dvigalom.

…navadni ljudje pa k policistom

»Prijel sem za vrata in jih skušal zapreti, ona pa je nastavila roko in si očitno priščipnila prste. Popustil sem, ampak ona ni umaknila roke, vmes je dala še nogo in hotela priti do mene.«

»Na policijo pojdi! Človek, kot ga opisuješ, je nesposoben živeti sam s sabo naprej in pustiti stvari, kot so bile,« vam bo svetoval sleherni, kot so prijateljice svetovale sodelavki.

»Racionalen človek bi najbrž že spoznal, da si na tak način naklonjenosti ne bo pridobil nazaj.«

Bivši, s katerim je sodelavka končala enoletno zvezo pred nekaj meseci, jo je noč in dan zalezoval. To je delal tako, da se je dve uri, preden je končala službo, vozil mimo. »Življenje se ti spremeni v nekakšen prostovoljni hišni pripor,« je potožila sodelavkam.

»Ko grem iz službe, ga vidim skoraj na vsakem križišču. Dežura, ali bom šla domov ali ne. Včasih grem še na kako pijačo in takrat se njegove vožnje mimo sploh ne končajo. Da bi si našla drugega moškega, mi še na misel ne pride.

Grozila sem mu, da ga bom prijavila, pa mi zabrusi, naj se pazim, češ da bom jaz imela kmalu opraviti s policijo. Sem pa v temu času, ko nisva več skupaj, izvedela, da je to delal tudi svoji bivši punci, ki jo je imel pred mano.«

Za Petro Veber iz Maribora se je razpletlo z enoletno zaporno kaznijo. »Kriminalisti, tožilci, sodniki, socialni delavci in delavci v nevladnih organizacijah so se lahko prepričali, da se z zalezovanjem ne srečujejo samo znane osebe, kot si večina napačno predstavlja. Žrtev zalezovanja je lahko kdor koli, posledice pa so lahko hude. Ljudje, ki jih nekdo zalezuje, ne spremenijo samo življenjskega sloga, zapadejo lahko tudi v psihične težave.«

Tako je kolega Tomaž Klipšteter sredi letošnjega poletja povzel dogajanje pred mariborskim okrožnim sodiščem. Oškodovanko Marjeto Vezonik, ki jo je zalezovala Petra Veber, so na zaslišanju spremljali trije policisti, obiskovalci sojenja pa so morali dežnike »preventivno« spraviti pri varnostniku.

V ogledalu zagledala temen kombi

Žrtev zalezovanja je bila namreč preiskovalna sodnica okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu. Njeno trpljenje je segalo v 27. januar leta 2012, ko so ji kot dežurni preiskovalni sodnici kriminalisti privedli Vlatka Nikolova, osumljenega, da je v sostorilstvu zagrešil predrzni vlom. Vezonikova je po zaslišanju ocenila, da osumljenec sodi v pripor.

Ko je sodnica Vezonikova tistega dne okoli 23. ure zapuščala sodišče, je na parkirišču opazila, kako se Nikolov poslavlja od svoje partnerice Petre Veber. Vebrova je sodnici ob tem srečanju rekla nekaj nerazumljivega in ji zaželela lahko noč. »Lahko noč,« ji je odvrnila sodnica, sedla v službeni avto in se odpeljala proti domu. Kmalu zatem je v vzvratnem ogledalu opazila, da ji sledi črni kombi. Za krmilom je sedela ista ženska, ki jo je prej videla na parkirišču, kako se objema z osumljencem. Vezonikova trdi, da se je tedaj hudo prestrašila. »Nedvomno je vedela, s katerim avtom sem, in zato, da bi se mi maščevala, mi je vzbudila občutek ogroženosti,« je potožila sodišču. Upočasnila je v upanju, da jo bo kombi prehitel, ker pa tega ni storil, je poklicala policijo in se ustavila na osvetljenem parkirišču v Bukovski vasi.

Tam je ustavila tudi Vebrova. Zanimivo, še preden so na kraj prišli policisti, je sodnica pogumno izstopila iz avtomobila in odšla Vebrovo vprašat, kaj hoče od nje. Ženska ji ni odgovorila, temveč je obrnila kombi in ga zapeljala na parkirišče čez cesto. Na kraj dogajanja se je takrat pripeljala tudi strojepiska sodnice Viktorija B. »Bila je bleda, vsa se je tresla,« je priča opisala oškodovanko.

Vebrova je svoje ravnanje sodišču utemeljila takole: tistega večera je ona prva zavrtela telefonsko številko 113. Policistom je namreč sporočila, da avtomobil pred njo ogroža prometno varnost.

»Kjer je bila omejitev 90 kilometrov na uro, je vozila 50, kjer je bila omejitev 50, je vozila 70. Ko je nasproti pripeljal avtomobil, je sunkovito zavirala, potem spet naglo pohodila plin,« je obdolženka opisovala vožnjo Vezonikove. Izgovarjala se je še, da ji ni bilo znano, da je ta »nevarna« voznica tista ženska, ki je nekaj minut pred tem ukazala pripreti njenega partnerja.

Mariborska okrožna sodnica Barbara Nerat je Petro Veber nepravnomočno obsodila na leto dni zapora. Po oceni sodnice Vebrova s svojim ravnanjem res ni povzročila hujših posledic. Kljub temu pa si je obdolženka zaslužila strogo kazen, ker ni nikoli obžalovala svojega početja in ni hotela spoznati, da je maščevanje uradni osebi hudo resen delikt. »Prisežem pri meni ljubih, da odločitev sodišča nima zveze s tem, da je oškodovanka sodnica,« je v ustni obrazložitvi zatrdila sodnica Neratova.