Sedaj je lastniški delež države v Telekomu zaokroženo 70 odstotkov, ko ga bomo jutri prodali, ga bo v celoti upravljalsko (sicer posredno) obvladovala nemška država. Taka naj bi bila »razumna« privatizacija, za katero se zavzema Cerarjeva vlada in je pri tem deležna močne podpore desne politike in neoliberalno usmerjene strokovne javnosti. Veliko nas je, ki menimo, da je to ravnanje nerazsodno in za državljane ponižujoče. Zato mu nasprotujemo in predlagamo, da se vlada problemov, ki jih imamo z državnim premoženjem, loti drugače. Recimo tako:
1. Razprodajo s spiska 15 državnih podjetij naj se ustavi vsaj za šest mesecev.
2. Pripravi naj se prvo resno razvojno strategijo države – doslej namreč tega nismo znali ali hoteli narediti –, s katero se bomo državljani dogovorili za temeljne razvojne cilje države in poti njihovega uresničevanja. Tak dokument mora dovolj argumentirano opredeliti tudi strateško vlogo, ki naj jo ima državno lastništvo v prihodnjem razvoju Slovenije.
3. Zakon o Slovenskem državnem holdingu, ki vse prej kot primerno ureja upravljanje državnega premoženja, je treba spremeniti predvsem s ciljem, da bo to upravljanje vnaprej bolj učinkovito in ga ne bodo obremenjevali specifični strankarski pa tudi drugi zasebni interesi. Svoje državno premoženje – tega je zelo veliko – odlično upravljajo Nemci in pametno bomo ravnali, če jih bomo posnemali in si ne izmišljali lastnih rešitev, ki se bodo slej ko prej izkazale za ponesrečene.
4. Ko bomo izvedli gornje predloge, bomo ugotovili, da je država (so)lastnik tudi v podjetjih, pri katerih za to ni strateških razlogov. Taka podjetja naj bi se v celoti privatiziralo, seveda po preglednem postopku in ob za prodajalca (državo) čim bolj ugodnih pogojih. Verjamemo lahko, da bo taka privatizacija deležna široke podpore javnosti.
Če bi naša vlada ravnala po gornjem ali podobnem scenariju, njena mednarodna kredibilnost ne bi bila prizadeta, pač pa bi se zgodilo nasprotno, povečala bi se. Tujini bi namreč na tak način posredovala nedvomno sporočilo, da zna državo učinkovito upravljati, kar ni zgolj dobro za njene državljane, pač pa s tem zgledno uresničuje tudi interese, ki so nam v EU skupni.
Verjamem, da se večina tistih, ki so podpisali javnosti poznano peticijo proti razprodaji državnega premoženja, zavzema za podoben razplet dilem v zvezi s tem premoženjem, kot ga zgoraj predstavljam. Še več, prepričan sem, da bi take ali podobne rešitve zadovoljile tudi večino tistih, ki so podpisali in še podpisujejo peticijo v podporo privatizacije. Ostaja pa še skupina, ki tem rešitvam ne bi pritrjevala, pač pa bi jim goreče nasprotovala. To so mlajši, v precejšnjem delu v tujini šolani intelektualci, ki sveto verjamejo v neoliberalne dogme, privatizacija pa je ena osrednjih takih dogem. V tej svoji veri, da je treba prodati vse, kar je državnega, jih niti to ne moti, da naša strateška podjetja lastniško prevzemajo tuje države; za njih je to še vedno želena privatizacija, za večino pa povsem nerazsodno ravnanje, saj si z njim izničujemo eno pomembnih razvojnih orodij države.
Andrej Cetinski, Ljubljana
