Značilnost zahodne demokracije

Prav v tem leži ključna razlika med zahodno in t . i. vzhodno demokracijo. »Filozofija« oz. naravnanost zahodne je v kurativo, vzhodne pa v preventivo. Ali bolj slikovito: zahodni tip demokracije je sistem, v katerem dva butasta preglasujeta enega pametnega. Vzhodni tip demokracije pa gre po načelu: prosvetljeni diktator zagotavlja demokracijo in ureja stvari.

Primer kar iz otroštva: starši vzgajajo otroka preventivno. To pomeni, da mu preprečujejo izvrševati aktivnosti, ki bi bile zanj lahko škodljive (kratkoročno ali dolgoročno). Logično je, da zaradi tega otroku ne dopuščajo vse svobode, ki bi si jo ta morda zaželel. Starši to počnejo, ker prekašajo otroka, predvsem v nivoju razgledanosti. Prav to je ali naj bi bila lastnost oblastnikov, predvsem na nivoju države. Kakor koli že obrnete, državljani smo na nižjem »razgledišču« in zaradi tega smo dejansko nerazumna bitja. Primerov je veliko, zaradi prostora navajam le enega: pomislite na količino informacij, kako kajenje škoduje ne samo kadilcem, pač pa tudi drugim, ki so v istem prostoru. Pa vendar niso ravnali razumno in ne kadili v zaprtem prostoru, dokler se ni pojavila palica v obliki zakona, ki je prepovedal kajenje v zaprtih prostorih. Ali so torej ljudje res razumna bitja? In neki diplomirani sociolog mi je zatrjeval, da ljudi ni treba voditi, dovolj je družbena pogodba.

Zahod je bolj podoben živalskim staršem (samici, samca običajno ni pri vzgoji mladičev). Mladiček ima popolno svobodo, lahko se poda v nevarnost. Samica tega ne zazna – zazna šele, ko je poškodovan. Takrat pobesni. Kot v človeški družbi: vsi mogoči represivni organi se zganejo šele takrat in seveda le v okviru zapisanega. In skušajo popraviti, kar je mogoče (npr. odškodnine). Če kdo pri tem utrpi smrt… Pravo postavljajo v ospredje. V imenu svobode in koncepta človekovih pravic je človeku dopuščeno, da se podaja v nevarnost, da si škoduje ali ga oškodujejo drugi (saj sta svoboda in človekove pravice alfa in omega, smo bolj papeški od papeža. Te koncepte razumevamo samo v skrajnostih. Samo črno ali belo (ne pa barvno), mestoma celo korupcijsko. Kar je značilno za nezrele osebke, posledično pa za nezrel narod.

Zato pogost izgovor: Storili smo vse, kar je bilo v naši moči. Pri sebi pa: Glavno, da sem toliko in toliko »potegnil«, da sem »preveslal« mandat, za ostalo pa… nihče mi ne more nič očitati, krivi so drugi… Saj je itak vse napisano, določeno s pravnimi akti… Posredno pa še: Saj meni ni treba nič delati, poskrbeti moram le, da dobim, kar mi pripada. In naenkrat vsi samo še grabijo, delal in ustvarjal pa ne bi nihče.

Nič se ne sme storiti preventivno, pač pa bi morali počakati celoten zakonodajni postopek. Posledice takega stališča so dolgoročne. Najprej nikomur ni treba nič kaj veliko znati, nič kaj razmišljati – saj je itak vse zapisano. Je potem kaj čudno, da na oblastne nivoje prihajajo vedno bolj nesposobni? Če pa je kaj nejasnega, angažirajo sodstvo – posledica pa je seveda, da je sodstvo zatrpano. Krivici pa takšno naravnanost neselekcionirane populacije (v neznanje in pasivnost) utrjujejo – ker se oglašajo v množičnih medijih.

Pri tem naivno mislijo, da prispevajo h končnemu cilju: k višji zrelosti naroda. Ljudstva na Zahodu so zorela sto in več let (za demokracijo, kakršno imajo), pa še niso povsem dozorela. Koliko so v dobrih 20 letih dozoreli Slovenci (Slovenčki, Slovenceljni)? Če se v množičnih medijih pojavlja nekdo, ki jih »uči«, naj se kot pijanec plota oklepajo nečesa, kar piše, in posledično naj ne uporabljajo svojega razuma, je to kontraproduktivno, je to cokla procesu zorenja tega naroda.

Ljudem je potrebno govoriti: večinoma velja zapisano v zakonih, vendar v izjemnih primerih dopuščamo ukrepanje mimo zapisanega. Istočasno pa ljudi izobraževati in jim širiti obzorja, zato da bodo prepoznali zlorabe zakonov, ki bi se dogajale pod krinko izjemnih primerov. Ključna dolžnost pravnikov, kot je Krivic, je dati ljudem pravne instrumente, ki jim bodo omogočali, da tiste, ki zlorabljajo zakone, brez mnogo zapletenih postopkov odstranijo iz javnega življenja. Ne pa da so ljudje tem, ki zlorabljajo, ki so toliko prefrigani, da pravno gledano niso tisti, ki zlorabljajo, prepuščeni na milost in nemilost oz. so popolnoma nemočni.

Tipičen primer se je zgodil nekje na Goriškem. Občani so poviševali nasipe ob potoku – nekaj takega. Z namenom, da jih ne bi poplavilo, če bi voda narastla. Takle ljubitelj prava kot Krivic (inšpektor) pa je dela ustavil – ker tega ni zapisanega. Najbrž je zapisano, da to smejo početi, kadar jih poplavlja. Po zakonu moraš biti torej najprej poplavljen, šele potem smeš opravljati tisto, kar bi sicer lahko storil preventivno.

Za konec pa tisto, s čimer se mora ves oblastni vrh države ukvarjati že lep čas, namesto da bi čas in energijo posvetil temu, da kot država ne bomo zdrsnili v prepad. Neki povzpetnik si je mogoče domišljal, da je kot Tito leta 1938: Ne priznam tega sodišča! In kljub zaporni kazni kandidiral, s tem vrgel veliko coklo v proces zorenja naroda, nesposobneže vseh treh oblastnih vej pa vzel za talce (in s tem vse državljane te države), ker ne znajo uporabljati razuma – napisano pa ni. In tako so vsi preplašeni in izvajajo pravne akrobacije v stilu Kavlja 22. Ta individua je namreč toliko prefrigan, da ničesar zapisanega ni kršil – izkoristil je le vse pravne luknje. Le moralno je na dnu. Kdo pa še gleda na moralo – saj imamo itak vse zapisano!